Jedro

Tožena stranka je ugotovila razlog za izredno odpoved že dne 15. 12. 2015, ko je z dopisom na policijski postaji priglasila premoženjskopravni zahtevek kot oškodovanka v kaznivem dejanju, ki se očita tožnici. V konkretnem primeru je tako bil zamujen 30 dnevni subjektivni rok za podajo izredne odpovedi, saj je tožena stranka tožnici podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 7. 4. 2016. Tožena stranka bi morala izvesti postopek izredne odpovedi, saj bolniški stalež ne more biti razlog za podaljšanje subjektivnega roka za podajo odpovedi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba: delno spremeni v I/1. točki izreka tako, da se ugotovi, da je izredna odpoved Pogodbe o zaposlitvi z oznako ... z dne 1. 2. 2013 s pripadajočima dodatkoma, med tožečo stranko in toženo stranko nezakonita in se razveljavi; v preostalem se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in v razveljavljenem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek: da, se ugotovi, da je izredna odpoved Pogodbe o zaposlitvi z oznako ... z dne 1. 2. 2013 s pripadajočima dodatkoma, med tožečo stranko in toženo stranko, z dne 7. 4. 2016, nezakonita in se razveljavi (I/1. točka izreka) in primarni tožbeni zahtevek: da se ugotovi, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 7. 4. 2016 in ji traja od navedenega dne dalje, v delovnem času 40 ur na teden, skupaj z vsemi pravicami in obveznostmi iz Pogodbe o zaposlitvi z oznako ... z dne 1. 2. 2013 s pripadajočima dodatkoma z dne 20. 12. 2013 in 3. 6. 2014, vsled česar mora tožena stranka tožečo stranko v roku 5 delovnih dni pozvati na delovno mesto, ki ustreza njeni usposobljenosti ter ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do pravnomočnosti te sodne odločbe obračunati mesečna bruto nadomestila plač ter ji po odvodu davkov in prispevkov plačati neto mesečna nadomestila plač, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov, ki so zapadla v plačilo vsakega 5. v mesecu, dalje do plačila, v roku 8 dni (I/2. točka izreka) ter da je tožena stranka dolžna tožečo stranko prijaviti v sistem obveznega zdravstvenega zavarovanja, pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter zavarovanja za primer brezposelnosti, v roku 5 dni, vse pod izvršbo (I/3. točka izreka). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek: da se ugotovi, da je delovno razmerje med tožečo stranko in toženo stranko prenehalo z dnem zaključka glavne obravnave v predmetnem individualnem delovnopravnem sporu, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ugotovitve prenehanja delovnega razmerja obračunati mesečna bruto nadomestila plač ter ji po odvodu davkov in prispevkov plačati neto mesečna nadomestila plač, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov, ki so zapadla v plačilo vsakega 5. v mesecu, dalje do plačila v roku 8 dni (I/2. točka izreka) in da je tožena stranka dolžna tožnici plačati odškodnino v višini bruto 22.803,12 EUR oziroma 18 bruto povprečnih mesečnih plač, ki jih je prejemala v zadnjih treh mesecih pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek, v roku 15 dni pod izvršbo (I/3. točka izreka). Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Tožnica vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo iz razlogov bistvene kršitve pravil postopka, napačne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Po stališču sodišča prve stopnje je bila podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna, saj je potrebno šteti, da se je tožena stranka seznanila z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 9. 3. 2016, ko je prejela vabilo oškodovancu s strani ODT v Ljubljani v zvezi s postopkom odloženega pregona, kar pa po oceni tožnice ni pravilno. Tožena stranka je v zvezi z dogodkom z dne 3. 11. 2015, ko naj bi se zgodila domnevna poneverba s strani tožnice, ki je bila razlog za izredno odpoved, že prej razpolagala z določenimi informaciji, tako ni bilo potrebno zaradi tožničine bolniške odsotnosti od 4. 