Jedro

Zmotno je zatrjevanje pritožbe, da bi tožena stranka mogla delovno mesto za tožečo stranko prilagoditi na način, da bi še naprej lahko opravljala delo z omejitvami, ki izhajajo iz odločbe. Tožnica bi mogoče res lahko opravljala posamezna opravila, ki sodijo v opis določenega delovnega mesta pri toženi stranki, vendar pa toženka ni dolžna spreminjati svoje organizacije delovnega procesa oziroma ustvariti novega delovnega mesta, zato, da bi tožnici lahko ponudila delovno mesto, ki bi ustrezalo njenim preostalim delovnim sposobnostim.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti z dne 7. 5. 2018, nezakonita in se razveljavi. Zavrnilo je tudi zahtevek tožeče stranke za reintegracijo in reparacijo. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da se ugotovi, da ji delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z iztekom odpovednega roka, temveč je trajalo do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje; da se ji za to obdobje priznajo vse pravice iz delovnega razmerja, obračuna nadomestila plače in odvede davke in prispevke ter izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi; da ji je dolžna v roku 15 dni obračunati denarno povračilo v višini 4.741,15 EUR bruto in ji po odvodu davkov in prispevkov plačati ustrezni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi in, da ji je dolžna plačati zaradi kršenja pravic iz delovnega razmerja pavšalno odškodnino v znesku 2.000,00 EUR, vse pa v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka in s sklepom, ki ni pod pritožbo dopustilo spremembo tožbe.

2. Zoper navedeno sodbo tožeča stranka vlaga pravočasno pritožbo iz razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje izpovedbe prič zgolj povzelo in se do njih ni kritično opredelilo. Glede ugotavljanja, ali bi tožena stranka lahko tožeči stranki, glede na njeno izobrazbo, preostalo delovno zmožnost in usposobljenost ponudila primerno delovno mesto, je povzelo izpovedi A.A., vodje oskrbe pri toženi stranki, B.B., strokovne sodelavke za področje kadrov, vendar nobenega od teh dokazov ni ocenilo z vidika prepričljivosti, prav tako jih tudi ni ocenilo v relaciji z drugimi dokazi. O tem, kaj je tožeča stranka izpovedala pa v nadaljevanju sodbe ni najti nobene obrazložitve, zato je sodba v tem delu neobrazložena in podan pritožbeni razlog po 14. alineji drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako je sodišče zaključilo, da tožena stranka ni diskriminatorno obravnavala tožeče stranke v primerjavi z drugimi delavci, ki so prav tako delovni invalidi. To je obrazložilo s tem, da iz njihovih odločb ZPIZ izhajajo različne delovne omejitve in da se ne da primerjati njihovih različnih osebnih omejitev z zdravstvenimi omejitvami tožeče stranke. Navaja, da ni zatrjevala le-tega, da je bila tem delovnim invalidom zagotovljena nadaljnja zaposlitev, temveč tudi to, da bi delodajalec lahko zanjo prilagodil delovno mesto na način, da bi še naprej lahko opravljala delo z omejitvami, ki izhajajo iz odločbe. Do vprašanja, ali je delodajalec v zvezi s temi delavkami prilagodil delovne pogoje oziroma njihovega delovnega mesta, pa se sodišče ni opredelilo, zaradi česar meni, da je dejansko stanje v zvezi s tem odločilnim dejstvom ostalo nepopolno ugotovljeno. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, vse s stroškovno posledico. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. Dejansko stanje je bilo popolno ugotovljeno in pravilno uporabljeno materialno pravo. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi pravnimi zaključki sodišča prve stopnje.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni, ali med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh bistvenih navedb obeh strank, prav tako tudi do zaslišanih prič, zato je izpodbijano sodbo pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Sodišču se skladno z ustaljeno sodno prakso ni treba opredeljevati prav do vsake trditve strank, še manj do vseh delov izpovedi strank ali prič, za kar se zavzema tožeča stranka v tem postopku. Prav tako sodišču ni treba pri odločitvi upoštevati in presojati vseh delov izpovedi prič oziroma strank, pač pa oceni izvedene dokaze le z vidika pravno-odločilnih dejstev, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo. V 12. točki obrazložitve je res povzelo izpovedi B.B. in A.A., vendar je nato napravilo tudi dokazni zaključek. Obrazložilo je kaj izhaja iz sodbe opr. št. III Ps 1814/2017, na katero se je tožeča stranka (glede omejitev) v tem sporu sklicevala. Ocenilo je odločbo ZPIZ in v 13. točki še druge posamezne listine, ki so se kot dokaz izvedli v tem postopku, vključujoč dopis tožene stranke delodajalcem, glede možnosti zaposlitve tožeče stranke pri njih, njihove odgovore, zlasti pa pozitiven odgovor delodajalca C. d. o. o., kjer se pa tožeča stranka ni hotela zaposliti in ocenilo tudi izpovedbo v postopku zaslišane priče D.D.. Ocenilo je tudi listino s poizvedbo tožene stranke pri ZRSZ, odgovor zavoda ter mnenje Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 4. 2018, in na podlagi vseh teh dokazov ugotovilo, da je tožena stranka dokazala, da tožeči stranki utemeljeno ni mogla ponuditi drugega, zanjo primernega delovnega mesta. Dokazna ocena sodišča prve stopnje ni pristranska, pač pa temelji na logični presoji vsakega dokaza posebej ter vseh dokazov skupaj. Zatrjevana bistvena kršitev določb 8. člena ZPP je lahko kršena le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej kadar ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti, ter ni analitično sintetična, ne pa tudi, ker se tožeča stranka ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje.

