Jedro

Prvi odstavek 35. člena ZPP ima določbo, da se vzame kot vrednost spornega predmeta samo vrednost glavnega zahtevka, če je za ugotovitev stvarne pristojnosti, sestave sodišča, pravice do revizije in v drugih primerih, ki so določeni v zakonu, odločilna vrednost spornega predmeta. Obresti, pravdni stroški, pogodbena kazen in druge postranske terjatve se, kot to določa drugi odstavek istega člena, ne upoštevajo pri ugotovitvi vrednosti spornega predmeta, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek in tudi zato glede njih ni možna revizija.

V prvem odstavku 382. člena ZPP je določeno, da lahko stranke zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vložijo revizijo v tridesetih dneh od vročitve prepisa sodbe. Drugi odstavek istega člena določa, da revizije ni v premoženjskih sporih, če vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 80.000,00 SIT, oziroma kot to določa tretji odstavek, tega zneska ne presega vrednost spornega predmeta, ki je navedena v tožbi. Ker v sporni zadevi ni naveden denarni znesek, ki naj bi ga predstavljale zamudne obresti, prav tako pa ni določena vrednost spornega predmeta, po mnenju revizijskega sodišče, taka revizija, kot je bila vložena, ni dovoljena.

Izrek

Revizija se zavrže kot nedovoljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo delno ugodilo zahtevku tožnikov in v še spornem delu pod tč. II izreka razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnikoma izplačati zakonite zamudne obresti od vsakokratne mesečne razlike med priznano invalidsko pokojnino pokojnemu in na novo določeno invalidsko pokojnino za čas od 1.2.1983 do 1.3.1992 v višini 21.926,08 SIT.

Drugostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo pritožbo tožečih strank zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Zoper pravnomočno sodbo izdano na drugi stopnji sta tožnika vložila pravočasno laično revizijo. Navajala sta, da je v izpodbijani sodbi sodišče napačno uporabilo veljavne predpise, saj jima je priznalo premalo zamudnih obresti od razlik v pokojnini. Predlagata čim hitrejše dokončanje spora in izplačilo zahtevane odškodnine, v katero bi jima morale biti vštete tudi zamudne obresti za čas od 1.3.1992 do dneva plačila.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena toženi stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni dovoljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče revizijo preizkusi le v delu, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP).

V spornem primeru je treba ugotavljati dovoljenost revizije glede na ustrezne določbe zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 19/94) ob upoštevanju določb ZPP. ZDSS v prvem odstavku 21. člena določa, da je dovoljena revizija v delovnih in socialnih sporih zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, če ta zakon ne določa drugače. V drugem odstavku istega člena je določba, da je v premoženjskih sporih revizija dovoljena v primerih, ko jo dopušča zakon o pravdnem postopku (ZPP). To pomeni, da je revizija ob upoštevanju dejstva, da se lahko pred delovnimi in socialnimi sodišči odloča tako o sami pravici kot tudi o premoženjskem sporu, ne glede na vrednost spornega predmeta dovoljena vedno takrat, ko gre za odločanje o sami pravici, če pa se odloča o premoženjskih vprašanjih, je treba njeno dovoljenost presojati v skladu z določbami ZPP.

Čeprav v spornem primeru sama narava revizije ni povsem jasna, saj bi se lahko pojavilo vprašanje, ali je v izpodbijanem delu sodbe drugostopenjskega sodišča razsojeno o odškodnini ali o zamudnih obrestih, to za odločitev v tem primeru ni pomembno, saj je odločitev revizijskega sodišča v obeh primerih enaka. Če so v delu sicer pravnomočne sodbe ostale sporne samo še zamudne obresti, vložitev revizije glede morebiti sporne stranske terjatve, kar obresti v bistvu so, sploh ni možna, če pa bi glede na naravo spora obravnavali obresti kot samostojno odškodnino oziroma kot spor, v katerem bi dobila sicer stranska terjatev - zamudne obresti pomen glavnega zahtevka, pa je odločujoča sporna vrednost. V obeh primerih je treba uporabiti za ugotovitev dopustnosti revizije v tem delu določbe 382. v zvezi s 35. členom ZPP.

Prvi odstavek 35. člena ZPP ima določbo, da se vzame kot vrednost spornega predmeta samo vrednost glavnega zahtevka, če je za ugotovitev stvarne pristojnosti, sestave sodišča, pravice do revizije in v drugih primerih, ki so določeni v zakonu, odločilna vrednost spornega predmeta. Obresti, pravdni stroški, pogodbena kazen in druge postranske terjatve se, kot to določa drugi odstavek istega člena, ne upoštevajo pri ugotovitvi vrednosti spornega predmeta, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek in tudi zato glede njih ni možna revizija.

V prvem odstavku 382. člena ZPP je določeno, da lahko stranke zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vložijo revizijo v tridesetih dneh od vročitve prepisa sodbe. Drugi odstavek istega člena določa, da revizije ni v premoženjskih sporih, če vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 80.000,00 SIT, oziroma kot to določa tretji odstavek, tega zneska ne presega vrednost spornega predmeta, ki je navedena v tožbi. Ker v sporni zadevi ni naveden denarni znesek, ki naj bi ga predstavljale zamudne obresti, prav tako pa ni določena vrednost spornega predmeta, po mnenju revizijskega sodišče, taka revizija, kot je bila vložena, ni dovoljena.

Zato je revizijsko sodišče revizijo v skladu z določbo 392. člena ZPP zavrglo.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).