11. 2015 dalje, počakati na končne izsledke Policije. Tožena stranka je ustrezne poizvedbe opravila najkasneje dne 15. 12. 2015, ko je z dopisom na PP A. priglasila premoženjskopravni zahtevek kot oškodovanka v kaznivem dejanju, ki se očita tožnici. Najkasneje takrat je tožena stranka zvedela za tožničino ravnanje in kot oškodovanka najkasneje takrat bila seznanjena z vsemi bistvenimi elementi tožničine kršitve. V navedeni priglasitvi premoženjsko pravnega zahtevka je tožena stranka oziroma zanjo vodja preiskav B.B. zapisal: "Glede na trenutno znana dejstva ocenjujemo, da je nastala škoda posledica storitve kaznivega dejanja, ki se ga preganja po uradni dolžnosti." Razjasnitev dejanskega stanja s strani tožene stranke je torej bila enaka na dan 15. 12. 2015, kot na dan podaje izredne odpovedi. Za toženo stranko je bilo dejansko stanje enako razjasnjeno dne 15. 12. 2015 kot na dan 9. 3. 2016. Izsledki Policije so bili zapisani v kazenski ovadbi in priloženih dokazih. Tožena stranka namreč ni izkazala, niti ni zatrjevala, da bi za dne 3. 11. 2015 v poslovalnici na naslovu C. v A. kakorkoli obravnavala kakšno drugo kaznivo dejanje oziroma da bi bili tega dne storjeni dve kaznivi dejanji poneverbe, prav tako tega nista potrdili priča D.D., vodja poslovalnice, ki je pojasnil, da je bila na naslovu C. v A. dne 3. 11. 2015 zgolj ena poneverba in ta v zvezi s tožnico ter priča B.B., vodja preiskav, ki je izjavil, da predvideva, da je bila tega dne samo ena poneverba. Oseba, ki je bila odgovorna oziroma pooblaščena pričeti postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je direktor podružnice E.E., ki je bil s kršitvijo seznanjen že prej, sam je sicer navajal, da dne 16. 2. 2016, vendar ni moč mimo njegovega dopisa z dne 6. 1. 2016 na Policijsko postajo A. odgovor na zaprosilo za posredovanje podatkov, v katerem je pojasnil kršitev tožnice. Subjektivni rok ni namenjen sam sebi, temveč zaščiti delavca. Okoliščina, da tožena stranka v takšnih primerih čaka na izid predkazenskega postopka oziroma obvestilo Policije, da je vložila kazensko ovadbo, ne more iti v škodo tožnice. Dejstva, ki so utemeljevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi so bila toženi stranki znana najkasneje dne 15. 12. 2015. Neuvedba interne preiskave tako ne more biti razlog, ki bi zmanjšal pomen že dobljenih informacij po zgoraj opisanih listinah do te mere, da se delodajalec iz tega razloga (neuvedbe interne preiskave) ne bi mogel seznaniti z vsemi bistvenimi elementi delavčeve kršitve in bistvenimi dejanskimi okoliščinami, ki vplivajo na presojo le-teh.

Po oceni tožnice je bila odpoved podana prepozno, pri čemer je tožena stranka tožnici podala odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitve 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 dne 7. 4. 2016. Sodišče opira svojo odločitev na izpovedbo priče F.F., komitenta tožene stranke, G.G. in H.H., oba zaposlena pri toženi stranki, medtem ko tožene stranke o spornih dejstvih s tem v zvezi sploh ni zaslišalo. Tožnica je bila zaslišana, vendar zgolj v zvezi s pravočasnostjo podane odpovedi, ne pa tudi v zvezi z očitano kršitvijo. Sodišče je pri odločitvi sledilo izpovedbi prič. Edina napaka, ki jo je tožnica storila pri tem je bila, da potrdili o opravljenih storitvah ni takoj poskenirala, kakor ji velevajo pravila, temveč jih je pomotoma dala v svojo torbo. Razlog temu je pojasnila tožničina psihiatrinja, dr. I.I. in sodna izvedenka za področje medicine - psihiatrija doc. dr. J.J., dr. med., da je tožnica v kritičnem obdobju trpela za bipolarno motnjo, za katero je značilno privzdignjeno razpoloženje, osebi se zdi, da vse zmore, ima več energije kot običajno, je bolj aktivna ipd. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnice ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Nikakor se tožena stranka s kršitvijo in storilcem kršitve ni seznanila že v času priglasitve premoženjskopravnega zahtevka: tožena stranka je to, kot izkazano z izpovedbami prič, storila zgolj in le upoštevajoč dejstvo, da je komitentu sporni znesek (170,00 EUR) izplačala in bila zanj oškodovana, ni pa v tistem trenutku vedela, da je tožnica storila očitano kršitev. Tožena stranka je povračilo tega zneska komitentu izvedla zato, ker v tistem času ni posedovala ustreznih dokumentov, s katerimi bi le ta utemeljila izvedeno transakcijo (kot se je kasneje izkazalo, je s temi dokumenti v nasprotju z internimi navodili v spornem času, razpolagala tožnica). Tudi nobena druga listina, na katere se sklicuje tožnica, ne izkazuje, da bi se tožena stranka z relevantnimi okoliščinami, na podlagi katerih bi lahko pričela postopati izredno odpoved zoper tožnico, seznanila pred 9. 3. 2016. Tožena stranka ni bila prepričana, da je kršitev storila prav tožnica, v kolikor bi tožnica res predložila dvižne listke in dokazala, da je bila transakcija izvedena skladno in z internimi pravili in navodili, ji tožena stranka ne bi mogla očitati kršitve. Zavajujoča je navedba tožnice, da je nenavadno, da je tožena stranka pred organi pregona tožnico smatrala za storilko očitanega kaznivega dejanja in slednje tudi razglasila v svoji priglasitvi premoženjskopravnega zahtevka, četudi z njo ni opravila razgovora, saj to sploh ne drži. Tožena stranka niti z eno vlogo, podano v okviru kazenskega postopka ni obremenila tožnice, saj tega tudi ni mogla, ker dejansko tedaj še ni vedela, da je le-ta kršila svoje delovne obveznosti. Nikakor ne drži tudi pritožbena navedba, da naj bi bila razjasnitev dejanskega stanja na strani tožene stranke enaka na dan 15. 12. 2015 kot na dan podaje izredne odpovedi, saj si je tožena stranka vmes, in sicer dne 9. 3. 2016, ko je prejela vabilo oškodovancu s strani ODT v Ljubljani v zvezi s postopkom odloženega pregona seznanila s temeljno okoliščino, to pa je s storilcem kršitve - tožnico. Vsekakor je bila za toženo stranko v konkretnem primeru bistvena seznanitev z dejstvom, da je storilec kršitve tožnica, s čemer pa se je le-ta, kot že večkrat navedeno seznanila dne 9. 3. 2016. Tožnica si zmotno tolmači poziv tožnici z dne 11. 12. 2015, naj se zglasi pri vodstvu podružnice za razjasnitev okoliščin nastalega škodnega dogodka, ki je posledica reklamacije stranki manjkajočih potrdil o opravljenih storitvah za izvršena gotovinska plačila v znesku 70,00 EUR in 100,00 EUR. Pravilni ugotovitvi, da je bila tožena stranka z vsemi relevantnimi okoliščinami za uvedbo postopka izredne odpovedi seznanjena šele 9. 3. 2016, nikakor ne nasprotujeta dopisu PP A. z dne 9. 2. 2016 in njen dopis na ODT v Ljubljani z dne 1. 3. 2016, saj iz nobenega izmed njiju ni razvidno, kdo je osumljenec, kar je za uvedbo postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi bistvenega pomena - na podlagi obvestila o sumu o obstoju kaznivega dejanja oziroma kršitve tožena stranka ni mogla sprožiti postopka izredne odpovedi, saj ni vedela, kdo je storilec. To je lahko storila šele 9. 3. 2016, ko je prejela vabilo oškodovancu s strani ODT z dne 4. 3. 2016 - šele od tega dokumenta je razvidno, da je osumljenka tožnica. Očitek tožnice, da je za storilca kršitve tožena stranka vedela že prej, ker je iz dopisa z dne 9. 2. 2016 razvidno, da se obvestilo o zaključku policijske preiskave suma kaznivega dejanja nanaša na poneverbo v poslovalnici K. d. d. na naslovu C. v A. dne 3. 11. 2015, ne vzdrži resne presoje. V tej organizacijski enoti tožene stranke je zaposlenih večje število delavcev in prav vsak izmed njih bi lahko bil osumljenec. Protispisna je trditev tožnice, da je bil direktor podružnice E.E. s kršitvijo tožnice seznanjen že prej in da je sam izpovedal, da se je to zgodilo 16. 2. 2016. Tega dne se je, kakor je sam jasno izpovedal (stran 3 zapisnika naroka z dne 19. 5. 2017), seznanil zgolj s kršitvijo, ne pa tudi s tem, da je kršitev storila tožnica - s tem se je po njegovih lastnih navedbah seznanil šele v marcu 2016, kar torej potrjuje trditve tožene stranke in ugotovitev sodišča prve stopnje.

