Jedro

Tožnik se je pri podaji izredne odpovedi pravilno skliceval na določbo 3. alinee prvega odstavka 112. člena ZDR, ker mu njegov delodajalec do odpovedi dva meseca ni plačeval plače. Navedena zakonska določba sicer opredeljuje pogoj izplačevanja bistveno zmanjšanega plačila za delo delavcu, vendar jo je treba uporabiti tudi v primeru, ko delodajalec delavcu plače sploh ne izplača. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je zato utemeljena.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožniku plačati znesek 3.074,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 3. 2009 dalje do plačila v roku 8 dni, pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v znesku 447,00 EUR v roku 8 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila in z nakazilom na TRR Območne organizacije Sindikata ... Z,, T,, odprt pri D. d.d., Ljubljana, številka: ..., pod izvršbo.

Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.“ Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati pritožbene stroške v znesku 270,72 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 3.074,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 3. 2009 dalje do plačila, pod izvršbo in zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka. V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 500,72 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Tožnik se je pritožil zoper sodbo iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava po določbi 3. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da mu delodajalec dva zaporedna meseca ni plačeval nobene plače. Pri podaji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je izhajal iz določbe 3. alinee prvega odstavka 112. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe). Zmotno je stališče sodišča, da mora delavec, ki ne prejema plače, podati izredno odpoved na podlagi določbe 4. alinee prvega odstavka 112. člena ZDR, kar pomeni, da delavec ne prejema plačila za delo tri zaporedne mesece. V tej zvezi se sklicuje na sprejeto sodno prakso, da v primeru, če je delodajalec izplačeval delavcu bistveno zmanjšano plačo za delo vsaj dva meseca, vsebuje tudi dejansko stanje, ko delodajalec delavcu ničesar ne izplača. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da v celoti ugodi tožbenim zahtevkom oziroma podrejeno, da razveljavi sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče po takšnem preizkusu izpodbijane sodbe tako v zvezi s postopkom na prvi stopnji kot z izdano sodbo ni našlo nobenih bistvenih postopkovnih kršitev, na katere je moralo paziti po uradni dolžnosti. Vendar pa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri presoji o zavrnitvi tožbenih zahtevkov zmotno uporabilo materialno pravo, kar pritožbeno sodišče utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi.

Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je tožnik 28. 2. 2009 izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi pri svojem delodajalcu, saj mu ta za čas meseca decembra 2008 in januarja 2009 ni izplačal plače. Tožnik je podal izredno odpoved potem, ko je svojega delodajalca predhodno pisno opomnil na izpolnitev plačilne obveznosti, o tem pa je obvestil tudi pristojnega inšpektorja za delo. Tožnikova bruto plača je v navedenih mesecih znašala 768,55 EUR. Tožnik je v sporu uveljavljal plačilo odškodnine za čas 45 dnevnega odpovednega roka v višini 1.152,82 EUR in plačilo odpravnine za deset let delovne dobe pri toženi stranki oziroma pravnih prednikih v višini 1.991,37 EUR, to je skupaj zahtevek 3.074,19 EUR.

Med strankama ni bilo spora o tem, da je tožnik podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neizplačane plače v zadnjih dveh zaporednih mesecih, tudi ni bilo spora o trajanju delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki oziroma njegovih pravnih prednikih, kot nenazadnje ni bila sporna višina njegove pripadajoče bruto višine plače. Kot je razvidno iz zapisnika glavne obravnave sta se stranki razlikovali samo pri vprašanju (list. št. 40), ali je šlo v zadevi za razlog podaje izredne odpovedi na podlagi 3. alinee prvega odstavka ali pa na podlagi 4. alinee prvega odstavka 112. člena ZDR.

Sodišče prve stopnje je pri sprejeti odločitvi v izpodbijani sodbi izhajalo iz gramatikalne razlage določbe 3. alinee prvega odstavka 112. člena ZDR, na podlagi katere lahko delavec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če mu je delodajalec vsaj dva meseca izplačeval bistveno zmanjšano plačilo za delo. Ker v konkretnem primeru delodajalec dva zaporedna meseca pred izredno odpovedjo tožniku ni plačal plače, tožnik ni bil upravičen oziroma ni imel podlage za podajo izredne odpovedi po določbi 3. alinee prvega odstavka 112. člena ZDR, pri čemer v sporu v skladu s trditvenim bremenom ni izkazal, da mu delodajalec trikrat zaporedoma ali v obdobju zadnjih šestih mesecev ni izplačeval plačila za delo, kar bi bila podlaga za izredno odpoved po določbi 4. alinee prvega odstavka 112. člena ZDR.

Pritožbeno sodišče se s takšnim stališčem v izpodbijani sodbi ne strinja. Tožnik je v konkretnem primeru pri podaji izredne odpovedi pravilno izhajal iz določbe 3. alinee prvega odstavka 112. člena ZDR, ker mu njegov delodajalec do odpovedi dva meseca ni plačeval plače. Navedena zakonska določba sicer opredeljuje pogoj izplačevanja bistveno zmanjšanega plačila za delo delavcu, vendar jo je potrebo uporabiti tudi v primeru, ko delodajalec v takšnem času ne plačuje delavcu plače(1). Sodišče prve stopnje je zato v konkretnem primeru zmotno materialnopravno razlogovalo navedeno zakonsko določbo. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče na podlagi 5. točke 358. člena ZPP ugodilo pritožbi in odločitev v izpodbijani sodbi spremenilo tako, da je tožniku priznalo zahtevana zneska, to je plačilo odškodnine za čas 45 dnevnega odpovednega roka in odpravnino zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi v višini in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot je to razvidno iz izreka te sodbe.

Ker je tožnik v sporu s svojimi zahtevki v celoti uspel, mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške, nastale zaradi zastopanja po pooblaščenki. Pritožbeno sodišče mu je priznalo nagrado za postopek v znesku 183,30 EUR, nagrado za narok v znesku 169,20 EUR in administrativne stroške v pavšalnem znesku 20,00 EUR, to je skupaj 372,50 EUR, kar ob upoštevanju 20 % DDV znaša 447,00 EUR in stroške v navedeni višini naložilo v plačilo toženi stranki, kot je to razvidno iz izreka sodbe. Ker tožena stranka v sporu ni bila uspešna, je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje stroške postopka. Odločitev o stroških ima podlago v določbi drugega odstavka 165. člena ZPP.

Tožnik je v zvezi s pritožbo priglasil stroške. Ker je z njo uspel, mu je pritožbeno sodišče priznalo nagrado v znesku 225,60 EUR, kar ob upoštevanju 20 % DDV znaša 270,72 EUR ter takšne pritožbene stroške naložilo v plačilo toženi stranki, kot je tudi to razvidno iz izreka te sodbe (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

(1)Tako sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 481/2011 z dne 16. 6. 2011.