Jedro

Brezcarinska prodajalna ni objekt javne infrastrukture, zato javna korist ni izkazana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za razlastitev nepremičnin, parc. št. X1, X2, X3 in X4, vse k.o. V.D., pri kateri je vknjižena lastninska pravica za nasprotno udeleženko; dovolilo je razlastitev parcele Y1, k.o. V. D. v izmeri 99 m2; odškodnino za parcelo Y1, k.o. V. D. je določilo kot za stavbno zemljišče v znesku 3.478,86 EUR in naložilo predlagateljici, da mora ta znesek plačati nasprotnemu udeležencu v 30 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa do plačila; nasprotnemu udeležencu je naložilo, da mora navedeno parcelo izročiti predlagateljici v 30 dneh od prejema odškodnine; dovolilo je po pravnomočnosti sklepa izbris zaznambe sklepa o začetku razlastitvenega postopka, pri parc. št. Y1, k.o. V. D. pa vknjižbo lastninske pravice v korist Republike Slovenije; predlagateljici je naložilo, da mora v 30 dneh nasprotnemu udeležencu povrniti stroške postopka v znesku 1.280,77 EUR.

Zoper sklep se pritožuje Republika Slovenija in navaja, da se pritožuje zoper 1. in 3. točko sklepa iz pritožbenih razlogov po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP in predlaga razveljavitev sklepa. Sodišče druge stopnje pri tem ugotavlja, da če je predmet pritožbe 3. točka, potem je v to vključena tudi 4. točka sklepa. V 3. točki je navedeno, da znaša odškodnina 3.478,86 EUR, v 4. točki pa, da v kakšnem roku mora predlagateljica ta znesek plačati nasprotnemu udeležencu. Sodišče druge stopnje je tako štelo, da je predmet pritožbe tako 3. kot 4. točka sklepa.

V zvezi z zavrnitvijo predloga za razlastitev parcel X1, X2, X3 in X4, k.o. V. D., se predlagateljica ne strinja s tem, da javna korist ni dokazana. Vztraja, da je javna korist izkazana, če je razlastitev predvidena za namen, ki je določen zakonu, oziroma če je razlastitev potrebna zaradi gradnje objektov javne infrastrukture. Vztraja, da navedeni objekti predstavljajo javno infrastrukturo. Gre za funkcionalna zemljišča in naprave, ki so v funkciji infrastrukturnega objekta – mednarodnega mejnega prehoda v celoti. Gre za enovito območje. Javna korist je izkazana tudi upoštevaje Zakon o ureditvi določenih vprašanj v zvezi z graditvijo objektov na mejnih prehodih, ki v 12. čl. določa, da je javna korist izkazana, če je razlastitev nepremičnine potrebna zaradi gradnje mejnega prehoda in je zanj sprejet lokacijski načrt, ki ga je sprejela Vlada Republike Slovenije. V 1. členu tega zakona je določeno, da je mejni prehod infrastrukturni objekt državnega pomena. Ureditveno območje mejnega prehoda določa 4. čl. in sicer, da to obsega nepremičnine, potrebne za opravljanje varnostnega, carinskega in inšpekcijskega nadzora ter neposredno okolico z objekti, ki so potrebni za smotrno in varno odvijanje prometa in kontrole. Predlagateljica je javno korist v zadostni meri utemeljila.

Kolikor gre za vprašanje določitve odškodnine za zemljišče, ki je bilo razlaščeno, se predlagateljica ne strinja s tem, da je odškodnina določena kot za stavbno zemljišče. Pred sprejemom lokacijskega načrta je bilo to kmetijsko zemljišče. Odškodnino je treba določiti po namenu, za katerega se je zemljišče uporabljalo do trenutka, ko je bilo s planskim aktom spremenjeno v nezazidano stavbno zemljišče. Zemljišča, ki so predmet razlastitvenega postopka, so bila glede na potrdilo o namenski rabi pred sprejemom Uredbe o lokacijskem načrtu za AC odsek XY in mednarodni mejni prehod XY, opredeljena kot kmetijsko zemljišče in jih je tako tudi treba oceniti. Sklicuje se tudi na sodbo VS RS z dne 8.6.2000, VS 05350, iz katere sledi, da je pomemben namen, za katerega se je parcela uporabljala dotlej.

Na pritožbo je odgovoril nasprotni udeleženec in predlagal, da jo sodišče druge stopnje zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje sprejema odločitev in vse razloge izpodbijanega sklepa. Pritožbeni razlogi po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 37. čl. Zakona o nepravdnem postopku – ZNP torej niso podani. Ker torej sodišče druge stopnje sprejema tako odločitev kot tudi razloge, bo le odgovorilo na pritožbene trditve.