7. Neutemeljeno se uveljavlja kršitev tudi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če obstaja v odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe v vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma spisi. Podana je torej, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov oziroma, ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici (protispisnost). Take protispisnosti v izpodbijani sodbi ni. V kolikor pa se pritožba ne strinja z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje (da za tožečo stranko tožena stranka ni našla primernega drugega dela in da delodajalec ni dolžan spreminjati svoje organizacije delovnega procesa oziroma ustvariti novo delovno mesto, da bi glede na nove pogoje ustrezal delavčevim delovnim sposobnostim), smiselno uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so naslednja: - da je bila tožeča stranka zaposlena pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 4. 2017, na delovnem mestu bolniška strežnica; - da je bila na podlagi odločbe ZPIZ Slovenije z dne 13. 2. 2017 zaradi posledic bolezni razvrščena v III. kategorijo invalidnosti s pravico do premestitve na drugo delovno mesto; - da sta bili z odločbo ZPIZ z dne 5. 9. 2017 pritožbi tožeče in tožene stranke zavrnjeni in je bila odločba z dne 13. 2. 2017 spremenjena tako, da so bile določene dodatne omejitve pri delu, kar se omejitve glede prenašanja bremena nad 7 kg, opravljena dela pol sede in pol stoje in ne na višini, brez počepanja in poklekanja; - da je tožena stranka dne 7. 5. 2018 podala tožeči stranki redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nezmožnosti za opravljanja dela pod pogoji pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti; - da je Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi izdala mnenje o obstoju podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 4. 2018 in potrdila, da tožena stranka tožeči stranki utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi in da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove; - da sta bili v času podaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti dve odločbi ZPIZ dokončni in izvršljivi in je bilo spoštovanje teh določb za toženo stranko obvezno; - da tožeča stranka zaradi invalidnosti ni bila več zmožna opravljati dela na delovnem mestu bolniška strežnica II, za katerega je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in da tožena stranka ni imela na razpolago primernega delovnega mesta, ki bi v celoti omogočilo tožeči stranki opravljanje dela v skladu s preostalo delovno zmožnostjo glede na zdravstvene omejitve, kot izhajajo iz odločb zavoda ZPIZ (13. 2. 2017 in 5. 9. 2017).

9. Na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je presodilo, da je tožena stranka dokazala, da tožeči stranki ni mogla ponuditi sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi na ustreznem delu, ki ustreza njeni strokovni izobrazbi, usposobljenosti in delovni zmožnosti v skladu z ZZRZI ali ZPIZ-1, ter da je poskušala tožeči stranki zagotoviti, da ji drugi delodajalec ponudi sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na ustreznem delu pri njem. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna.

