Jedro

Pripoznanje terjatve je po svojem bistvu „zgolj“ dolžnikova izjava upniku, da njegov dolg obstoji. Izjava, ki ima veljavo pripoznave dolga, se mora nanašati na konkretno pravno razmerje z vsemi njegovimi konstitutivnimi elementu. Pri tem je potrebno upoštevati tudi okoliščine izjave, v smislu ali se v njihovem kontekstu izjava pokaže kot jasen izraz dolžnikove volje, da priznava dolg.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v 1. točki izreka tako, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 80892/2008 z dne 13. 10. 2008, v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka ter - v 2. točki izreka tako, da je dolžna tožena stranka plačati tožeči v roku 15 dni od vročitve te odločbe pravdne stroške v znesku 1.023,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

II. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da: - se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 80892/2008 z dne 13. 10. 2008, razveljavi tudi v preostalem delu in se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne (točka 1 izreka); - je tožeča stranka dolžna plačati toženi v roku 8 dni njene pravdne stroške v višini 698,83 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka 2 izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj „pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in tožbi ugodi“.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, da jo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka od tožene terja plačilo opravljenih mizarskih storitev po računu št. 005-05 z dne 14. 01. 2005 (A2) in na temelju pogodbe št. 5/2004 z dne 11. 10. 2004 (A1). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka vtoževana dela opravila ter da jih tožena stranka ni plačala. Tožbeni zahtevek tožeče stranke je zavrnilo ob ugotovitvi, da je terjatev tožeče stranke zastarala. Med strankama je bilo v postopku namreč nesporno dejstvo, da je vtoževani račun zapadel v plačilo dne 20. 02. 2005, tožeča stranka pa je vložila predlog za izvršbo oziroma tožbo šele 13. 10. 2008, kar je po izteku 3 letnega roka (349. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Sporno med strankama pa je bilo dejstvo (zatrjevano s strani tožeče stranke), ali je direktor tožene stranke na sestanku dne 10. 10. 2007 v prostorih tožeče stranke pripoznal svoj dolg in obljubil njegovo plačilo, zaradi česar bi bilo zastaranje vtoževane terjatve pretrgano (364. člen OZ).

6. Sodišče prve stopnje je verjelo tožeči stranki, da je prišlo do sestanka med pravdnima strankama v delavnici tožeče stranke v času po dokončanju del. Zaključilo pa je, da izpovedbi prič o tem, da je direktor tožene stranke na sestanku rekel, da pričakuje nek denar in da bo ta denar dal naprej (izpoved S.) ter o tem, da je direktor obljubil, da bo poravnal še tisto, kar je bil dolžan (izpoved M.), ne zadoščata za sklep, da gre za pripoznavo vtoževane terjatve. Izpovedbi je ocenilo kot presplošni, da bi bilo mogoče zanesljivo ugotoviti, da se je pogovor med strankama nanašal ravno na vtoževano terjatev. Po prepričanju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ob presoji vprašanja dane pripoznave dolga zmotno uporabilo materialno pravo (364. člen OZ), saj ni upoštevalo, da je pripoznanje po svojem bistvu „zgolj“ dolžnikova izjava upniku, da njegov dolg obstoji (1). Tudi sodna praksa (2) je večkrat poudarila, da se se mora izjava, ki ima veljavo pripoznave dolga, nanašati na konkretno pravno razmerje z vsemi njegovimi konstitutivnimi elementu. Pri tem je potrebno upoštevati tudi okoliščine izjave, v smislu ali se v njihovem kontekstu izjava pokaže kot jasen izraz dolžnikove volje, da priznava dolg. Tako se ne zahteva, da bi bila v izjavi določena višina dolga. Pomembno je torej „le“, da je iz izjave nesporno razvidna pravna podlaga terjatve.(3)

7. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je med strankama po dokončanju del prišlo do sestanka v prostorih tožeče stranke in ob upoštevanju med strankama nespornega dejstva, da sta med seboj poslovno sodelovali le s poslom po vtoževanem računu, je potrebno, po prepričanju pritožbenega sodišča, izjave zakonitega zastopnika tožene stranke, o tem, da bo plačal, razumeti kot pripoznavo dolga. Okoliščine dane izjave (sestanek po dokončanju del, obstoj zgolj enega posla med strankama) ne puščajo dvoma o tem, da sta stranki vedeli, kateri dolg se zakoniti zastopnik tožene stranke zaveže poravnati, navedeno pa zadostuje za zaključek, da je izjavo šteti za pripoznavo dolga.

8. Tudi je utemeljeno pritožbeno opozarjanje na zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da izostanek izpovedi prič M. in S. o datumu sestanka pravdnih strank jemlje utemeljenost navedb tožeče stranke o pripoznavi dolga. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo, da je zahteva, po kateri bi od priče terjali, da se bo po štirih letih od dogodka spomnila datuma sestanka, prestroga. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je o datumu sestanka izpovedal B., pri tem pa je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da tožena stranka zatrjevanih okoliščin sestanka niti ni pravočasno prerekala. Šele v vlogi z dne 30. 11. 2010 (list. št. 40) je po prvem naroku za glavno obravnavo (28. 10. 2010) navedla, da do sestanka med strankama ni nikoli prišlo. ZPP stranki nalaga, da (pravočasno) substancirano in obrazloženo prereka navedbe nasprotne stranke, saj se omejitev iz drugega odstavka 286. člena nanaša tudi na prerekanje dejstev in dokazov. (4)

9. Ker sodišče prve stopnje glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno ni uporabilo pravila 364. člena OZ glede pripoznanja dolga in je posledično zmotno zaključilo, da je terjatev tožeče stranke zastarana, je pritožbeno sodišče odločitev v 1. odstavku izreka izpodbijane sodbe spremenilo tako, da je sklep o izvršbi,VL 80892/2008 z dne 13. 10. 2008, ohranilo v veljavi v prvem in tretjem odstavku izreka (4. točka 358. člena ZPP).

Stroški

10. Pritožbeno sodišče je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, zato je bilo treba odločiti še o stroških vsega postopka (drugi dostavek 165. člena ZPP). Ker je tožeča stranka v celoti uspela z zahtevkom, ji je dolžna tožena stranka plačati pravdne stroške. Slednje je pritožbeno sodišče skladno z določbami Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT), Zakona o sodnih taksah in Zakona o davku na dodano vrednost odmerilo na znesek 1.023,00 EUR in zajemajo 443,30 EUR stroškov nagrade za postopek (tarifna številka 3100), 409,20 EUR za nagrade za narok (tarifna številka 3102) ter 20 % DDV. Tožeča stranka je sicer stroške nagrade za narok priglasila za oba naroka (dne 29. 10. 2010 in 20. 01. 2011), vendar ji je pritožbeno sodišče prisodilo zgolj nagrado v enkratnem znesku. Skladno s stališčem Vrhovnega sodišča v sklepu II Ips 56/2011 z dne 14. 04. 2011 namreč nagrada za narok vključuje nagrado za vse naroke.

11. Ker tožeča stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, je odločanje o njih odpadlo. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k odločitvi v zadevi, zato stroški odgovora na pritožbo niso stroški, ki bi bili za pravdo potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP).

(1) Tako tudi S. Cigoj v Teorija obligacij, Uradni list RS, Ljubljana 2000, str. 396. (2) Glej sodbe III Ips 513/2008 z dne 13. 05. 2010, II Ips 270/2007 z dne 05. 11. 2009 in II Ips 971/1993 z dne 06. 04. 1995. (3) Glej V. Kranjc v Obligacijski zakonik s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2003, str. 502. (4) Tako tudi A. Galič v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 601 ter sklep Vrhovnega sodišča III Ips 110/2009 z dne 27. 11. 2012.