Jedro

Življenjsko logična je izpovedba tožnice, da na bolečine v zapestju, ki sprva niso bile močne, ni bila pozorna zaradi hudih bolečin zaradi zvina vratne hrbtenice. Kasneje (po par mesecih), z večjo aktivnostjo (leve) roke (opravlja delo šivilje), so se bolečine stopnjevale. Njeno izpovedbo potrjuje mnenje izvedenca, da je glede na mehanizem poškodbe zelo verjetno, da si je tožnica v nesreči poškodovala zapestje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je dolžna tožena stranka tožnici plačati odškodnino v znesku 1.856,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 1. 2010 dalje do plačila (I. točka izreka), višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka) in tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 19,85 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga napačne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne, vse s stroškovno posledico. Tožnici je neutemeljeno priznana odškodnina za poškodbo levega zapestja, ker te poškodbe v prometni nesreči ni utrpela. Izvedenec se je oprl le na zapise v originalu zdravstvenega kartona tožnice, v katerem je diagnoza udarnine leve roke in podplutba leve strani nadlahti in stegna zapisana z datumom 20. 7. 2009. Na tej podlagi je ocenil, da sta poškodbi lahko nastali pri prometni nesreči 10. 7. 2009. Tožnica je, kar pritožba ponovno izpostavlja, toženi stranki predložila dve kopiji osebnega kartona, ki se razlikujeta. Ob primerjavi prve kopije osebnega kartona tožnice (priloga B3) in druge kopije osebnega kartona (priloga A23) je razvidno, da je v drugi kopiji bilo ob datumu pregleda 20. 7. 2009 naknadno (torej dva meseca po prometni nesreči) dopisano, “da so bolečine v levem zapestju, da je tu oteklina, gibljivost pa omejena, hematom nad levim komolcem in po levem stegnu“. V prvi kopiji kartona, ki ga je tožnica predložila toženi stranki (B3), so zabeleženi obiski tožnice pri osebni zdravnici od poškodbe do 20. 8. 2009. V njej ni zapisa o težavah z zapestjem ali udarninah po telesu. Slednje pomeni, da jih tožnica na prvih treh pregledih še ni navajala. V zdravstveni karton so bile tudi pri datumih 29. 7. 2009 in 20. 8. 2009 naknadno dopisane bolečine v levem zapestju. Dopisi so bili dodani v zdravstveni karton šele ob obisku tožnice pri osebni zdravnici 14. 9. 2009. Ni torej podana vzročna zveza med škodnim dogodkom in poškodbo levega zapestja. Sodba ne upošteva trditvene podlage tožnice, da so se bolečine v zapestju pojavile nekaj mesecev po prometni nesreči (niso se pojavile 20. 7. 2009, kot je bilo naknadno pripisano). Sodba ne upošteva ustrezno izpovedi priče A. A. (osebne zdravnice tožnice), da je poškodbo zapestja v osebni karton dopisala takrat, ko ji je tožnica zanjo povedala. Glede na primerjavo kopij osebnega kartona v prilogah A23 in B3 je bilo to lahko šele 14. 9. 2009. Ni nepomembno dejstvo, ki ga ugotavlja izvedenec, da je tožnica že pred obravnavano prometno nesrečo imela degenerativne spremembe v zapestju in so zato zatrjevane bolečine posledica le-teh in ne prometne nesreče. Enako velja tudi glede zatrjevanih podpludb na levi strani nadlahti in stegna, ki glede na primerjavo kopij osebnega kartona v prilogah A23 in B3, niso bile zabeležene vse do pregleda 14. 9. 2009. Da tožnica poškodb levega zapestja, nadlahti in stegna ni utrpela v prometni nesreči 10. 7. 2009, izhaja tudi iz dejstva, ki ga potrjuje izvedenec, da niso bile zabeležene ob prvem pregledu v C. 10. 7. 2009. Podrejeno tožena stranka izpodbija višino prisojene odškodnine v postavki duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnici niso ostale trajne posledice. Zgolj občasne bolečine ob določenih ročnih aktivnostih ne opravičujejo tožnice do odškodnine iz tega naslova. Izvedenec je opisal le posledice, ki izvirajo iz poškodbe vratne hrbtenice, ki s sklenjenim AO plus zavarovanjem niso krite. Pritožbeno sodišče naj zato izpodbijano sodbo v tem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zavrne.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, s stroškovno posledico.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V pritožbenem postopku ostaja sporno vprašanje, ali je tožnica v prometni nesreči 10. 7. 2009 utrpela tudi poškodbo levega zapestja in ali je imela podpludbe na levi strani nadlahti in stegna. Toženka v pritožbi vztraja, da teh poškodb ni dobila.

