Jedro

Če je voznica kombiniranega vozila pričela z vključevanjem na prednostno cesto v trenutku, ko tožnik še ni bil v njenem vidnem polju, sodba nima razlogov, katere cestnoprometne predpise je kršila. Zgolj nedopustno ravnanje toženke, ki je v vzročni zvezi z nastalo škodo, pa je lahko podlaga za ugotovitev njenega prispevka k nastali škodi.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik od toženke zahteva plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel v prometni nezgodi, v kateri je kot motorist trčil v vozilo, ki ga je upravljala zavarovanka tožene stranke. Sodišče je z vmesno sodbo odločilo, da je temelj tožbenega zahtevka podan v višini 20 %, v preostalem delu pa je tožeča stranka sama odgovorna za nastalo škodo.

2. Zoper sodbo pritožbo vlagata obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Opozarja, da je izvedeniško mnenje temeljilo na predpostavki, da se je zavarovanka toženke zaustavila pred robom prednostne ceste, čeprav način vključevanja voznice kombija ni bil ugotovljen. V tem delu je tožnik predlagal dopolnitev izvedeniškega mnenja, ki ni bilo popolno. Iz izpovedi priče A. A. izhaja, da zavarovanka toženke ni popolnoma ustavila ter se prepričala, ali se lahko varno vključi v promet na prednostni cesti. Sodišče ni v celoti napravilo presoje vzročne zveze med protipravnim ravnanjem obeh udeležencev in nastalo škodo. Moralo bi upoštevati pravno odločilen vzrok za nastanek škode po teoriji adekvatne vzročnosti, saj po rednem teku stvari prehitra vožnja po prednostni cesti ne pripelje do takšne posledice. Zavarovanka toženke je imela objektivne možnosti preprečiti prometno nesrečo, k temu jo je zavezovalo pravilo vključevanja v cestni promet. Ona je bila torej tista, ki je povzročila prometno nesrečo in zakrivila nevarno situacijo. Sklicuje se na sodno prakso v zadevah VSL I Cp 2004/2012, I Cp 2913/2013, II Cp 3989/2010 in VSC Cp 899/2006. Meni, da bi do prometne nezgode prišlo tudi v primeru, če bi tožnik vozil s hitrostjo 50 km/h, saj je zavarovanka toženke tožnika videla, pa je kljub temu zapeljala na cesto. V skladu z 2. členom ZVCP-1 je utemeljeno pričakovati, da bodo vsi udeleženci cestnega prometa in tisti, ki so dolžni skrbeti za ceste in prometno ureditev, ravnali v skladu s predpisi o varnosti cestnega prometa in predpisi o javnih cestah. Četudi bi se štelo, da je vzrok za nezgodo ravnanje obeh udeležencev, pa je prispevek tožnika lahko največ 20 %. Sodišče pri določitvi soprispevka ni upoštevalo, da bi tožnik lahko preprečil zgolj s strani zavarovanke toženke zakrivljeno prometno situacijo, če ona situacije ne bi zakrivila, njegova reakcija ne bi bila potrebna. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko se je sklicevalo na 27. člen ZVCP-1. V konkretnem primeru je zavarovanko toženke zavezovalo pravilo vključevanja v cestni promet, ki ga ureja 44. člen ZVCP-1. 4. Tožena stranka pritožbo vlaga iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, s predlogom, da višje sodišče sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Opozarja, da je sodni izvedenec ugotovil, da se je zavarovanka vključevala na prednostno cesto pravilno v njenem preglednem in vidnem polju. Ko se je pričela vključevati, tožnika ni videla. Tožnik je bistveno prekoračil dovoljeno hitrost in je pred zaviranjem vozil s hitrostjo med 80 in 85 km/h. Vsi izvedenci, ki so za konkretni primer izdelali časovno potno analizo, so prišli do zaključka, da zavarovanka tožnika v času vključevanja na glavno cesto ni mogla videti. Sodišče ne navede razlogov za svojo oceno, da bi zavarovanka „mogoče lahko pravočasno opazila tožnika, če bi se v promet vključevala s previdnostjo, kot se to zahteva od vsakega skrbnega voznika po pravilih v cestnem prometu“. Izjavi priče in zavarovanke toženke, ki jih je kot odločilni za tako oceno navedlo prvostopno sodišče, takšne ocene ne utemeljujejo. Sodišče je povsem iztrgano iz konteksta izpostavilo dele njunih izjav, pri čemer ni vzpostavilo pravno veljavne vzročnosti med temi izjavami in oblikovano oceno. Postavlja se vprašanje, kakšno bi moralo biti ravnanje voznice, da bi zadostilo merilom skrbnosti vsakega povprečnega voznika po pravilih v cestnem prometu. Zavarovanka toženke ni mogla pričakovati, da bo po glavni cesti tožnik vozil z močno prekoračeno hitrostjo. V cestnem prometu je uzakonjeno načelo zaupanja v pravilnost vožnje vseh udeležencev. Sodišče je tudi napačno povzelo izjavo priče A. A., saj je ta izpovedala, da je nasproti vozečega tožnika videla šele, ko je svoje vozilo poravnala na desnem voznem pasu v smeri nameravane vožnje. Prvostopno sodišče je iz ocene, ki temelji na skepsi, da bi zavarovanka toženke mogoče lahko pravočasno opazila tožnika, izvedlo sklep na ravni gotovosti o dejanski kršitvi cestnoprometnih predpisov zaradi izsiljevanja prednosti. Končna odločitev sodišča o soprispevku je materialnopravno napačna.

5. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo toženke in prerekala podane pritožbene navedbe.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Pri nesreči premikajočih se motornih vozil se odgovornost za nastalo škodo presoja po krivdnem načelu, če je krivda obojestranska, odgovarja vsak od udeležencev za vso škodo, ki jima je nastala, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde (154. člen OZ).

8. V obravnavani zadevi je do prometne nesreče prišlo, ko se je zavarovanka tožene stranke s kombiniranim vozilom V. vključevala na prednostno cesto, po kateri je v istem trenutku pripeljal tožnik kot motorist. 9. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi izpodbijane sodbe glede krivdnega ravnanja tožnika, ki je vozil z bistveno prekoračeno hitrostjo, saj je po ugotovitvah izvedenca ta namesto 50 km/h (vožnja skozi naselje) znašala kar 80 do 85 km/h. Teže kršitve ob že tako majhni ugotovljeni preglednosti (65 m) ne more zmanjšati morebitna še slabša preglednost zaradi parkiranih vozil, saj bi to od tožnika terjalo večjo pazljivost in počasnejšo vožnjo. Omejitev hitrosti v naselju je namreč namenjena prav preprečevanju nevarnih situacij zaradi pričakovano večjega števila udeležencev v prometu, med katerimi so lahko tudi osebe, ki zahtevajo posebno varstvo, kot so otroci, starejši, slepi, invalidi in drugi. Za pomen tožnikovega prispevka k nastali nezgodi je bistvena tudi ugotovitev izvedenca, da do nevarne situacije sploh ne bi prišlo, če bi tožnik vozil v skladu z omejitvijo, torej v okviru dovoljene hitrosti, saj bi v tem času voznica kombija že v celoti zapustila tožnikov vozni pas in bi ta brez kakršnegakoli zaviranja ali drugega manevra lahko nemoteno nadaljeval z vožnjo. Prekoračitev hitrosti je bila torej v vzročni zvezi s tožniku nastalo škodo in ni mogoče slediti nasprotnim pritožbenim navedbam, da prehitra vožnja po prednostni cesti praviloma ne privede do prometne nesreče. Gre za hudo kršitev cestnoprometnih predpisov, ki je v konkretnem primeru povzročila resne posledice.

10. Razlogi sodišča glede krivdnega ravnanja zavarovanke tožene stranke so nejasni. Sodišče je dejanski potek nezgode ugotavljalo s pomočjo izvedenca cestnoprometne stroke dr. N. Č., njegovo mnenje je v celoti sprejelo in ga tudi povzelo v 7. do 9. točki obrazložitve. Ključna je ugotovitev izvedenca, da se je voznica kombija na prednostno cesto vključevala pravilno, v njenem preglednem in vidnem polju. Njeno polje preglednosti je bilo okoli 65 m, kar je omogočalo varno vključevanje vozila s stranske ceste, ob upoštevanju, da vozila na prednostni cesti vozijo skladno s pravili cestnega prometa. Voznica je vključevanje v levo pričela v trenutku, ko se je tožnik nahajal izven njenega preglednega in vidnega polja. Kljub takšnim izvedenčevim ugotovitvam je sodišče v nadaljevanju ocenilo (13. točka obrazložitve), da bi zavarovanka: „tožnika mogoče lahko pravočasno opazila, če bi se v promet vključevala s previdnostjo, kot se to zahteva od vsakega skrbnega voznika po pravilih v cestnem prometu“. Gre za nejasen zaključek, saj iz njega ni razbrati, ali bi ob dolžni previdnosti ter skladno s pravili cestnega prometa voznica tožnika lahko pravočasno opazila ali ne. Če je voznica kombiniranega vozila pričela z vključevanjem na prednostno cesto v trenutku, ko tožnik še ni bil v njenem vidnem polju (glede na ugotovitve časovno potne analize), sodba nima razlogov, katere cestnoprometne predpise je kršila. Zgolj nedopustno ravnanje toženke, ki je v vzročni zvezi z nastalo škodo, pa je lahko podlaga za ugotovitev njenega prispevka k nastali škodi.

11. Sodišče se je pri odločitvi o soodgovornosti obeh udeležencev prometne nezgode oprlo tudi na izpoved priče A. A., predvsem v delu, v katerem je navedla, da se zavarovanka toženke ni ustavila, temveč je „kar tiščala avto na cesto“, kar naj bi kazalo na njeno neprevidnost. Vendar je to le del izjave priče, ki je navedla tudi, da je sama udeleženca nezgode zagledala, ko se je iz vzporedne neprednostne ceste že vključila na glavno cesto, na svoj vozni pas, in to v fazi, ko se je voznica kombiniranega vozila že pričela vključevati in motorista očitno ni videla. Izjava te priče torej ne potrjuje dokaznega zaključka o neprevidnosti in neskrbnosti toženke, še posebej ne v povezavi z ugotovitvijo izvedenca, da se je zavarovanka pričela vključevati na prednostno cesto, ko tožnik še ni bil v njenem vidnem polju in ga torej ni mogla videti.

12. Po določilu 44. člena ZVCP-1, veljavnem v času nezgode (Uradni list RS, št. 83/2004 z dopolnitvami), mora voznik pri vključevanju v cestni promet in promet na prednostni cesti pustiti mimo vsa vozila, ki vozijo po prometnem pasu, na katerega se vključuje, če je cesta, s katere se vključuje, s predpisano prometno signalizacijo označena kot neprednostna. Ravnanje pri vključevanju podrobneje ureja 14. člen Pravilnika o prometni signalizaciji in prometni opremi na javnih cestah, ki določa, da znak za izrecno odredbo: „Ustavi“ nalaga vozniku, da mora ustaviti in dati prednost vozilom, ki vozijo po prednostni cesti, pri čemer mora vozilo ustaviti pred vhodom na križišče, na mestu, s katerega ima zadostni pregled nad križiščem in prednostno cesto. Skladno s temeljnimi načeli cestnega prometa iz 2. člena ZVCP-1 pa mora udeleženec v cestnem prometu ravnati tako, da poteka promet nemoteno, umirjeno in varno, pri čemer sme pričakovati, da bodo vsi udeleženci ravnali skladno s prometnimi predpisi (načelo zaupanja v cestnem prometu). Ker iz ugotovitev sodišča izhaja, da je voznica kombiniranega vozila pričela z vključevanjem na prednostno cesto, ko tožnik še ni bil v njenem vidnem polju, v sodbi pa ni odločilnih razlogov, ali bi nesrečo še lahko preprečila v trenutku, ko bi motorista ob povprečni skrbnosti lahko zaznala, odločitve o njeni 20 % soodgovornosti za tožniku nastalo škodo ni mogoče preizkusiti. Podana je absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi katere je pritožbeno sodišče pritožbama ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo na podlagi določila prvega odstavka 354. člena ZPP.

13. V novem postopku naj sodišče prve stopnje nejasnost v razlogih sodbe odpravi, izvedene dokaze ustrezno oceni in po potrebi v zvezi s pravilno uporabo določila 154. člena OZ dodatno razišče dejansko stanje glede možnosti preprečitve prometne nezgode s strani voznice kombiniranega vozila, upoštevajoč dolžno skrbnost povprečnega voznika.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP.