Jedro

Mati je s sinovega računa dvignila denarni znesek, z namenom prikritja denarnega premoženja pri pridobivanju državne štipendije. V nadaljevanju je bil ta znesek porabljen za nakup čolna, ki spada v skupno premoženje nje in njenega bivšega moža. Vtoževani znesek tako predstavlja dolg v zvezi s skupnim premoženjem, za povrnitev katerega toženka in njen bivši mož odgovarjata solidarno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, da se postopek za umaknjenih 3.600,00 EUR ustavi (I. točka izreka), da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) v 15 dneh plačati 5.058,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 5.000,00 EUR od 12. 5. 2014 in od zneska 58,00 EUR od 20. 3. 2014 dalje do plačila, kar zahteva tožnik več pa se zavrne (II. točka izreka), da se pobotni ugovor zavrne (III. točka izreka) in da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Zoper II., III. in IV. točko sodbe se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno, da ugodi pobotnemu ugovoru toženke ter v višini pobotanih terjatev pravdnih strank zavrne tožbeni zahtevek, s stroškovno posledico. Meni, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje glede pasivne legitimacije v zvezi z zneskom 5.000,00 EUR, glede katerega je sodišče zaključilo, da sta si ga toženka in bivši mož izposodila od tožnika za nakup čolna Saver. Iz sodbe VSRS II Ips 123/2011 izhaja, da lahko zakonca s skupnim premoženjem, ki obsega tudi pasivo, upravljata le skupno in sporazumno, kar pomeni, da sta zakonca lahko le skupaj tožena. Tožnik bi po 196. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) moral vložiti tožbo zoper oba nujna sospornika. Nujno sosporništvo je podano, ko so upravičenci glede sporne materialne pravice v takšnem razmerju, da lahko le vsi skupaj upravljajo in razpolagajo s pravico, za kar gre tudi v konkretnem primeru, ko tožnik vtožuje dolg iz naslova skupnega premoženja zakoncev. V pravni teoriji ni sporno, da je tožbeni zahtevek potrebno zavrniti, če tožnik toži le enega nujnega sospornika, saj ni tožena prava stranka. Opozarja, da je tožnik izposojenih 5.000,00 EUR že dobil povrnjenih s tem, ko je s strani A. A. 14. 4. 2014 prejel v last čoln, ki je vreden vsaj 8.000,00 EUR. Tudi tožnik je štel, da je s tem dobil povrnjen izposojen znesek, zato očeta ni želel vključiti v pravdo oziroma je navedel, da do njega nima nobenih terjatev. Tožnik je na naroku 12. 1. 2017 izjavil, da čoln ni bil mišljen kot darilo, temveč sta starša rekla, da bo čoln čez čas njegov. To je med zaslišanjem potrdil tudi A. A. Na podlagi 283. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) velja, da obveznost preneha, če upnik v sporazumu z dolžnikom sprejme kaj drugega namesto tistega, kar mu ta dolguje. Ker je torej tožnik od dolžnika prejel čoln, ki prestavlja skupno premoženje zakoncev in ki je bil ob prenosu lastništva mnogo več vreden kot izposojen znesek, se šteje, da je terjatev tožnika do zakoncev na vračilo izposojenih 5.000,00 EUR prenehala že 14. 4. 2014. To je toženka tudi navedla v pripravljalni vlogi z dne 23. 12. 2016, vendar se sodišče do tega ni opredelilo. S tem je kršilo njeno pravico do izjave. Neutemeljena je tudi ugotovitev sodišča, da sta si toženka in A. A. za svoje potrebe dne 20. 3. 2014 z računa tožnika izposodila 58,00 EUR, saj je tožnik na naroku navedel, da je vsa plačila po 25. 2. 2014 s svojega TRR izvedel sam, ker je bil polnoleten. Ker je bil takrat maturantski ples, je tožnik ta znesek porabil zase (urejanje frizure, nakup daril za učitelje...), zato ta znesek ni mogel biti namenjen za toženko in njenega bivšega moža. V zvezi z ugovorom pobota navaja, da je na naroku 12. 1. 2017 uveljavljala od tožnika povračilo stroškov v obdobju od 29. 6. 2010 do 6. 2. 2014, ki jih je iz svojega računa plačevala za tožnikovo izobraževanje, čeprav je ta prejemal državno štipendijo. Mesečno je tožniku plačevala delovne zvezke, knjige, prehrano, prevoz, storitve gimnazije, ekskurzije, inštrukcije, ipd., in sicer povprečno mesečno 150,00 EUR oziroma 1.800,00 EUR letno, skupaj pa 6.600,00 EUR. Zato je znesek tožnikove štipendije ostal nedotaknjen. Tudi tožnik in A. A. sta med zaslišanjem potrdila, da sta navedene stroške plačevala starša. Ni utemeljeno stališče sodišča, da je ugovor pobota potrebno zavrniti zaradi pomanjkanja aktive legitimacije, kar potrjujeta tudi sodbi VSRS II Ips 123/2011 in II Ips 204/2014. S tem, ko je sodišče najprej ugotovilo, da sta zakonca iz naslova skupnega premoženja solidarno zavezana vrniti vtoževani znesek, nato pa odločilo, da bi morala glede terjatve iz skupnega premoženja na aktivni strani nastopati oba kot nujna sospornika, je prišlo samo s sabo v nasprotje.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev, s stroškovno posledico.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je v predmetnem pravdnem postopku po delnem umiku tožbe zahteval še plačilo zneska 6.200,00 EUR EUR iz naslova neupravičene obogatitve toženke. Gre za vsoto zneskov, za katere trdi, da jih je toženka (ki je tožnikova mati in je bila v spornem obdobju edina pooblaščena poslovati s tožnikovimi bančnimi računi1), dvigovala s slednjih in porabljala za svoje potrebe. Prvostopenjsko sodišče je tožnikovemu zahtevku delno, za znesek 5.058,00 EUR, ugodilo, za znesek 1.142,00 EUR pa ga je zavrnilo. V zavrnilnem delu pritožba ni bila vložena, zato ti dvigi v nadaljevanju ne bodo del pritožbene pritožbenega preizkusa.

