Jedro

Ker tožena stranka trditev o krivdi tožeče stranke za zamudo ni podala, so vse trditve o dogovoru med podizvajalci o „solidarnostni“ porazdelitvi pogodbene kazni zaradi zamude s predajo celotnega projekta naročniku, ki se nanašajo na izračun višine pogodbene kazni, brezpredmetne.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi v izpodbijanem delu (II., III., IV. in VI. točka izreka) sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Domžalah Ig 2000/00415 z dne 03. 10. 2000 tudi v I. in III. točki ter postopek vodilo kot po tožbi (I. točka izreka). Ugotovilo je, da obstaja terjatev tožeče stranke v višini 10.037,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 09. 10. 1998 (II. točka izreka) ter ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke v višini 10.037,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 05. 02. 1999 (III. točka izreka). Toženi stranki je v plačilo naložilo znesek 10.037,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v znesku 10.037,16 EUR (IV. točka izreka). V presežku je zahtevek tožeče stranke zavrnilo (V. točka izreka) ter toženi stranki v plačilo naložilo izvršilne stroške tožeče stranke, v znesku 254,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 12. 2000 do plačila ter pravdne stroške v znesku 2.819,93 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku izpolnitvenega roka dalje (VI. točka izreka).

2. Tožena stranka je vložila pravočasno pritožbo zoper izpodbijano sodbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožeči stranki pa naloži povrnitev pravdnih stroškov. Priglasila je stroške pritožbe.

3. Tožeči stranki je bila pritožba pravilno vročena v izjavo. V pravočasnem odgovoru predlaga potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Stroškov odgovora ni priglasila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku presodilo, da temelj obveznosti med strankama ni sporen (Pogodba št. 66/98 (B9)), sporna je le višina zahtevka. Tožeča stranka je prvotno vtoževala plačilo po 4 računih (A2 - A5), med njimi tudi končno situacijo (račun št. 377/98 143-1/98, A4), ki se glasi na znesek za plačilo 2.160.000,00 SIT. Z vlogo z dne 13. 02. 2008 pa je tožeča stranka pojasnila, da je predmet tožbenega zahtevka plačilo po končni situaciji (št. 377/98 z dne 23. 09. 1998) in delno po računu št. 378/98 z dne 23. 09. 1998. Stranki sta se v ponovljenem postopku tudi sporazumeli, da znaša vrednost del, opravljenih po pogodbi št. 18/99 oziroma po končni situaciji št. 58/99, 2.569.556,05 SIT (list. št. 167). V razširjenem delu tožbe (za 901,35 EUR) je sodišče ugodilo ugovoru zastaranja in v tem delu ni pritožbe.

6. Pritožbeni očitek o kršitvi pravil o prekluziji in posledični absolutni bistveni kršitvi pravil pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen, ker je tožeča stranka v vlogi z dne 10. 12. 2010 (list. 148), za katero tožena stranka v pritožbi ugovarja prekluzijo, odgovarjala na pripombe tožene stranke na izvedensko mnenje. Upoštevajoč slednjega je spremenila tožbeni zahtevek (list. 149), kar pa ne sodi pod pravila prekluzije (286. člen ZPP), temveč pravila o spremembi tožbe (184. - 187. člen ZPP). Nesklepčnost zahtevka, na katerega je opozorilo pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu I Cpg 81/2007 z dne 24. 01. 2008, je tožeča stranka odpravila s prvo vlogo v ponovljenem postopku, dne 13. 02. 2008 (list. št. 107 – 109), torej pravočasno.

7. Niso utemeljeni pritožbeni očitki o pomanjkljivosti trditvene podlage, ker naj bi sodišče prve stopnje opustilo ugotovitev o višini zneska, ki naj bi ga tožena stranka tožeči stranki dolgovala za opravljena dela ter v delu delnih plačil in morebiti še neplačanih del. Sodišču prve stopnje glede dejstva o višini opravljenih del ni bilo potrebno izvajati dokaznega postopka, ker sta se o tem pravdni stranki zedinili in sklenili soglasje, da znaša vrednost del, opravljenih po pogodbi št. 18/99 oziroma po končni situaciji št. 58/99, 2.569.556,05 SIT. Sodišče prve stopnje pa se je glede delnih plačil pravilno oprlo na mnenje izvedenke ekonomsko finančne stroke B. A., ki se je po pregledu dokumentacije v spisu, opredelila do še neplačanega dolga s strani tožene stranke. Sodišče prve stopnje pa je izračun izvedenke pravilno spremenilo v delu, ki se nanaša na dogovor strank o vrednosti pogodbenih del v znesku 2.569.556,05 SIT. Zato pritožbeni očitek napačno ugotovljenega dejanskega stanja glede višine dolga, ni utemeljen.

8. Tožena stranka je vtoževano plačilo po končni situaciji zniževala tudi za bremepis št. 1485/98 z dne 18. 12. 1998 v znesku 633.870,00 SIT. Tožena stranka je bremepis razčlenila v tri postavke in sicer (1) 24.216,00 SIT (račun G., d.o.o.) - stroški čiščenja, (2) 366.840,00 SIT (zamudni penali) ter (3) 216.000,00 SIT (stroški gradbišča (razpisni pogoji 14.400.000,00 SIT (= pogodbena vrednost) x 1,5 %)). Sodišče prve stopnje pa je njen ugovor zavrnilo, ker je ocenilo njene trditve za preveč pavšalne. S tem, ko je tožeča stranka opozorila na pomanjkljivosti v trditveni in dokazni podlagi tožene stranke glede bremepisa, je tožena stranka dobila vpogled v dejstva, ki jih bo sodišče štelo za pravno odločilna. Zato ni utemeljen očitek kršitve določb pravdnega postopka (285. člen ZPP). Ker je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sledilo tožeči stranki, v čem je trditvena in dokazna podlaga bremepisa pomanjkljiva, ni utemeljen niti pritožbeni očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker naj bi sodba ne bila preizkusljiva (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP).

9. Stroškom čiščenja (24.216,00 SIT) je tožeča stranka ugovarjala (list. št. 33), da jih ni naročila ter da jih njeni delavci niso povzročili, ker tožeča stranka pri delu ni uporabljala izolacijskega materiala, v vsakem primeru pa bi tožena stranka morala dokazati, da je te stroške plačala (račun G., d.o.o.). Tožena stranka je trditvam tožeče stranke sicer nasprotovala, a dokaza za dejansko plačilo opravljenih storitev čiščenja, ki naj bi ga izvedel tretji namesto tožeče stranke, ni predložila. Zato pritožbeni očitek napačne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen, ker je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tožena stranka ni dokazala, da je stroške čiščenja utemeljeno upoštevala pri izračunu dolga po končni situaciji.

10. Tožena stranka v pritožbi graja tudi zavrnitev odbitka iz naslova zamudnih penalov (366.840,00 SIT), ker naj bi sodišče prve stopnje napačno presodilo, da so bile njene trditve v tej smeri prepavšalne za obravnavo. Pogodbeni stranki sta v pogodbi določili pogodbeno kazen za primer zamude in sicer, da v kolikor izvajalec po lastni krivdi ne dokonča pogodbenih del, plača naročniku 1 ‰ (promil) penalov od pogodbenih del za vsak dan zamude, največ pa 5 % (odstotkov) pogodbene vrednosti (2. stavek III. člena Pogodbe št. 18/99 z dne 03. 05. 1999 (B9)). Sporazum pa izgubi pravni učinek, če je do zamude prišlo iz vzroka, za katerega dolžnik ne odgovarja (2. odstavek 272. člena ZOR v zvezi s 1060. členom OZ). Ker tožena stranka, kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje, trditev o krivdi tožeče stranke za zamudo ni podala, so vse trditve o dogovoru med podizvajalci o „solidarnostni“ porazdelitvi pogodbene kazni zaradi zamude s predajo celotnega projekta naročniku, ki se nanašajo na izračun višine pogodbene kazni, brezpredmetne. Zato tudi ni utemeljen pritožbeni očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker je sodba tudi v tem delu preizkusljiva (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP).

11. Stroški gradbišča (216.000,00 SIT) sicer niso določeni v Pogodbi št. 66/98, so pa razpisni pogoji investitorja, na katere se tožena stranka sklicuje in jih v prilogi prilaga, sestavni del pogodbe (2. odstavek 1. člena Pogodbe št. 66/98, B9). Kljub temu pa je bistveni ugovor tožeče stranke (list. št. 33), da razpisni pogoji ne določajo višine stroškov gradbišča, temveč te le maksimizirajo. Tožena stranka, ki je stroške gradbišča zaračunala le v pavšalu, pri čemer je bilo trditveno in dokazno breme za stroške gradbišča na njej, slednjega ni izpolnila, ker ni izkazala dejanskih stroškov gradbišča. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da se ti ne smejo upoštevati pri izračunu dolgovane terjatve, pravilen.

12. Odločitev sodišča prve stopnje o pobotnem ugovoru v znesku 3.000.000,00 SIT je pravilna. Tožena stranka je slednjega utemeljevala na odškodninski odgovornosti tožeče stranke, ki naj tožene stranke ne bi pravočasno obvestila o tem, da družba E., d.o.o., svoje obveznosti po asignacijski pogodbi z dne 05. 02. 1999 (B5) ni v celoti izpolnila, zaradi česar je zahtevek tožene stranke napram tej družbi zastaral. Če nakazanec odkloni privolitev v nakazilo ali odkloni izpolnitev, ki jo od njega zahteva prejemnik nakazila, ali vnaprej izjavi, da nakazila ne bo izpolnil, mora prejemnik o tem takoj obvestiti nakazovalca, ker mu sicer odgovarja za škodo (1027. člen ZOR). Sodišče prve stopnje je, tudi po oceni pritožbenega sodišča, svojo odločitev pravilno oprlo na dokazno oceno izpovedi priče S., ki je izpovedala, da je o neizpolnitvi po asignacijski pogodbi redno obveščala tako direktorja E., d.o.o., kot tudi direktorja tožene stranke. Zgolj okoliščina, da je bila priča S. zaposlena pri tožeči stranki, njeni izpovedi verodostojnosti ne jemlje. Čeprav gre za poslovanje gospodarskih subjektov, se pisni dokazi ne zahtevajo, ker ZPP formalnih dokaznih pravil ne pozna (8. člen ZPP). Ker je tožeča stranka dokazala, da je toženo stranko o neizpolnitvi družbe E., d.o.o., po asignacijski pogodbi pravočasno obvestila, tožena stranka protipravnosti ravnanja tožeče stranke ni dokazala. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da je pobotni ugovor odškodninske obveznosti tožeče stranke v višini 3.000.000,00 SIT neutemeljen, pravilen.

13. Ker pritožbeni razlogi, niti razlogi na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II., III., IV. in VI. točka izreka) potrdilo (353. člen ZPP).

14. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške.