Jedro

Ker sta v obravnavani zadevi premoženjsko korist pridobili dve osebi, delež katere se ne more ugotoviti, je pritožbeno sodišče ob upoštevanju vseh okoliščin zadeve obdolženemu A. A. odvzelo znesek 500,00 EUR, saj je prepričano, da je na ta način zadoščeno pravičnosti ter ravnalo v skladu s petim odstavkom 75. člena KZ-1.

Izrek

I. Pritožbi zagovornika obdolženega A. A. se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v odločbi o odvzemu koristi o sprejemu nedovoljene nagrade spremeni tako, da se obdolženemu po četrtem odstavku 241. člena Kazenskega zakonika odvzame sprejeta nagrada v višini 500,00 EUR.

II. V ostalem se pritožba zagovornika obdolženega zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z napadenim delom sodbe je sodišče prve stopnje obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja pomoči k nadaljevanemu kaznivemu dejanju nedovoljenega sprejemanja daril po tretjem odstavku 241. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s prvim odstavkom 38. člena KZ-1 in mu je po drugem odstavku 57. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, s katero mu je določilo kazen šest mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta ter mu na podlagi četrtega odstavka 241. člena KZ-1 odvzelo sprejeto nagrado v višini 1.000,00 EUR. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženega oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožil zagovornik obdolženega iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom pritožbenemu sodišču, da obdolženega oprosti obtožbe oziroma napadeno sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na zahtevo zagovornika obdolženega A. A. je pritožbeno sodišče sejo opravilo v skladu s četrtim odstavkom 378. člena ZKP v navzočnosti zagovornika obdolženega in višje državne tožilke ter v nenavzočnosti pravilno obveščenega obdolženca.

4. Pregled zadeve pred pritožbenim sodiščem je pokazal naslednje:

5. Zagovornik obdolženega se pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ko navaja, da napadena sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi v nasprotju z izvedenimi dokazi glede izpovedb C. C. in B. B., s čimer meri na kršitev iz člena 371/I-11 ZKP. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da uveljavljana kršitev ni podana, saj ima napadena sodba ustrezne razloge o izpovedbah navedenih prič, ti razlogi pa tudi niso v nasprotju z izpovedbami, kot to skuša prikazati pritožba. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi sprejelo ustrezno dokazno oceno o izpovedbah obeh navedenih prič, pri čemer pravilno ni prezrlo, da je B. B., ki je bil v obravnavani zadevi zaslišan kot priča, bil pravnomočno kaznovan tudi za dejanje, ki se očita obdolženemu A. A. Je pa iz pritožbe zagovornika razbrati, da ta ne soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje glede izpovedb navedenih prič, s tem pa v bistvu graja dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje. Zato v pritožbi uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP ni podana.

6. Nadalje pritožba zagovornika uveljavlja tudi pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona, ko sodišču prve stopnje očita, da je obdolžencu nepravilno odvzelo 1.000,00 EUR nedovoljene nagrade ter se pri tem sklicuje na kršitev določb petega odstavka 75. člena KZ-1, ki določa, da v primeru, ko ni mogoče ugotoviti točne višine nagrade, ki jo je obdolženi sprejel, jo sodišče določi tako, da upošteva vse okoliščine zadeve. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbo zagovornika v tej smeri, saj je sodišče prve stopnje dejansko ravnalo napačno, ko je obdolženemu A. A. odvzelo celotno sprejeto nagrado v višini 1.000,00 EUR, čeprav se mu očita, da je del zneska od 1.000,00 EUR izročil B. B. Ker sta v obravnavani zadevi premoženjsko korist pridobili dve osebi, delež katere se ne more ugotoviti, je pritožbeno sodišče ob upoštevanju vseh okoliščin zadeve obdolženemu A. A. odvzelo znesek 500,00 EUR, saj je prepričano, da je na ta način zadoščeno pravičnosti ter ravnalo v skladu s petim odstavkom 75. člena KZ-1. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi v tej smeri ugodilo in napadeno sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

7. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje dejansko stanje v obravnavani zadevi ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženega in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa obdolženega utemeljeno spoznalo za krivega očitanega kaznivega dejanja. Takšno svojo odločitev je v napadeni sodbi tudi ustrezno obrazložilo. Zato pritožbeno sodišče soglaša tako z dejanskimi kot pravnimi zaključki sodbe sodišča prve stopnje ter le še glede na navedbe zagovornika obdolženega dodaja:

8. Bistvo pritožbe je v trditvi, da v obravnavani zadevi ostaja dvom o krivdi obdolženca, zato bi ga moralo sodišče prve stopnje oprostiti obtožbe, saj ni dokazov, da je obdolženi storil očitano kaznivo dejanje. Pri tem se sklicuje na izpovedbi prič C. C. in B. B., za katere meni, da jih je sodišče prve stopnje napačno ocenilo.

9. Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je sledilo izpovedbi priče C. C., ki je v obravnavani zadevi ves čas postopka zatrjeval, da je bil obdolženi A. A. tisti, ki mu je ponudil, da mu lahko uredi kredit ter mu tudi povedal pri komu se mora oglasiti na banki Unicredit v X ter da je za ureditev kredita obdolženi A. A. od njega zahteval 1.000,00 EUR provizije, ki mu jih je tudi izročil. Da je B. B. oseba, ki mu je na banki urejala kredit, potrjuje okoliščina, da je C. C. B. B. na sodišču tudi prepoznal. Sodišče prve stopnje ni imelo nobenega utemeljenega razloga, da ne bi sledilo izpovedbi C. C., saj je ta glede odločilnega dejstva, in sicer da je dal nagrado zaradi pridobitve kredita, ves čas postopka izpovedoval enako in s tem obremenil obdolženega A. A. Pritožba zagovornika, ki se sklicuje na del izpovedbe C. C., da je za denar bil pripravljen tudi lagati in s tem skuša prepričati, da je izpovedba C. C. vprašljiva, ne more biti uspešna, saj se ta del izpovedbe C. C. nanaša na obdobje, ko je pridobival kredit, ne pa na obdobje, ko je bil tekom postopka v obravnavani zadevi zaslišan kot priča. Pa tudi sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da C. C. nima prav nobenega razloga oziroma motiva, da bi obdolženega A. A. po krivem obremenjeval. Zato so vsi pomisleki pritožbe v tej smeri neutemeljeni, ker pa gre za lastno dokazno oceno zagovornika, ki je drugačna od tiste, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, tudi ne more biti podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, kot je to že navedeno. Prav tako ne more biti uspešen zagovornik, ki ne soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje glede izpovedbe priče B. B., kateri ni sledilo, ko je ta zanikal, da bi poznal obdolženega A. A. in pričo C. C. ter se pri tem utemeljeno sklicevalo na pravnomočno sodbo, s katero je bil obsojeni B. B. spoznan za krivega kaznivega dejanja, ki ga je storil s pomočjo obdolženega A. A. V pravnomočno sodbo sodišče prve stopnje utemeljeno ni podvomilo, saj je obsojeni B. B. očitano kaznivo dejanje priznal, zato so vsi pomisleki zagovornika v tej smeri neutemeljeni in ne morejo omajati pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje o dokazni oceni izpovedb prič C. C. in B. B. in o oceni zagovora obdolženega A. A., kateremu sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo. Ker ima napadena sodba tehtne in prepričljive razloge o vseh odločilnih dejstvih, kot to izhaja iz njenih razlogov, ki jih je potrebno gledati kot celoto, zagovornik, ki se s temi razlogi ne strinja, ne more biti uspešen. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje obdolženega A. A. utemeljeno spoznalo za krivega očitanega mu kaznivega dejanja, razloge napadene sodbe pa pravilno oprlo tudi na izpovedbe prič D. D., E. E. in F. F., in listine spisa, iz katerih izhaja na podlagi česa je C. C., kljub temu, da ni imel pogojev, dobil odobren kredit, kar pa pritožnik niti ne graja, korist pa je bila pridobljena z ravnanjem dajalca, to je C. C., kar je za obravnavano kaznivo dejanje odločilno, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo subjektivni znak obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, in sicer direktni naklep, ko je zaključilo, da se je obdolženi A. A. zavedal, da pomaga B. B. pri sprejemanju nedovoljene nagrade in je to tudi hotel storiti, saj je za to dobil izplačilo dela provizije oziroma nagrade, ki mu jo je zaradi odobritve kredita izročil C. C., kot to pravilno navaja sodišče prve stopnje v razlogih napadene sodbe. Sicer pa se pritožbeno sodišče v preostalem sklicuje na razloge napadene sodbe in jim nima kaj dodati.

10. Iz navedenih razlogov, in ker pritožba zagovornika obdolženca niti v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo prvostopni obsodilni izrek, je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornika odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

11. Zagovornik obdolženega graja tudi odločbo o kazenski sankciji, za katero meni, da je previsoka oziroma stroga, pri čemer se sklicuje na oddaljenost dejanja in dolgotrajnost postopka, ki je vplival na obdolženega. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri kazni upoštevalo in pravilno ocenilo vse okoliščine, ki vplivajo na vrsto in višino kazni ter obdolžencu utemeljeno izreklo zgolj sankcijo opozorilne narave, in sicer pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo primerno zaporno kazen in ustrezno preizkusno dobo, kar tudi ob upoštevanju zagovornikovih navedb, ne gre spreminjati obdolžencu v korist, saj se zgoraj navedeni okoliščini v zadostni meri odražata v izrečeni pogojni obsodbi. Po oceni pritožbenega sodišča bo izrečena pogojna obsodba tako vplivala na obdolženca, da ta v bodoče ne bo ponavljal tovrstnih kaznivih dejanj in da bo s tem dosežen namen kaznovanja.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče, ki pri preizkusu napadene sodbe po uradni dolžnosti skladno z določilom člena 383/I ZKP ter upoštevanju določb o ukrepih Covid-19, ni ugotovilo kršitev, je o pritožbi zagovornika odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

13. Ker je zagovornik obdolženega s pritožbo delno uspel, se sodna taksa ne določi (člen 98/II ZKP).