6. Sodišče prve stopnje je glede 22. 2. 2013 dvignjenih 1.000,00 EUR in 4.000,00 EUR ugotovilo, da jih je toženka s tožnikovega računa dvignila, z namenom prikritja tožnikovega denarnega premoženja pri pridobivanju državne štipendije. V nadaljevanju je bil ta znesek, kot je to pokazal dokazni postopek, porabljen za nakup čolna Saver, ki spada v skupno premoženje toženke in njenega bivšega moža. O posojilu oziroma porabi navedenega zneska sta zakonca seznanila tudi tožnika. Vtoževani znesek, ki tožniku še ni bil vrnjen2, torej predstavlja dolg v zvezi s skupnim premoženjem, za povrnitev katerega toženka in njen bivši mož odgovarjata solidarno.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo toženkin ugovor pasivne legitimacije, ki ga toženka neutemeljeno ponavlja tudi v pritožbi. Ni namreč pravilno toženkino stališče, da bi tožnik v zvezi s spornimi posojilom, ki predstavlja dolg iz skupnega premoženja, moral poleg nje tožiti še A. A., ker sta z navedenim (bivšim) zakoncem nujna sospornika. V utemeljitev sprejetega stališča se je prvostopenjsko sodišče pravilno sklicevalo na sodbo VSRS II Ips 353/2005, iz katere izhaja, da zakonca, kot solidarna dolžnika, nista (niti) enotna sospornika3 in da je torej lahko tožen le eden izmed njiju. Tudi toženkino stališče, da njeno pravno naziranje glede pasivne legitimacije potrjuje sodba VSRS II Ips 123/2011, je zmotno. Navedena sodba ni uporabljiva pri reševanju konkretnega primera že iz razloga, ker obravnava drugačno situacijo (v navedeni zadevi tožnica vtožuje terjatev iz skupnega premoženja in gre za situacijo nujnega sosporništva zakoncev kot skupnih lastnikov na aktivni strani).

8. Prav tako niso utemeljene pritožbene navedbe glede tožnikovega prejema spornega plovila v last, ki ga je po toženkinem prepričanju razumeti kot nadomestno izpolnitev v smislu 283. člena OZ. Ugotoviti namreč gre, da toženka ni podala pravočasnih trditev v smeri obstoja sporazuma o nadomestni izpolnitvi4, saj je do prvega naroka za glavno obravnavo v odgovoru na tožbo zatrjevala le, da „so na željo tožnikovega očeta dne 12. 9. 2013 kupili nov čoln, katerega lastnik je sedaj po svojih navedbah tožnik“. Šele v vlogi z dne 23. 12. 2016, vloženi po prvem naroku za glavno obravnavo, je toženka navedla še, da je tožnik s prejemom spornega čolna v last prejel povrnjen znesek, ki sta si ga toženka in zakonec izposodila s tožnikovega računa za nakup tega čolna. Teh navedb5 glede na določbe iz 286. člena ZPP ni mogoče šteti kot pravočasnih že zato, ker toženka ni hkrati pojasnila, zakaj jih brez svoje krivde ni mogla podati do pravega naroka za glavno obravnavo.6 Kot neutemeljen se izkaže tudi s tem povezan pritožbeni očitek o kršitvi toženkine pravice do izjave, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo, ker se ni opredelilo do izpostavljenih toženkinih navedb iz vloge z dne 23. 12. 2016. 9. Glede 19. 3. 2014 dvignjenih 500,00 EUR je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da so bili ti delno (400,00 EUR) porabljeni za nakup tožnikove maturantske obleke, delno (100,00 EUR) pa za nakup vstopnic za maturantski ples, od česar je 42,00 EUR odpadlo na nakup tožnikove vstopnice, 58,00 EUR pa na nakup vstopnic za toženko in njenega bivšega moža. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je toženka tožniku dolžna povrniti 58,00 EUR, porabljenih za nakup njene in moževe vstopnice, v preostalem pa je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo, ker gre za stroške v zvezi s tožnikovim izobraževanjem (matura in tudi maturantski ples sta sestavni del zaključka izobraževanja), ki jih je tožnik, kot prejemnik štipendije, zmožen in dolžan pokriti sam. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v tem delu popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo celovito, logično ter s prepričljivimi argumenti podprto dokazno oceno, ki jo sodišče druge stopnje v celoti sprejema kot pravilno. Vse pritožbene trditve v nasprotni smeri so neutemeljene. Dodati gre le še, da toženka trditev, ki jih izpostavlja v pritožbi, da je tožnik (tudi) znesek, ki presega znesek za maturantsko obleko in tožnikovo karto za ples, porabil zase (za urejanje frizure, nakup daril za učitelje... ), niti ni podala pravočasno v smislu 286. člena ZPP.7

10. Sodišče prve stopnje je toženkin ugovor pobota, ob sklicevanju na sodbo VSL I Cp 2184/2009, zavrnilo s pojasnilom, da za njegovo uveljavljanje ni aktivno legitimirana, ker gre pri terjatvi iz naslova plačevanja stroškov tožnikovega izobraževanja v obdobju od 29. 6. 2010 do 6. 2. 2014 za terjatev skupnega premoženja toženke in njenega bivšega moža, ki jo je, kot kolektivno terjatev, mogoče uveljavljati le v položaju nujnega sosporništva (vsi upniki skupaj).

