Jedro

Po določbi 138. člena ZPPSL se je za terjatve, ki so bile prijavljene na oklic za sklenitev prisilne poravnave sicer res štelo, da so prijavljene tudi v stečajnem postopku. To pa je veljalo le v primerih, ko je sodišče stečajni postopek začelo po uradni dolžnosti, ker je ustavilo postopek prisilne poravnave. V danem primeru pa je sodišče ustavilo postopek prisilne poravnave, ker dolžnik v roku ni predložil načrta finančne reorganizacije, stečajni postopek pa je začelo po predlogu upnika G. d.o.o.. Ker torej ne gre za kontinuiteto med postopkom prisilne poravnave in stečajnim postopkom, določba 138. člena ZPPSL za dani primer ni uporabljiva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Vsaka stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, po katerem bi ji bila tožena stranka dolžna plačati 13.604,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od 17. 07. 2005 dalje do plačila ter stroške pravdnega postopka z obrestmi (1. odstavek izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 1.166,76 EUR z obrestmi (2. odstavek izreka).

Tožeča stranka je proti sodbi pravočasno vložila pritožbo, zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Zmotno je stališče pritožnika, da mu v stečajnem postopku nad dolžnikom, ki je bil začet s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru dne 18. 04. 2003, glede na določbo takrat veljavnega 138. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (v nadaljevanju ZPPSL) ni bilo potrebno ponovno prijaviti terjatve, ker jo je prijavil že v postopku prisilne poravnave, ki se je nad toženo stranko začela dne 05. 03. 2003. Po določbi 138. člena ZPPSL se je za terjatve, ki so bile prijavljene na oklic za sklenitev prisilne poravnave sicer res štelo, da so prijavljene tudi v stečajnem postopku. To pa je veljalo le v primerih, ko je sodišče stečajni postopek začelo po uradni dolžnosti, ker je ustavilo postopek prisilne poravnave (prim. 2. odstavek 34. člena ZPPSL; 57. člen ZPPSL). V danem primeru pa je sodišče ustavilo postopek prisilne poravnave, ker dolžnik v roku ni predložil načrta finančne reorganizacije, stečajni postopek pa je začelo po predlogu upnika G. d.o.o.. Ker torej ne gre za kontinuiteto med postopkom prisilne poravnave in stečajnim postopkom, določba 138. člena ZPPSL za dani primer ni uporabljiva.

Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da je bilo zastaranje terjatve pretrgano dne 05. 03. 2003, s prijavo terjatve tožeče stranke v postopku prisilne poravnave, ki je zoper toženo stranko tekel pri Okrožnem sodišču v Mariboru pod opr. št. St 235/2002, ter da je ponovno začelo teči dne 05. 04. 2003, ko je postal pravnomočen sklep, s katerim je sodišče postopek prisilne poravnave ustavilo (prim. 4. odst. 369. člena Obligacijskega zakonika; OZ). In ker je tožeča stranka tožbo v tej zadevi vložila šele 02. 06. 2009, terjatve pa v stečajnem postopku, ki se je nad toženo stranko začel s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. St 30/2002 z dne 18. 04. 2003, ni prijavila, je pravilno zaključilo, da je ugovor zastaranja, ki ga je podala tožena stranka, utemeljen, saj je ob vložitvi tožbe že potekel triletni zastaralni rok po 1.odst. 349.člena OZ.

Prvostopno sodišče je torej pravilno materialnopravno odločilo, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

Pritožbeno sodišče ni našlo nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje pritožbene stroške. Prav tako nosi sama svoje stroške odgovora na pritožbo tožena stranka, saj z njim ni pripomogla k rešitvi le-te (355. člen ZPP).