Jedro

Zapustnik z oporoko ni mogel razdeliti sporne nepremičnine v naravi glede na to, da je bil solastnik nerazdeljene nepremičnine do 6/10 in je sodišče pravilno razdelilo sporno zapuščino na enake dele na podlagi razlage oporoke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v zapuščino spada 6/10 nepremičnine, vl. št. 2.4. k.o. H., da so dedinje priznale oporoko, da je dedinja Z.G. uveljavljala nujni delež in ga odstopila sodedinji R.M. in na podlagi oporočnega dedovanja za dediča proglasilo hči M.J. do 5/20, hči R.M. prav tako do 5/20 in zapustnikovo hči Z.G. do 2/20 in zapuščino razdelilo zapustnikovi hčerki M.J. do 5/20 in zapustnikovi hčerki do 7/20 in po pravnomočnosti sklepa dovolilo vpis lastninske pravice v zgoraj navedenih deležih.

Zoper tak sklep se pritožuje zapustnikova hčerka M.R. iz vseh pritožbenih razlogov in v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi pritožnica navaja, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da pripada oporočnima dedinjama enak delež, saj mu v takem primeru ne bi bilo potrebno napisati oporoko, v kateri je navedel, kaj pripada posamezni oporočni dedinji. Na podlagi oporoke bi izvedenec lahko ugotovil in točno določil ustrezne deleže. Takšno določitev bi sodišče moralo šteti kot razdelitev zapuščine. Takšno stališče je tudi sprejela sodna praksa (sklep Višjega sodišča v Ljubljani, I Cp 1905/2004). Na določila v oporoki, s katerimi je oporočitelj določil, katere stvari pripadajo posameznim dedičem, je zapuščinsko sodišče vezano, če sodediči ne dokažejo drugačnega dogovora.

Zapustnikova dedinja J.M. je odgovorila na pritožbo in predlagala, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in potrdi izpodbijani sklep.

Pritožba ni utemeljena.

Zapustnik je bil solastnik spornih nepremičnin do 6/10, ostali solastnici sta bili, pritožnica do 2/10 in J.M. in J.B., vsak do 1/10. Sporna nepremičnina v naravi ni bila razdeljena tako, da zapustnik z oporoko ni mogel v naravi razpolagati in določiti, kaj v naravi prejme vsaka izmed oporočnih dedinj. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo na podlagi razlage oporoke (prvi odstavek člena 84 ZD), da je bil namen zapustnika, da sporno nepremičnino podedujeta oporočni dedinji in glede na to, da gre za nerazdeljeno solastnino, prisodilo vsaki izmed dedinj polovico zapustnikovega solastninskega deleža. Zapustnik ni mogel razdeliti svojega solastninskega deleža v naravi, zaradi tega sodišče ni moglo in smelo ugotavljati, koliko je po oporoki namenil vsaki izmed dedinj, kot neutemeljeno trdi v pritožbi pritožnica. Neutemeljena je nadaljnja pritožbena trditev, da je sodišče vezano na tako oporoko, ko pa zapustnik na način, izražen v oporoki, ni mogel razpolagati z zapuščino. Neutemeljeno in nekorektno se pritožnica sklicuje na odločbo I Cp 1905/2004, ko pa je šlo v tistem primeru za čisto drugačno situacijo, saj je zapustnik v naravi z oporoko razdelil sporno nepremičnino, vendar je bil izključni lastnik nepremičnine.

Glede na navedeno je bilo pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani sklep (člen 365. točka 2 ZPP v zvezi s členom 163 ZD).