Ko se pritožba sklicuje na 22. čl. Zakona o stavbnih zemljiščih – ZSZ v zvezi z javno koristjo in ko poudarja, da gre za funkcionalno zemljišče in naprave, ki so v funkciji infrastrukturnega objekta – mednarodnega mejnega prehoda, in ko se sklicuje na Zakon o ureditvi določenih vprašanj v zvezi z graditvijo objektov na mejnih prehodih in da je mejni prehod infrastrukturni objekt državnega pomena, se pritožba ne opredeli do ugotovitve sodišča prve stopnje. Ta ugotovitev pa je, in to je odločilno, da ne gre za zemljišča, ki bi bila potrebna za funkcioniranje mejnega prehoda. Funkcioniranje mejnega prehoda ne bo okrnjeno, četudi parcele ne bodo razlaščene. Parkirišče, zelenica in dostop pripadajo (brezcarinski) prodajalni, za katero javna korist ni izkazana. Za varnostni, carinski in inšpekcijski nadzor meje te parcele niso potrebne. Pritožbeno vztrajanje pri razlastitvi torej v spisu nima podlage. Določbe o zakonu, ki jih pritožba citira, so sicer jasne, vendar dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, kaže, da glede obravnavanih parcel ni izkazana javna korist zato, ker niti (brezcarinska) prodajalna niti zemljišče, ki je potrebno za uporabo te prodajalne, niso objekti javne infrastrukture, kar je obširno in natančno obrazložilo že sodišče prve stopnje, zato tega ni treba ponavljati.

Pritožba tako ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je na obravnavani parceli predvidena (brezcarinska) prodajalna. Ne trdi, da je taka prodajalna objekt javne infrastrukture, pač pa se le na splošno sklicuje na zakone, ki določajo, kaj je javna infrastruktura. Temu sicer ni mogoče nasprotovati, saj gre za prepis iz zakona; vendar pa dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, kaže drugače, pritožba pa tega niti ne izpodbija. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje tako ne kažejo, da bi bilo treba omenjene parcele razlastiti zato, ker naj bi bila izkazana javna korist zaradi gradnje infrastrukturnega objekta.

Sodišče druge stopnje pa tudi nima nobenih pomislekov glede višine odškodnine za tisti del zemljišča, ki je bilo razlaščeno. Odškodnina je pravilno določena kot za stavbno zemljišče. Odločilno je to, kar je bilo poudarjeno že v sklepu višjega sodišča II Cp 315/2006 z dne 26.7.2006; ko je nasprotna udeleženka kupila obravnavana zemljišča, je šlo za nezazidano stavbno zemljišče v skladu z 11. čl. ZSZ, o čemer je bilo izdano potrdilo Občine XY 23.5.2001 (priloga B 24). Iz potrdila tudi sicer izhaja, da je bila tedaj parc. št. Z1, V. D., opredeljena v skladu s prostorskimi sestavinami dolgoročnega in srednjeročnega plana Občine XY za obdobje 1986 do 2000 kot nezazidano stavbno zemljišče. Občina XY tudi ni uveljavljala predkupne pravice. Ob taki situaciji se ni mogoče sklicevati na to, da bi bilo treba odškodnino določiti kot za kmetijsko zemljišče. V odločbi, ki jo navaja pritožba in sicer II Ips 589/99 VS RS – dokument št. VS 05350, vprašanje določitve odškodnine ni bilo osrednje vprašanje zadeve. Šlo je za vprašanje nadomestnega zemljišča. Tudi jedro zadeve na to nakazuje. Sicer pa bi nikoli ne moglo priti do tega, da bi se odškodnina določila kot za stavbno zemljišče, če bi bilo odločilno samo to, kako se je parcela uporabljala do takrat, ko je bilo zemljišče s planskim aktom spremenjeno v nezazidano stavbno zemljišče. Taka trditev namreč predpostavlja, da so vsa zemljišča kmetijska in da jih šele planski akt spremeni v stavbna zemljišča. V konkretnem primeru je nasprotna udeleženka zemljišče kupila kot stavbno, iz potrdila, ki je bilo citirano, izhaja, da je šlo za stavbno zemljišče, zato ima pravico do odškodnine kot za stavbno zemljišče. Odločitev sodišča prve stopnje je tako skladna s 26. členom ZSZ.

Neutemeljeno pritožbo je bilo treba zavrniti in sklep potrditi po 353. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP.