Jedro

Tako kot z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom oz. samostojno ugotovitveno tožbo ni dopustno zahtevati zgolj ugotovitve (ne)obstoja nekega dejstva, ne morejo biti predmet ugotovitvenega zahtevka posamezne materialnopravne predpostavke pravnega razmerja. Sodišče mora ob ugotovitvi dejstev, pomembnih za razrešitev spora, odločiti, ali se ugotovljeno dejansko stanje ujema z abstraktnim dejanskim stanjem pravne norme ter izreče pravno posledico, ki jo pravna norma predvideva.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se v izpodbijanem delu razveljavita in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo ugotovilo, da je glede na podlago utemeljen tožbeni zahtevek tožeče stranke za izplačilo razlik v plači do višine, obračunane po kolektivni pogodbi Banke Slovenije (KPBS) za čas od 15.1.1992 do 31.1.1993, od 16.6.1993 do 31.5.1995 in od 1.4.1996 do 29.6.1996, razlik v regresu za letni dopust za leti 1992 in 1994 ter razlik v plači ob koncu koledarskega leta za leta 1992, 1993, 1994, 1995 in 1996. Ugotovilo je, da je bil z določbami zakona o načinu obračunavanja in izplačevanja plač (Uradni list RS, št. 13/93, 17/93), zakona o izvajanju dogovora o politiki plač v gospodarstvu za leto 1994 (Uradni list RS, št. 30/94), zakona o izvajanju dogovora o politiki plač in drugih prejemkov zaposlenih v gospodarstvu in socialnega sporazuma za leto 1995 (Uradni list RS, št. 29/95), zakona o izvajanju socialnega sporazuma za leto 1996 (Uradni list RS, št. 34/96), ki so se nedvomno nanašale tudi na toženo stranko, sicer vzpostavljen državni nadzor in omejena višina plač, ki pa v izreku navedenem času niso imele močnejše pravne veljave od kolektivne pogodbe Banke Slovenije. Zato je bila tožnica upravičena do plače oziroma njene razlike kot je bila določena v kolektivni pogodbi (izrek pod točko 1). Z delno sodbo pa je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek na izplačilo razlike v plači za čas od junija 1991 do 14.1.1992, od 1.2.1993 do 15.6.1993, od 1.6.1995 do 31.3.1996 in od 30.6.1996 dalje ter razlike v regresu za letni dopust za leta 1993, 1995 in 1996 kot neutemeljen (izrek pod točko 3, 4, 5 in 6). Ugotovilo je tudi, da je glede na podlago utemeljen pobotni ugovor tožene stranke glede izplačil v času od 1.2.1993 do 15.6.1993, pobotni ugovor pa ni utemeljen za obdobje od 16.6.1993 do 21.3.1994 (izrek pod točko 2). Za končno sodbo si je pridržalo odločitev o preostalem delu tožbenega zahtevka (točka 7).