6. Sodba zavzame stališče, da je tožnica dokazala, da je v prometni nesreči poleg zvina vratne hrbtenice(1) utrpela tudi zvin levega zapestja.

7. O pritožbenih trditvah, da tožnica v nesreči ni dobila podplutb, se pritožbenemu sodišču ni treba izreči. Sodba pri prisoji odškodnine (za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti) upošteva le poškodbo levega zapestja (zvin levega zapestja). Sicer pa pritožba (podrejeno) nasprotuje le priznanju odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti (zaradi posledic, ki so tožnici nastale zaradi poškodbe levega zapestja).

8. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodbe, ki temelji na oceni posameznih dokazov, vseh dokazov skupaj in uspeha celotnega dokaznega postopka, kot to narekuje določba 8. člena ZPP. Pritožba s ponavljanjem okoliščin, ki jih je upoštevala in (dokazno) ocenila že sodba, ne vzbuja pomislekov o pravilnosti zaključka sodbe, da si je tožnica poškodovala zapestje ob nesreči. Različne (datumske) zapise diagnoze poškodbe roke, v predloženih (različnih) kopijah osebnega zdravstvenega kartona tožnice, je sodišče prve stopnje razčiščevalo v dokaznem postopku (tudi z zaslišanjem lečeče zdravnice A. A.), in se je v sodbi do njih prepričljivo in jasno opredelilo. Odločilno težo je, po prepričanju pritožbenega sodišča upravičeno, dalo (prepričljivi) izpovedbi tožnice (20. točka obrazložitve). Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodbe, da je življenjsko logična izpovedba tožnice, da na bolečine v zapestju, ki sprva niso bile močne, ni bila pozorna zaradi hudih bolečin zaradi zvina vratne hrbtenice. Kasneje (po par mesecih), z večjo aktivnostjo leve roke(2) (opravlja delo šivilje), so se bolečine stopnjevale. Razlogi sodbe, zakaj tožnici verjame, da si je poškodovala tudi zapestje, so jasni, prepričljivi in ne terjajo dopolnitve. Oporo pa imajo tudi v drugih izvedenih dokazih, zlasti izvedenskem mnenju sodnega izvedenca B. B., ki je z veliko verjetnostjo potrdil navedbe in izpovedbo tožeče stranke, da je v prometni nesreči utrpela zvin levega zapestja. Mnenje izvedenca ne temelji le, kot trdi pritožba, na zapisu v originalu zdravstvenega kartona tožnice (diagnoza udarnina leve roke zabeležena z datumom 20. 7. 2009), temveč predvsem na njegovi oceni, da je (glede na mehanizem poškodbe) taka poškodba zelo verjetna.(3) Potrdil je tudi, da je bila ob poškodbi vratne hrbtenice, ki je bila pri tožnici glavni izvor bolečin in nevšečnosti, poškodba zapestja „manj izražena, znosna“. Tudi glede izvida ob prvem pregledu v UKC Ljubljana z dne 10. 7. 2009, ki ga pritožba (ponovno) izpostavlja v dokaz, da tožnica ni dobila poškodbe zapestja, je izvedenec pojasnil, da zapis „ob pregledu je bila groba moč zgornjih okončin ohranjena in simetrična“, ne izključuje poškodbe levega zapestja. Ni odločilno, kar kot nosilni razlog izpostavlja pritožba, da se predložena zdravstvena kartona tožnice (priloga B3 in A23) razlikujeta glede datumskih zapisov diagnoze poškodbe zapestja (zapisana je bila naknadno, za nazaj), in tudi ne, kdaj jo je osebna zdravnica tožnice A. A. zabeležila (kdaj ji je tožnica povedala za bolečine v zapestju). Četudi bi sledili trditvi tožene stranke, da je tožnica za težave z levim zapestjem osebni zdravnici povedala šele 14. 9. 2009 in jih je slednja takrat naknadno pripisala k datumom od 20. 7. do 20. 8. 2009, to ne bi dokazovalo, da do poškodbe ni prišlo ob nesreči. Brez pomena je zato tudi pritožbeno zatrjevanje o neustreznem upoštevanju izpovedi priče A. A. (kdaj naj bi dopisala v osebni karton tožnice tudi poškodbo zapestja).

