Jedro

V zahtevi za varstvo zakonitosti se zaradi nepravilne izbire vzgojnega ukrepa (487. člen ZKP) lahko uveljavijo samo tiste okoliščine, ki so obstajale v času izrekanja vzgojnega ukrepa, pa pri tem niso bile upoštevane ali niso bile pravilno ovrednotene, ne pa tudi novih okoliščin. Te so lahko podlaga za spremembo vzgojnega ukrepa po 490. členu ZKP, odločanje o tem pa je v pristojnosti prvostopnega sodišča.

Izrek

Zahteva zagovornikov starejšega mladoletnika B.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Stroški postopka s tem izrednim pravnim sredstvom obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedenim sklepom starejšemu mladoletniku B.P. izreklo po 80. členu KZ vzgojni ukrep oddaje v prevzgojni dom. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedenim sklepom pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Zagovorniki starejšega mladoletnika B.P. so dne 8.10.2004 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedena sklepa in predlog za odlog izvršitve pravnomočnega sklepa. V zahtevi so uveljavili nepravilno uporabo vzgojnega ukrepa na podlagi 487. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Predlagali so, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da starejšemu mladoletniku izreče ukrep nadzorstvo organa socialnega varstva po 78. členu KZ z dodatnim navodilom po 7. točki 2. odstavka 77. člena KZ, da mora redno obiskovati psihiatrično ambulanto. Podrejeno so predlagali, da Vrhovno sodišče razveljavi sklep sodišča prve stopnje in višjega sodišča ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev. Po mnenju zagovornikov je sodišče dalo premalo poudarka okoliščini, da je imel starejši mladoletnik hude psihične težave in da je kaznivo dejanje storil predvsem zaradi odvisnosti od alkohola. Iz mnenja Kliničnega oddelka za mentalno zdravje Psihiatrične klinike v Ljubljani z dne 22.9.2004 je razvidno, da je mladoletnikovo zdravljenje potekalo zelo uspešno. Namestitev starejšega mladoletnika v prevzgojni dom bi neugodno vplivalo nanj, ustreznejša bi bila vključitev v redno šolanje z dodatno strokovno pomočjo, zaradi posebnih potreb pa namestitev v Dijaškem domu v M. Po mnenju zagovornikov je potrebno upoštevati tudi določbo 2. odstavka 80. člena KZ, saj v obravnavanem primeru ne gre za težko kaznivo dejanje, ker je znašala vrednost ukradenih stvari samo 33.000 SIT. Nepravilen naj bi bil tudi zaključek višjega sodišča, da mladoletnikovo obiskovanje srednje trgovske šole ne more imeti uspeha, ker mladoletnik šole še ne obiskuje. Mladoletnik namreč šole ni mogel obiskovati, ker je bil od 2.8.2004 naprej hospitaliziran na Psihiatrični kliniki v Ljubljani, je pa resnično pripravljen nadaljevati šolanje na Srednji trgovski šoli v M. Vrhovna državna tožilka, specialistka A.M., je v odgovoru na zahtevo z dne 22.11.2004 predlagala, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in starejšemu mladoletniku izreče ukrep nadzorstva organa socialnega varstva po 78. členu KZ z navodilom po 4. odstavku v zvezi s 7. in 9. točko 2. odstavka 77. člena KZ. Po njenem stališču je bistveno vprašanje dejanske ocene mnenje psihiatrične stroke in vpliva tega mnenja na uspeh izrečenega vzgojnega ukrepa.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Glede na določbo 487. člena ZKP se poleg kršitev zakona lahko zahteva za varstvo zakonitosti vloži tudi v primeru, če je bila za mladoletnika nepravilno uporabljena kazen ali kakšen vzgojni ukrep. Prav slednje uveljavljajo mladoletnikovi zagovorniki. Njihova zahteva pa je izpolnila le formalni pogoj, kajti zaradi nepravilne izbire vzgojnega ukrepa se lahko uveljavijo samo tiste okoliščine, ki so obstajale že v času izrekanja vzgojnega ukrepa, pa pri tem niso bile upoštevane ali niso bile pravilno ovrednotene, medtem ko se nove okoliščine ne morejo uveljaviti z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Sodišče prve stopnje je ob okoliščini, da je B.P. storil kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ kot starejši mladoletnik, pri izbiri vzgojnega ukrepa upoštevalo njegovo starost, duševno razvitost, njegove psihične lastnosti, nagnjenja, nagibe, iz katerih je kaznivo dejanje storil, dosedanjo vzgojo, okolje in razmere, v katerih živi, težo in naravo storjenega dejanja. Pri tem se je oprlo na skrbstvena poročila Centra za socialno delo M. in poročilo Vzgojnega zavoda S. Tako kot sodišče druge stopnje ugotavlja v izpodbijanem sklepu, tudi Vrhovno sodišče ocenjuje, da z izrečenim vzgojnim ukrepom ni bil prekršen zakon, prav tako pa izrečeni vzgojni ukrep glede na ugotovljeno dejansko stanje ni bil nepravilno uporabljen.

Mladoletnikovi zagovorniki so v podkrepitev svojih stališč in predlogu za spremembo izrečenega ukrepa v ukrep nadzorstva organa socialnega varstva po 78. členu KZ priložili izvid Dispanzerja za pedopsihiatrijo Zdravstvenega doma dr. A.D. z dne 28.7.2004 in mnenje Psihiatrične klinike Ljubljana z dne 22.9.2004. Zlasti mnenje Enote za adolescentno psihiatrijo Kliničnega oddelka za mentalno zdravje Psihiatrične klinike je mladoletniku naklonjeno in odpira zanj določene nove perspektive, vendar pa v času odločanja o vzgojnem ukrepu sodišče s tem mnenjem ni razpolagalo.

V zahtevi za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati novih okoliščin, te se lahko uveljavijo le z zahtevo za izredno omilitev kazni, vendar samo v primeru, če je bila mladoletniku izrečena kazen. V obravnavni zadevi je bil mladoletniku izrečen vzgojni ukrep, zato izredna omilitev ni mogoča, v zahtevi uveljavljene nove okoliščine pa so lahko podlaga za spremembo vzgojnega ukrepa po 490. členu ZKP, odločanje o tem pa je v pristojnosti prvostopnega sodišča. Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da v obravnavani zadevi za starejšega mladoletnika B.P. izrečeni vzgojni ukrep oddaje v prevzgojni dom ni bil nepravilno uporabljen, zato je v skladu z določbo 487. člena v zvezi s 425. členom ZKP zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.

Glede na odločitev Vrhovnega sodišča predlog za odložitev izvršitve pravnomočnega sklepa ni prišel v poštev.

Stroški postopka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti niso bili izrečeni, ker v primeru mladoletnika glede na določbo 1. odstavka 484. člena takšni stroški obremenjujejo proračun.