Tudi iz dopisa tožene stranke ODT v Ljubljani z dne 1. 3. 2016 nikakor ne izhaja, da bi bila tožena stranka seznanjena z relevantnimi dejstvi: direktor podružnice je res zahteval pogled v dokumentacijo iz razloga uvedbe morebitnih delovnopravnih postopkov zoper zaposlene, saj je dolžan ukrepati v kolikor pride s strani posameznega delavca do kršitve, ni pa tega mogel storiti, ker ni vedel, kateri delavec je osumljen kaznivega dejanja. Tako ne gre za kakršnokoli podaljševanje subjektivnega roka, pač pa zgolj upoštevanje določil ZDR-1. Res je, da ZDR-1 subjektivni rok veže na dan, ko je delodajalec seznanjen z vsemi bistvenimi elementi delavčeve kršitve in bistvenimi dejanskimi okoliščinami in ne na dan vložene kazenske ovadbe oziroma pričetka postopka odloženega pregona ali celo kazenskega postopka, pri čemer pa je potrebno upoštevati, da je najbolj bistven element za uvedbo postopka izredne odpovedi seznanjeno s tem, kdo je kršitev storil, tega pa tožena stranka vse do 9. 3. 2016 ni vedela, zato tudi subjektivni rok ni mogel začeti teči. Tožena stranka je postopek izredne odpovedi zoper tožnico uvedla po prejemu dopisa dne 9. 3. 2016, saj je iz tega dopisa izvedela, da je storilka kršitve tožnice. V konkretnem primeru bi objektivni rok po poteku 6 mesecev ne bil kršen, saj je izredna odpoved možna ves čas, ko je možen kazenski pregon. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, vsekakor z izvedbo dokaznega postopka. Da je tožnica storila očitano kršitev je iz dokaznega postopka jasno razvidno. Navedbe tožnice v pritožbi, so se izkazale za neresnične, saj je dokazni postopek izkazal, da je tožnica naklepoma huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, s tem, ko je dne 3. 11. 2015 v OE ... Podružnica L., Poslovalnica M., kjer je opravljala svoje delo, v breme bančnega računa komitenta F.F. brez njegovega pooblastila opravila dva dviga gotovine in sicer enega v višini 70,00 EUR in enega v višini 100,00 EUR ter si denar v skupni vrednosti 170,00 EUR protipravno prilastila, finančne dokumente pa komitentu v podpis predložila šele naknadno na svojem domu. Vsekakor tožničino ravnanje ni mogoče opravičevati z njenim zdravstvenim stanjem, saj iz mnenja izvedenke za področje medicine - psihiatrija doc. dr. J.J. dr. med. jasno izhaja, da je bila tožnica v času storjene kršitve sposobna zavedati se, kaj so bile njene delovne obveznosti in se zavedati pomena svojih ravnanj, tako njenega protipravnega ravnanja z njenim tedanjim zdravstvenim stanjem ni mogoče opravičiti.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in posledično delno dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovilo.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče izvedlo dokaze z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnica in tožena stranka ter zaslišalo tožnico ter priče E.E., D.D., G.G., N.N., H.H., dr. I.I., B.B., F.F. ter prebralo izvedeniško mnenje sodne izvedenke doc. dr. J.J. ter jo dodatno zaslišalo na naroku dne 12. 12. 2017. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu svetovalec za osebne finance za nedoločen čas in s polnim delovnim časom. Tožena stranka je tožnici podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 7. 4. 2016, pri čemer je bila tožnici istega dne izredna odpoved tudi vročena. Tožnici je tožena stranka podala izredno odpoved na podlagi prve alineje (če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja) in druge alineje (če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja) prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj. - ZDR-1). Tožnica je dne 3. 11. 2015 v poslovalnici tožene stranke v breme komitenta F.F. brez njegovega pooblastila opravila dva dviga gotovine in sicer v višini 70,00 EUR in v višini 100,00 EUR skupaj torej 170,00 EUR in si znesek protipravno prilastila, pri čemer je finančne dokumente komitenta predložila šele naknadno, s tem je tudi delodajalcu povzročila škodo. Tožena stranka je v nadaljevanju znesek v višini 170,00 EUR oškodovancu tudi povrnila. Tožena stranka je tožnici očitala tudi kršitve 33., 34., 36. in 37. člena ZDR-1, pri čemer ima tožničino ravnanje znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po tretjem in prvem odstavku 209. člena KZ-1. Tožena stranka je tožnici podala izredno odpoved dne 7. 4. 2016. 7. Po oceni pritožbenega sodišča tožnica v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da je tožena stranka ugotovila razlog za izredno odpoved že 15. 12. 2015, ko je z dopisom na PP A. priglasila premoženjskopravni zahtevek kot oškodovanka v kaznivem dejanju, ki se očita tožnici. Iz listinske dokumentacije, ki jo je vpogledalo sodišče prve stopnje izhaja, da je dejansko tožena stranka z dopisom z dne 15. 12. 2015 št. ...Policijski upravi A., Policijski postaji A. poslala dopis, iz katerega izhaja, da komitent F.F. v zahtevku za povračilo škode navaja, da ga je zaposlena tožnica oškodovala na način, da je brez njegove vednosti dne 3. 11. 2015 dvignila skupaj 170,00 EUR. Naslov dopisa glasi: "O.O. in F.F. - obvestilo in priglasitev premoženjsko pravnega zahtevka oškodovanca". Tožena stranka v dopisu tudi navaja, da pogovora z zaposleno tožnico ni bilo mogoče izvesti, saj se od izvedenih transakcij dalje nahaja na bolniškem staležu, pri čemer je bilo pri pregledu arhiva transakcij ugotovljeno, da dvižna listka v banki nista arhivirana in obstaja velika verjetnost, da jih ima zaposlena doma. Tožena stranka je takrat priglasila premoženjskopravni zahtevek v višini 170,00 EUR, iz dopisa pa izhaja, da sta ga podpisala tako direktor centra tožene stranke P.P. in vodja preiskav B.B. (priloga A22). Tožena stranka je dejansko tudi poravnala komitentu znesek 170,00 EUR, torej je ob priglasitvi premoženjsko pravnega zahtevka morala razpolagati s številko zadeve pri PP A., vedela je za katero kaznivo dejanje gre in da je podana kazenska ovadba zoper tožnico. Prav tako je na dopisu zapisano: "Glede na trenutno znana dejstva ocenjujemo, da je nastala škoda posledica storitve kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti". V spisu se nahaja tudi dopis RS, Ministrstva za notranje zadeve št. ... z dne 30. 12. 2015, kjer policija zaproša toženo stranko za posredovanje podatkov za razjasnitev okoliščin kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po 209/I KZ-1C in sicer za zaposleno tožnico (v kateri enoti je zaposlena, kakšna je njena funkcija glede delovnega mesta, ali ima omenjena dostop do gotovinskega poslovanja, ali je omenjena delala 3. 11. 2015 in v nadaljevanju, da gre za dva dvižna listka v znesku 170,00 EUR, pri čemer so toženo stranko tudi zaprosili za zaposlene v poslovalnici M., kdo je bil dne 3. 11. 2015 zadolžen za gotovinsko poslovanje oziroma za izdajo denarja strankam v poslovalnici (priloga A 23).

8. Iz dopisa tožene stranke, ki ga je podpisal direktor podružnice E.E. opr. št. 06. 01. 2016, 4301 - g. R.R. z naslovom - Odgovor na zaprosilo za posredovanje podatkov FIO št. ... (priloga A 24) izhaja, da je tožena stranka posredovala podatke za svojo zaposleno tožnico in pojasnila, da je bilo tožnici omogočeno tudi gotovinsko poslovanje s strankami. Prav tako je izrecno navedeno, da je tožnica dne 3. 11. 2015 sama na svojem računalniku v aplikaciji S. knjižila dva dviga gotovine. To je možno potrditi z izpisom iz računalniškega dnevnika oziroma z izdelavo revizijske sledi. Tožena stranka tudi izrecno navaja, kako so potekala izplačila s sodelovanjem tožnice, prav tako je navedeno, da v omari, ki je bila odprta dne 7. 12. 2015 ni bilo najdenih predmetnih potrdil, podpisanih s strani tožnice.

9. Sodišče prve stopnje se je pri svoji odločitvi sklicevalo na odločitev Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 153/2012 z dne 17. 9. 2012, kjer je bilo zavzeto stališče, da se šteje, da delodajalec ugotovi razlog za izredno odpoved, ko je seznanjen z vsemi bistvenimi elementi delavčeve kršitve in bistvenimi dejanskimi okoliščinami, ki lahko vplivajo na presojo. Sodišče prve stopnje je pri tem štelo, da je šteti datum 9. 3. 2016 kot datum, ko je tožena stranka ugotovila razlog za morebitno izredno odpoved tožnici, ker je šlo nenazadnje za znake kaznivega dejanja in je bilo potrebno prijaviti dejanje policiji in ODT, ter je zato potrebno počakati na izsledke policije, s katerimi je bila tožena stranka seznanjena šele 9. 3. 2016. 10. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je subjektivni rok potrebno šteti od dne ugotovitve razloga za izredno odpoved, to je, ko se je seznanil zakoniti zastopnik tožene stranke, vendar v konkretnem primeru je tožena stranka bila seznanjena z vsemi elementi, dne 15. 12. 2015 (priloga A 22) oziroma najkasneje dne 11. 1. 2016 (priloga A 24), ko je posredovala policijski upravi natančno poročilo o tem, kako je prišlo do dvigov, pri čemer je podpisan E.E., direktor podružnice.

11. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da se je tožena stranka dolžna organizirati na način, da se med posameznimi službami oziroma direktorji (na primer direktorjem centra, vodjem preiskav, direktorjem podružnice in pooblaščenci za podajo odpovedi - direktorica Sektorja Š. in vodja oddelka T.) delo organizira na način, da bodo lahko poslovali zakonito. Ob tem je poudariti namreč, da ZDR-1 v drugem odstavku 109. člena navaja, da mora izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pogodbena stranka podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga, v primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. V konkretnem primeru je tako po oceni pritožbenega sodišča bil zamujen 30 dnevni subjektivni rok za podajo izredne odpovedi, saj je tožena stranka tožnici podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 7. 4. 2016. Tožnica vse od 15. 11. 2015 ni bila prisotna na delu iz zdravstvenih razlogov, vendar to ne pomeni, da bi se eventuelno subjektivni rok podaljšal. Tožena stranka bi morala izvesti postopek izredne odpovedi, saj bolniški stalež ne more biti razlog za podaljšanje subjektivnega roka za podajo odpovedi. Tožnica se tudi na zagovor ni zglasila, torej je tožena stranka podala tožnici izredno odpoved na podlagi podatkov, ki jih je nedvomno imela že 15. 12. 2015, pri čemer je tožena stranka tožnici podala izredno odpoved dne 7. 4. 2016, torej po poteku 30 dnevnega subjektivnega roka.

12. Pritožbeno sodišče meni, da se od tožene stranke glede na veliko število zaposlenih in na svoj status pričakuje, da se bo organizirala na način, da bodo pristojne službe in pristojni vodje (direktorji) med seboj delovali na način, da se bodo medsebojno obveščali o morebitnih kršitvah iz delovnega razmerja svojih zaposlenih delavcev, zlasti v primeru, ko gre za sum storitve kaznivega dejanja. Ob tem pa tudi odpovedi ni podal zakoniti zastopnik tožene stranke, pač pa po pooblastilu direktorica Sektorja Š. - U.U., ki je nedvomno morala biti seznanjena z veljavno delovnopravno zakonodajo. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je predmetna zadeva primerljiva z zadevo VIII Ips 187/2015 z dne 22. 12. 2015, kjer se je revizijsko sodišče opredelilo do organizacije delodajalca in medsebojnega obveščanja strokovnih služb. 13. Glede na navedeno je tožena stranka zamudila 30 dnevni subjektivni rok iz 2. odstavka 109. člena ZDR-1 in je torej izredna odpoved nezakonita. Pritožbeno sodišče je razveljavilo zahtevek za reintegracijo in reparacijo tožnice, o čemer bo moralo odločati sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku.

14. Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.