9. Bolečine v zapestju so posledica degenerativnih sprememb v zapestju, kar pa ne pomeni, kot hoče prikazati pritožba, da ni podana vzročna zveza med poškodbo zapestja in prometno nesrečo. Zvin levega zapestja (lažje stopnje) je po mnenju izvedenca, ki mu sledi sodba, bil sprožilni faktor za bolečine. Zaradi objektivno dokazanega, predhodno degenerativno spremenjenega sklepnega hrustančnega vložka, je bila ta spremenjena medsklepna povezava (ohlapnost) takšna, da je izzvala posledično bolečnost levega zapestja v določenih gibih zapestja. Pritožba pa ne trdi, da bi tožnica (zaradi degenerativnih sprememb zapestja) imela težave že pred nesrečo. 10. Po navedenem se izkaže, da je pravilna odločitev sodbe, da je tožnica upravičena do odškodnine za škodo zaradi poškodbe zapestja. Pritožba (podrejeno) nasprotuje le priznanju odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pritožbene trditve ne vzbujajo pomislekov o pravilnosti zaključka sodbe, da je tožnica upravičena do odškodnine za to obliko škode, ker so ji ostale trajne posledice poškodbe zvina (levega) zapestja v obliki občasnih bolečin lahke intenzivnosti pri dolgotrajnih ponavljajočih opravilih z levo roko. Sodba ima zadostno podlago za tak zaključek v izpovedbi tožnice, potrjeni z mnenjem izvedenca.(4) Tožnica (v času škodnega dogodka je bila stara 41 let) zaradi bolečin z večjim naporom opravlja delo šivilje, kar je njen poklic, zaradi česar duševno trpi. Zmotno je zato pritožbeno stališče, da „zgolj občasne bolečine ob določenih ročnih aktivnostih“ ne upravičujejo tožnice do denarne odškodnine iz naslova te odškodninske postavke. Po oceni pritožbenega sodišča pa je materialnopravno pravilna (179. člen OZ) tudi iz tega naslova priznana višina odškodnine, to je 600,00 EUR.

11. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker ni procesnih in materialnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem delu (I. točka izreka sodbe) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12. Toženka s pritožbo ni uspela, zato do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičena (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). Stroški tožeče stranke za odgovor na pritožbo, glede na njegovo vsebino, niso potreben strošek (155. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Op. št. (1): Sodba sicer ugotovi, da je tožnica v prometni nesreči utrpela zvin vratne hrbtenice, vendar tožbeni zahtevek iz naslova škode zaradi zvina vratne hrbtenice zavrne, ker je izključeno jamstvo tožene stranke (ni medicinsko ugotovljena poškodba hrbteničnega skeleta ali premik med korpusi vretenc večjimi od 3 milimetrov).

Op. št. (2): V bolniškem staležu je bila od 10. 7. 2009 do 14. 8. 2009. Op. št. (3): Pojasnil je, da se je tožeča stranka z veliko verjetnostjo ob trku z levo roko oprla ob volan, kar je povzročilo nateg vezi spodnjega koželjnično-podlahtničnega sklepa.

Op. št. (4): Zapis v dopolnilnem izvedenskem mnenju (mnenje izvedenca o škodi zaradi zvina zapestja) „bolečine lahke intenzivnosti ima še sedaj – zlasti pri dolgotrajnih ponavljajočih opravilih z levo roko“.