11. Pobotni ugovor je mogoče uveljavljati do konca postopka pred sodiščem prve stopnje (prim. tretji odstavek 337. člena ZPP8), vendar pa na podlagi pravočasno – do konca prvega naroka za glavno obravnavo (prvi odstavek 286. člena ZPP) - uveljavljanih pravotvornih trditev in ponujenih dokazov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je toženka ugovor pobota glede na povedano sicer podala pravočasno, vendar pa to za njene trditve, na katerih utemeljuje svojo v pobot uveljavljano terjatev, ne velja. Te je namreč podala šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo, ne da bi zatrjevala nekrivdno ravnanje. Takšen pobotni ugovor je nesklepčen, ker iz neobstoječe trditvene in dokazne podlage ne more izhajati njegova utemeljenost. Ker je odločitev o neutemeljenosti obravnavanega ugovora pravilna že zaradi opisanega, se pritožbeno sodišče ni podrobneje opredeljevalo do pritožbenih navedb o (ne)utemeljenosti stališča sodišča prve stopnje glede toženkine aktivne legitimacije.

12. Zaradi navedenih razlogov in ker sodišče druge stopnje ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13. Toženka, ki v pritožbenem postopku ni uspela, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). Tožnik pa z odgovorom na pritožbo ni v ničemer prispeval k sprejeti odločitvi na pritožbeni stopnji. Odgovor na pritožbo tako ni bil potreben strošek in ga krije tožnik sam (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).

1 Izvedeni dokazni postopek je pokazal, da je imel tožnik odprtih več računov in da so se zatrjevani nepooblaščeni dvigi opravljali s treh računov, in sicer z računa ... EUR 28. 6. 2010 100,00 EUR, 3. 3. 2011 100,00 EUR, 23. 8. 2012 300,00 EUR, 24. 12. 2012 100,00 EUR, 22. 2. 2013 1.000,00 EUR, zz računa ... EUR 19. 3. 2014 500,00 EUR in z računa ... 30 DNI V EUR 28. 6. 2010 100,00 EUR in 22. 2. 2013 4.000,00 EUR. 2 Med vpletenimi naj bi obstajal dogovor, da bo tožnik dobil denar povrnjen ob prodaji drugega čolna, Elan, vendar je sodišče prve stopnje ugotovilo, da do tega ni prišlo. 3 Solidarni dolžniki namreč lahko uveljavljajo tudi ugovore, ki izvirajo iz njihovega osebnega razmerja z upnikom in je zoper vsakega od njih mogoča različna sodba. 4 Nadomestna izpolnitev je realni kontrakt. Gre za sporazum (pravni posel), ki ga skleneta upnik in dolžnik po sklenitvi prvotnega posla, na podlagi katerega je nastala dolžnikova prvotna izpolnitvena obveznost, in z njim nadomestita oziroma spremenita predmet prvotne dolžnikove obveznosti z novim predmetom, ki učinkuje samo, če dolžnik hkrati opravi izpolnitveno ravnanje, ki je predmet nove obveznosti. Dogovor o nadomestni izpolnitvi mora biti izrecen in se ne domneva. Upnik mora jasno izjaviti voljo, da dolžnikovo izpolnitev sprejema kot nadomestno izpolnitev. Podrobneje gl. v Plavšak, N., et al, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, 2003, str. 324 in nasl.. 5 Ustreznost teh navedb je tudi sicer - z vidika potrebnih trditev za ugotovitev nadomestne izpolnitve - vprašljiva. 6 Iz dejstva, da je bila toženka, kot razvidno zgoraj, o prenosu lastništva seznanjena že ob podaji odgovora na tožbo, izhaja dvom, da bi toženka navedbe v tej smeri sploh lahko podala. 7 Toženka je v odgovoru na tožbo in nadaljnjih vlogah do prvega naroka za glavno obravnavo trdila, da je bil obravnavani znesek porabljen za nakup maturantske obleke in vstopnic za vse tri. 8 Glede na to, da je bila sodba sodišča prve stopnje izdana pred uveljavitvijo