Jedro

Prenehanje stanovanjskega razmerja zaradi neuporabe stanovanja do uveljavitve SZ ima za posledico izgubo stanovanjske pravice in odklonitev sklenitve najemne pogodbe po SZ - to pa utemeljuje zahtevek na izselitev.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora izprazniti stanovanje v Izoli, ki obsega tri sobe, kuhinjo, hodnik in klet ter ga praznega oseb in stvari izročiti tožeči stranki. Toženčevo pritožbo je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje toženec vlaga revizijo, v kateri vsebinsko uveljavlja revizijske razloge iz določbe 385. člena ZPP in predlaga izdajo sodbe, s katero tožbenemu zahtevku ne bo ugodeno. Stanovanje, ki bi ga moral izprazniti, mu je bilo dano kot nadomestno stanovanje po razvezi zakonske zveze in je slabo primerno za bivanje. Misli pa, da ima pravico do tega stanovanja; sicer mu je država dolžna povrniti ves denar, ki ga je v 33 letih izplačal za stanovanjsko izgradnjo. Slovenskega sodišča in njegovih razsodb ne priznava.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Stanovanjski zakon (SZ - Ur. list RS, 18/91) lastniku stanovanja nalaga obveznost, da sklene najemno pogodo z osebo, ki biva v stanovanju, le pod pogojem, da je ta na dan uveljavitve zakona (18.10.1991) imela položaj imetnika stanovanjske pravice (147. člen). Enaka določba velja tudi glede pravice do odkupa stanovanja (117. člen). Če pa je imetniku stanovanjske pravice stanovanjsko razmerje do dne uveljavitve Stanovanjskega zakona prenehalo, lastnik najemne pogodbe ni dolžan skleniti (prvi odstavek 148. člena). Tako stanje ima pravno posledico v določbi 58. člena SZ: lastnik stanovanja namreč zaradi nezakonite uporabe stanovanja lahko od take osebe zahteva izselitev iz stanovanja.

Dejanske ugotovitve, sprejete v izpodbijani sodbi (toženec jim v reviziji ne očita procesnih napak) ne dopuščajo sklepanja, da bi na dan uveljavitve SZ toženec v spornem stanovanju imel status imetnika stanovanjske pravice. Ta položaj se presoja po določbah Zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR - Ur. list SRS, št. 35/82 in 14/84). Uporaba stanovanja po navedenem zakonu ni bila samo pravica imetnika stanovanjske pravice, temveč tudi njegova dolžnost (1. člen).

Stanovanjsko razmerje je po določbi 58. člena ZSR prenehalo, če je imetnik stanovanjske pravice prenehal stanovanje uporabljati in brez presledka več kot 6 mesecev v njem ni zadovoljeval stanovanjskih potreb. Izvedeni dokazi so potrdili prav to: že pred 18.10.1991 (uveljavitev SZ) toženec spornega stanovanja ni več uporabljal za zadovoljevanje stanovanjskih potreb in to brez presledka v obdobju nekaj let (izpoved S. K.). Določbi ZSR (58. člen) in SZ (58. člen) v medsebojni povezavi utemeljujeta pravilnost izpodbijane odločitve. Toženec je dolžan stanovanje izprazniti in ga izročiti tožeči stranki.

Materialno pravo je torej v izpodbijani sodbi pravilno uporabljeno. Ko se revizijsko sodišče do ostalih revizijskih trditev, ki presegajo dejansko in pravno presojo, ni opredeljevalo in ko v postopku na nižjih stopnjah ni ugotovilo kršitev, na katere je po določbi 386. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).