10. Tožena stranka je dne 7. 5. 2018 tožeči stranki redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga invalidnosti. Ker je bila tožeča stranka razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, se pravica do dela na drugem ustreznem delovnem mestu z omejitvami, kjer naj bremena ne presegajo 7 kg, delo naj poteka v razmerju pol sede, pol stoje, delo naj ne vsebuje opravil na višini kot je npr. lestve, brez počepanja in poklekanja, s polnim delovnim časom, je bila tožena stranka dolžna postopati po 116. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1). Citirani člen ureja odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti in odkazuje na uporabo predpisov, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, oziroma predpise, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov. Po določbi šestega odstavka 40. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (Ur. l. RS, št. 16/2007 in nasl. - ZZRZI) lahko delodajalec invalidu redno odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi, če invalidu oziroma delovnemu invalidu ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s prvim odstavkom tega člena (pogodbe za nedoločen čas na drugem ustreznem delu, ki ustreza invalidovi strokovni izobrazbi, usposobljenosti in delovni zmožnosti), o čemer odloči Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Po določbi 102. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/1999 in nas. - ZPIZ-1), ki se še uporablja v skladu z določbo tretjega odstavka 429. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 in nasl. - ZPIZ-2), pa zavarovancu, ki so mu z dokončno odločbo priznane pravice na podlagi invalidnosti II. ali III. kategorije in ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na območju Republike Slovenije, delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s predpisi o delovnih razmerjih le v primeru, če mu iz razloga invalidnosti utemeljeno ne more zagotoviti pravice do premestitve na drugo delovno mesto oziroma pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega.

11. Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so bila pri toženi stranki v času, ko je prejela mnenje komisije in je tožeči stranki podala izpodbijano odpoved (ta čas pa je relevanten za presojo zakonitosti odpovedi) zasedena vsa delovna mesta, ki bi bila primerna za tožečo stranko glede na njeno izobrazbo in omejitve pri delu iz odločbe ZPIZ. Delovna mesta, ki so bila prosta, pa za tožečo stranko (glede na njene omejitve) niso bila ustrezna. Zadostno podlago za tak zaključek je imelo sodišče prve stopnje v listinski dokumentaciji, ki jo je predložila tožena stranka in v izpovedi prič ter izpovedi tožeče stranke. Zmotno je zatrjevanje pritožbe, da bi tožena stranka mogla delovno mesto za tožečo stranko prilagoditi na način, da bi še naprej lahko opravljala delo z omejitvami, ki izhajajo iz odločbe. Tožnica bi mogoče res lahko opravljala posamezna opravila, ki sodijo v opis določenega delovnega mesta pri toženi stranki, vendar pa toženka ni dolžna spreminjati svoje organizacije delovnega procesa oziroma ustvariti novega delovnega mesta, zato, da bi tožnici lahko ponudila delovno mesto, ki bi ustrezalo njenim preostalim delovnim sposobnostim. Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo že v zadevi opr. št. Pdp 1137/2012 z dne 4. 4. 2013. 12. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je bila tožeča stranka diskriminatorno obravnava v primerjavi z drugimi delavci, ki so prav tako delovni invalidi. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka morala upoštevati pri vsakem delavcu njegove zdravstvene omejitve, kot zanj izhajajo iz odločbe ZPIZ, te omejitve pa so lahko različne. Primerjalo je odločbo za tožečo stranko in štiri imenovane delavke s strani tožeče stranke (E.E., F.F., G.G. in H.H.) za katere je tožena stranka vložila tudi njihove odločbe ZPIZ. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da se omejitve pri imenovanih delavcih med seboj (deloma ali precej) razlikujejo in da do neenakopravnega obravnavanja tožeče stranke v primerjavi z drugimi delavki ni prišlo, saj ni mogoče primerjati tako različnih osebnih omejitev posameznih delavk z zdravstvenimi omejitvami tožeče stranke.

13. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo skladno s petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih.