Jedro

Dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, ima zanju enake pravne posledice, kot če bi sklenila zakonsko zvezo, če ni bilo razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. Presoja, ali je zakonski zvezi enaka življenjska skupnost trajala dalj časa, temelji na ugotovitvah, v katerih okviru je umeščen začetek teka skupnosti. Tako ni na razpolago pravnega argumenta, po katerem ne bi bilo mogoče ugotoviti, da se je zunajzakonska skupnost začela že po razvezi zakonske zveze med istima osebama.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta B.T., rojen 26.1.1920, ki je umrl dne 21.2.1997, in A.T. živela v zunajzakonski skupnosti od razveze zakonske zveze 3.11.1992 dalje do odhoda B.T. v dom za ostarele v novembru 1993 in od njegove vrnitve v juniju 1995 vse do njegove smrti. Istočasno je zavrnilo del tožbenega zahtevka, tožbo pa je zavrglo v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da je tožnica dedinja po pokojnem B.T. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožena stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka. Situacija je - pravno gledano - nevzdržna, absurdna in paradoksalna. Posledice zakonske zveze so prenehale - zaradi nevzdržnosti - z razvezo dne 3.11.1992. Narava nevzdržnosti ni takšne narave, da bi trajala le kakšen dan. Res je, da sta bivša zakonca po razvezi živela pod isto streho, vendar pa je skupno življenje med njima prenehalo. Prav zaradi nevzdržnih razmer se je pokojni B.T. odselil v dom za ostarele v Ljubljani. Po določbah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) ne more priti do obstoja izvenzakonske skupnosti med zakoncema, ob enakem sklepanju pa tudi ne med razvezanima zakoncema, ker bi sicer prihajalo do sočasnega nastanka posledic zakonske zveze in razveze med istima osebama.

Pokojni B.T. je bil tudi obsojen na plačevanje preživnine, v navedeni pravdi pa tožnica ni zatrjevala obstoja zunajzakonske skupnosti. Ker je prišlo do razveze zakonske zveze, tožnica ne more dedovati po B.T., z izpodbijano sodbo pa je ugotovljena zunajzakonska skupnost in bi torej po njem mogla dedovati. Sicer pa naj bi izvenzakonska skupnost obstajala dvakrat: prvič po razvezi zakonske zveze in do odhoda B.T. v dom ostarelih in drugič po vrnitvi iz doma do njegove smrti. Situacija je torej skrajno absurdna. Trajanje mora biti opredeljeno z začetkom in koncem, kar pomeni, da izvenzakonska skupnost ne more zaporedoma obstajati, ne da bi med tem enkrat prenehala. Revizija opozarja tudi na postopek, ki ga je sprožila tožnica zaradi razdružitve skupnega premoženja s pokojnikom. V predlaganih dokazih ni mogoče najti podlage za ugotovitev, da so podane dejanske okoliščine, po katerih bi bilo mogoče sklepati na obstoj zakonski zvezi podobne skupnosti.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Določba 12. člena ZZZDR ne dopušča v reviziji ponujene pravne razlage. Dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, ima zanju enake pravne posledice, kot če bi sklenila zakonsko zvezo, če ni bilo razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. Presoja, ali je zakonski zvezi enaka življenjska skupnost trajala dalj časa, temelji na ugotovitvah, v katerih okviru je umeščen začetek teka skupnosti. Tako ni na razpolago pravnega argumenta, po katerem ne bi bilo mogoče ugotoviti, da se je zunajzakonska skupnost začela že po razvezi zakonske zveze med istima osebama (v tem obsegu bo v nadaljevanju pojasnjeno, da je pravno odločilno predvsem obdobje po prihodu pokojnega T. iz doma za ostarele pa do njegove smrti). V reviziji zatrjevana absurdnost se v tem okviru torej ne more nanašati na pravno argumentacijo. Zadeva lahko le dejanske ugotovitve, ki pa jih je na revizijski stopnji mogoče ocenjevati le omejeno: nedovoljeno s stališča stroge dokazne presoje (tretji odstavek 370. člena ZPP), dopustno pa le v okviru njihovih pravnih posledic. Revizijsko sodišče se zato strinja z razlogi izpodbijane sodbe, da določbe prvega odstavka 12. člena ZZZDR "ni mogoče razlagati v smislu, da je zunajzakonska skupnost mogoča le med partnerjema, ki še nista sklenila zakonske zveze, oziroma - argumentum a contrario - da ni mogoča med razvezanima zakoncema" in sicer ne glede na to, da dejanske ugotovitve omogočajo sklepanje, da se je začela po razvezi zakonske zveze.

