Jedro

Navedba pravne podlage tožbenega zahtevka ni relevantna za presojo zastaranja tožbenega zahtevka. Po 3. odstavku 184. člena ZPP namreč tožba ni spremenjena, če tožeča stranka spremeni pravno podlago tožbenega zahtevka, če zmanjša tožbeni zahtevek ali če spremeni, dopolni ali popravi posamezne navedbe, tako da zaradi tega tožbeni zahtevek ni spremenjen. Za spremembo tožbe gre le v primeru spremembe istovetnosti zahtevka, povečanje obstoječega zahtevka ali uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega (2. odstavek 184. člena ZPP). Čeprav gre za drugo pravno podlago, pa je tožbeni predlog ostal isti. Tudi če bi se tožnik skliceval v tožbi na oba temelja, bi namreč lahko zahteval le enkrat vtoževani znesek (po enem, ali po drugem temelju), ne pa dveh (po enem, poleg njega pa še po drugem temelju).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

: Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi tožena stranka tožeči stranki plačala 6.159,24 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 1.476.000,00 SIT za čas od 5. 6. 2003 do 31. 12. 2006 in od zneska 6.159,24 EUR za čas od 1. 1. 2007 do plačila (I. točka izreka) in tožeči stranki naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 1.267,74 EUR v 15 dneh (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlagala spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče sicer ne soglaša s pritožnikom, da iz naročilnice ne izhaja, da naj bi tožena stranka pogodbo s tožečo stranko sklenila v imenu in za račun tretjih oseb kot direktni zastopnik. Prvostopenjsko sodišče je naročilnico (v prilogi A6) pravilno presodilo kot listino, iz katere izhaja, da je tožena stranka naročilo tožeči stranki (za popravilo in najem agregata) dala kot upravnik za lastnike AA in da zato tožeča stranka zoper toženo stranko nima zahtevka na plačilo opravljenih storitev iz sklenjene pogodbe, ker tožena stranka ni bila pogodbena stranka te pogodbe.

Pritrditi pa je pritožbenemu očitku, da je prvostopenjsko sodišče pri presoji zastaranja odškodninskega zahtevka zoper toženo stranko, temelječega na 5. odstavku 72. člena OZ, zmotno uporabilo procesne določbe o začetku uveljavljanja navedene terjatve. Iz razlogov izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je tožena stranka navedeni tožbeni zahtevek uveljavljala šele v vlogi, predloženi sodišču na obravnavi dne 20. 9. 2007, ko je v njej utemeljevala pravno podlago svojega zahtevka. Pritožnik utemeljeno opozarja, da navedba pravne podlage tožbenega zahtevka ni relevantna za presojo zastaranja tožbenega zahtevka. Po 3. odstavku 184. člena ZPP namreč tožba ni spremenjena, če tožeča stranka spremeni pravno podlago tožbenega zahtevka, če zmanjša tožbeni zahtevek ali če spremeni, dopolni ali popravi posamezne navedbe, tako da zaradi tega tožbeni zahtevek ni spremenjen. Za spremembo tožbe gre le v primeru spremembe istovetnosti zahtevka, povečanje obstoječega zahtevka ali uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega (2. odstavek 184. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je že v sklepu opr. št. I Cpg 191/2008 z dne 10. 9. 2008 zavzelo stališče, da v obravnavanem primeru ne gre za obravnavanje dveh tožbenih zahtevkov, ker ne gre za spremembo istovetnosti zahtevka. Tožeča stranka je namreč vtoževala plačilo najemnine za uporabo agregata iz naslova sklenjene pogodbe za najem, potem ko je tožena stranka navajala, da pogodbe s tožečo stranko ni sklenila v svojem imenu in za svoj račun, pač pa kot zastopnik lastnikov AA, ki pa najema nad 15 dni niso odobrili, pa je tožeča stranka terjala plačilo istega zneska kot odškodnino zaradi toženčeve prekoračitve pooblastila lastnikov AA za njihovo zastopanje pri sklepanju najemne pogodbe. Čeprav gre za drugo pravno podlago, pa je po presoji pritožbenega sodišča tožbeni predlog ostal isti. Tudi če bi se tožnik skliceval v tožbi na oba temelja, bi namreč lahko zahteval le enkrat vtoževani znesek (po enem, ali po drugem temelju), ne pa dveh (po enem, poleg njega pa še po drugem temelju). Pravilno zato pritožnik opozarja, da vtoževani znesek glede na to, da je zapadel v plačilo v letu 2003, tožba pa je bila vložena v letu 2005, ni zastaran in torej njegova vtoževana terjatev ni prenehala.

Ker je prvostopenjsko sodišče glede na povedano materialno pravno zmotno ugotovilo zastaranje tožbenega zahtevka, dejanskega stanja v zvezi z zatrjevano in toženi stranki očitano prekoračitvijo pooblastila lastnikom AA za sklenitev najemne pogodbe za agregat s tožečo stranko sploh ni ugotavljalo. Pritožbeno sodišče je zato zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja utemeljeni pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je namreč pri tem ocenilo, da samo z dopolnitvijo postopka navedene pomanjkljivosti ne more odpraviti, ker bi samo šele prvič ugotavljalo (ne)obstoj tožnikove odškodninske terjatve in predpostavke zanjo, s tem pa bi nasprotni stranki lahko onemogočilo uveljavljanje ustavne pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.

Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke je pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).