Opisana pravna razlaga zavrača revizijski očitek absurdnosti in nesmisla izpodbijane sodne odločitve - posebej, kolikor se z njim nakazuje zmotna uporaba materialnega prava; neutemeljen pa je tudi, kolikor se z njim vsebinsko očita protislovnost in nerazumljivost sodbenih razlogov (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP - česar revizija naravnost niti ne uveljavlja). Ostaja torej le pravna presoja ugotovljenih dejstev, ki pa po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP ne morejo biti predmet revizijskega izpodbijanja. Sodišče druge stopnje je prav zapisalo, da "so povzeti elementi zunajzakonske skupnosti pretežno pravne narave in da je bistven odgovor na vprašanje, ali ugotovljene dejanske okoliščine zadostujejo za pravno presojo o obstoju oziroma neobstoju zunajzakonske skupnosti." V opisanem okviru je sodišče druge stopnje v celoti sprejelo v sodbi sodišča prve stopnje sprejete dejanske ugotovitve in dokazno oceno (drugi odstavek 4. strani izpodbijane sodbe). Pri tem je utemeljeno ugotovilo obstoj elementov zunajzakonske skupnosti (ekonomsko skupnost ter medsebojno čustveno navezanost z nudenjem pomoči in opore). Vseh dejanskih ugotovitev v tem okviru ne kaže posebej ponavljati. Odločilna je ocena, da "iz izpovedbe zaslišanih prič in tožeče stranke izhaja, da sta skupaj živela, skupaj hodila na veselice in obiske, delila stroške skupnega gospodinjstva, eden za drugega skrbela, v primeru bolezni pa je bila njuna navezanost še bolj očitna". Revizija v tem obsegu izpodbijani odločitvi neuspešno očita zmotno uporabo materialnega prava, na področju dejanskih ugotovitev pa jo zadevajo posledice v skladu z že omenjeno določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP. Opisano velja tudi za oceno tožničinega predloga na razdružitev s pokojnim T. pridobljene skupne nepremičnine in na dejstvo, da je ta tožnici po razvezi zakonske zveze plačeval preživnino. Revizijsko sodišče sprejema razlago izpodbijane sodbe, ki se glede razdružitve skupnega premoženja sklicuje na določbo drugega odstavka 58. člena ZZZDR in to okoliščino relativizira do te mere, da sama zase ne more vplivati na obstoj ali neobstoj zunajzakonske skupnosti. Pravilna je tudi razlaga, po kateri dejstvo plačevanja preživnine (in njene izterjave) ne vpliva odločilno na uporabo določbe 12. člena ZZZDR. V tem okviru gre tudi pretežno za dokazno oceno.

Določba 12. člena ZZZDR zunajzakonsko skupnost opredeljuje kot dalj časa trajajočo življenjsko skupnost. Časovno trajanje take skupnosti predstavlja pravni standard. Ali je življenjska skupnost trajala dalj časa ali ne, je tudi stvar dejanske presoje. Revizija v tej smeri izpodbijani sodbi očita, da je upoštevala kot življenjsko skupnost obdobje, ki je bilo pretrgano od novembra 1993 do junija 1995. Zato naj bi določbe 12. člena ZZZDR ne bilo mogoče uporabiti. Res je sicer, da je s stališča tožničinega pravnega interesa mogoče relativizirati pomembnost prvega obdobja od razveze zakonske zveze do novembra 1993 (odhod pokojnega T. v dom za ostarele v Ljubljani), vendar pa drugo obdobje od junija 1995 (vrnitev domov) do smrti dne 21.2.1997 nedvomno predstavlja tako dolgo časovno obdobje, da je uporaba pravnega standarda dalj časa trajajoče življenjske skupnosti tudi po dejanski plati izpolnjena (v tem obsegu pa je bilo v bistvu odločeno o predhodnem vprašanju, pomembnem za uveljavljanje dedne pravice po pokojnem T.).

Izpodbijani sodbi torej ni mogoče očitati napak, na katere opozarja revizija, zaradi česar je bilo treba revizijo zavrniti (378. člen ZPP).