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo tako pritožbi tožeče kot tudi tožene stranke. Toženi stranki je ugodilo tako, da je prvostopenjsko sodbo delno spremenilo z dopolnitvijo izreka o utemeljenosti podlage tožbenega zahtevka iz 1. alinee 1. točke izreka, nanašajoče se na izplačilo razlik v plači za obdobje od 4.6.1994 do 31.12.1994, pri katerem se upošteva le usklajevanje rasti plač v skladu z zakonom o izvajanju dogovora o politiki plač v gospodarstvu za leto 1994. Delno je ugodilo tudi pritožbi tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje v 5. in 6. točki izreka delno spremenilo tako, da je ugotovilo delno utemeljenost tožbenega zahtevka za izplačilo razlike plač za čas od 1.6.1995 do 31.3.1996 in sicer za razliko med izplačanimi plačami in plačami, obračunanimi od pravilnega povprečja izplačanih plač za predhodno obračunsko obdobje v skladu z omejitvenim zakonom iz leta 1995 ter o najnižji in najvišji dejanski plači, upoštevajoč tudi usklajevanje rasti plač (točka 5). Delno utemeljenost zahtevka je ugotovilo tudi glede izplačila razlike od 30.6.1996 do 31.12.1996 med izplačanimi plačami in plačami v skladu z omejitvenim zakonom iz leta 1996, ki omogoča uporabo kolektivne pogodbe tožene stranke, vendar le ob zakonskem usklajevanju plač (točka 6). Višji tožbeni zahtevek iz naslova razlik plač in razlik v regresu za leto 1995 in 1996 je zavrnilo kot neutemeljen. V ostalem je pritožbi obeh strank zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vložila v delu, v katerem v sporu ni uspela, revizijo iz vseh revizijskih razlogov po 1. odstavku 370. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 14. člena ZDSS. V obrazložitvi revizije očita sodišču prve in druge stopnje absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, storjeno s tem, da toženi stranki ni bila vročena tožba, vložena že dne 15.1.1997, temveč le njena poprava z dne 3.6.1997 (iz katere niti po naslovu, niti po vsebini ni bilo razvidno, da je šlo za popravo). Sodišče druge stopnje je glede uveljavljanja bistvene kršitve postopka ocenilo, da ni podana, ker odločitev o jubilejni nagradi, na katero naj bi se nanašala prvotno vložena tožba, ni bila predmet izpodbijanja vmesne sodbe sodišča prve stopnje. Za takšno odločitev pa pritožbeno sodišče po določbi 2. odstavka 339. člena ZPP ni imelo podlage. Razlogi sodišča druge stopnje, da je potrebno po prenehanju veljavnosti omejitvenega zakona iz leta 1993 kot osnove za izplačilo plač za junij 1993 upoštevati višino izhodiščne plače pred začetkom veljavnosti tega zakona in ne izhodiščno plačo, izplačano v skladu z zakonom za maj 1993, pa nasprotuje razlogom istega sodišča v identični zadevi opr. št. Pdp 659/98 in pravni presoji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v sodbi VIII Ips 177/99. Razlogi za obračunavanje in izplačevanje plač za junij 1993 in nadaljnja obdobja so po mnenju tožene stranke obstajali, saj izvirajo iz samega namena in pomena zakona, na kar je bilo v pritožbi izrecno opozorjeno. Ker pritožbeno sodišče teh pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena, ni presodilo, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka je že v času veljavnosti zakona o načinu obračunavanja in izplačevanja plač, izplačevala plače svojim delavcem, obračunane na podlagi 40 % višje izhodiščne plače, kot je bila zakonsko določena, ki so bile po prenehanju veljavnosti zakona v skladu s KPBS vsakomesečno valorizirane z rastjo življenjskih stroškov. Ker je tožena stranka v celoti spoštovala določbe KPBS o načinu obračunavanja plač, je materialnopravno nepravilna odločitev o utemeljenosti podlage tožbenega zahtevka za čas od 16.6.1993 dalje, obrazložitev sodb obeh sodišč sta v tem delu sami s seboj v nasprotju, izpodbijana sodba pa tudi nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, niti ne odgovarja na odločilne pritožbene trditve. Ob odsotnosti konkretnega izračuna - saj podlage za izdajo vmesne sodbe prvostopno sodišče sploh ni imelo - sta sodbi nižjih sodišč procesno pomanjkljivi in materialnopravno zmotni (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). S spremembo zavrnilne sodbe v ugodilno (5. in 6. točka izreka prvostopenjske sodbe) je sodišče druge stopnje storilo kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je izrek glede na odločitev o temelju zahtevka in njegovi višini v opisni obliki, nejasen. Sodišče prve stopnje si je za končno sodbo pridržalo odločitev o preostalem delu tožbenega zahtevka. Sodišče druge stopnje pa je z delno sodbo spremenilo in ugodilo tožbenemu zahtevku, s čimer je prekoračilo obseg zadeve in meje obsega odločitve, katero je spreminjalo (350. in 358. člen ZPP). Glede na prepletenost vprašanj in soodvisnosti odločitve o temelju in višini tožbenega zahtevka - saj odločitev o višini zahtevka za predhodno obdobje pogojuje pravilnost odločitve o temelju zahtevka za naslednja obdobja - sodišču ni dajala podlage za izdajo vmesne sodbe, na kar je tožena stranka izrecno opozarjala že v pritožbi.

Po navedbah revizije je bilo v obravnavani zadevi materialno pravo zmotno uporabljeno. Kolektivne pogodbe Banke Slovenije v nasprotju s kasnejšim zakonom, ni potrdila Skupščina RS, ni bila nikoli registrirana pri Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, niti javno objavljena, kar pomeni, da ni bila veljavna. Že pred prenehanjem veljavnosti omejitvenega zakona iz leta 1993 in pred nastopom pogojev za začetek dejanske uporabe 119. člena KPBS, je prišlo do osamosvojitve Republike Slovenije, za katero je prenehal veljati pravni red SFRJ. Ker je ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije v 5. členu izrecno določil, da z dnem njegove uveljavitve začne z delom tudi Banka Slovenije, je bila prekinjena kontinuiteta z Narodno banko Slovenije. Dotedanji način usklajevanja plač je predstavljal največjo nevarnost za stabilnost valute, kar Banka Slovenije kot oblastveni organ, ki ji je zaupana skrb za stabilnost valute, ni smela dopustiti. Tožena stranka pa je s tem, da je že v času veljavnosti zakona o načinu obračunavanja in izplačevanja plač izplačevala plače, obračunane na podlagi 40 % višje izhodiščne plače od zakonsko določene, ki jih je po prenehanju veljavnosti zakona v skladu s KPBS vsakomesečno valorizirala z rastjo življenjskih stroškov, v celoti spoštovala določbe KPBS. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije sodbo sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da ugodi pritožbi tožene stranke, podrejeno, da v tem obsegu razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila na podlagi določbe 375. člena ZPP vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Po presoji revizijskega sodišča so odločitve sodišč druge in prve stopnje procesno zmotne, saj so bile v postopku na nižjih sodiščih storjene v reviziji tožene stranke uveljavljene procesne kršitve. Tožnica je dne 15.1.1997 vložila tožbo, s katero je uveljavljala plačilo razlike v plači za čas od decembra 1991 do decembra 1996, regresa in plač ob koncu leta za leto 1992, 1993, 1994, 1995 in 1996 v skupnem neto znesku 5,511.164,00 SIT. Zahtevala pa je tudi plačilo razlike 49.900,00 SIT iz naslova jubilejne nagrade z zamudnimi obrestmi od 15.4.1996 do plačila, ter zamudne obresti od premalo izplačanih plač, regresa in jubilejne nagrade od dneva zapadlosti posameznih izplačil do dneva vložitve tožbe v znesku 5,738.015,00 SIT. Tožnici naj bi prikrajšanje nastalo, ker tožena stranka - ki je v tožbi ni navedla - ni usklajevala izhodiščne plače tožnice s 119. členom kolektivne pogodbe - ki je tudi ni določila. S svojim tožbenim zahtevkom je tako zahtevala plačilo zneska 5,511.164,00 SIT iz naslova razlike v plači, regresu in plači ob koncu leta z ustreznimi akontacijami dohodnine in prispevki ter z zakonitimi obrestmi od 15.1.1997 do plačila (I.), plačilo zneska 49.990,00 SIT zaradi premalo plačane jubilejne nagrade skupaj z ustrezno akontacijo dohodnine in prispevki ter z zamudnimi obrestmi od 15.4.1996 do plačila (II.) ter plačilo 5,738.015,00 SIT iz naslova zamudnih obresti od dneva zapadlosti do vložitve tožbe (III.) in povrnitev stroškov postopka (IV.).

Sodišče prve stopnje je na podlagi 109. člena ZPP (1977) s sklepom z dne 17.1.1997 pozvalo tožečo stranko, da odpravi pomanjkljivosti te nepopolne tožbe. Tožnica je po svojem pooblaščencu dne 3.6.1997 vložila novo tožbo s tožbenim zahtevkom, da ji tožena stranka izplača iz naslova premalo izplačanih plač znesek 5,511.164,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska izplačila mesečne plače do vložitve tožbe, od vložitve tožbe dalje, to je od 15.1.1997 dalje pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi od glavnice 5,511.164,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi in za tožnico za obdobje od junija 1991 do decembra 1996 plačati zaostale prispevke in davke iz naslova delovnega razmerja ter ji povrniti stroške postopka. Samo ta tožba - ne tudi tožba z dne 15.1.1997 - je bila zaradi odgovora vročena toženi stranki.

Navedene okoliščine je presoditi po določbah zakona o pravdnem postopku. Tožba je tožnikova zahteva za pravno varstvo, ki mora po določbi 1. odstavka 186. člena ZPP (1977) (1. odstavek 180. člena ZPP (1999)) obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih dajatev, dejstva, na katera tožnik opira zahtevek, dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo in druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga. To procesno pravico uveljavlja stranka z eno ali več vlogami (popravo, dopolnitvami). Če je tožba uveljavljena z več vlogami, kot v obravnavanem primeru, jo je upoštevati kot enovito, saj sodišče praviloma o njej odloči z eno odločbo. Sama vložitev tožbe ima določene procesne, pa tudi materialnopravne učinke.

Po določbi 1. odstavka 194. člena ZPP (1977) začne pravda teči z vročitvijo tožbe toženi stranki. Tedaj nastopi litispendenca - visečnost pravde (3. odstavek). Z vročitvijo tožbe se da toženi stranki možnost, kot jo predpisuje 1. odstavek 5. člena ZPP (1977), da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. Z omenjeno procesno določbo se uresničujeta ustavni načeli enakosti pred zakonom (14. člen Ustave Republike Slovenije) in enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Pravica do kontradiktornega sodnega postopka kot temeljna človekova pravica zahteva spoštovanje načela enakosti orožij. Temu načelu ustrezna ureditev in vodenje postopka zagotavlja enakopraven položaj strank in njihovih pravic pred sodiščem. Zato mora sodišče - kot mu narekuje določba 5. člena ZPP - dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o navedbah in zahtevkih nasprotne strani. Zakon o pravdnem postopku vsebuje tudi druge določbe, ki omogočajo uveljavitev načela obojestranskega zaslišanja (princip enakosti orožij), to so predvsem pravila o vročitvi, vabljenju, poteku glavne obravnave, dvostranskih pravnih sredstev. Po določbah 276. do 279. člena ZPP (1999) je vročitev tožbe stranki zaradi odgovora na tožbo celo obligatorna faza postopka. Tožbo, ki ima vse sestavine iz 180. člena tega zakona mora sodišče vročiti toženi stranki, da nanjo odgovori (1. odstavek 276. člena ZPP (1999)).

Opustitev vročitve tožbe nasprotni stranki pomeni zato absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki ima vedno za posledico razveljavitev odločbe, ne glede na to, ali je vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. V obravnavani zadevi je bila takšna kršitev postopka storjena, saj sodišče prve stopnje toženi stranki ni vročilo prvotne tožbe z dne 15.1.1997, ki skupaj s tožbo vloženo dne 3.6.1997 predstavlja celoto. Obe tožbi - kljub njuni nesklepčnosti (npr. znesek 5,511.164,00 SIT se po prvotni tožbi nanaša na razliko v plači, regresu in plači ob koncu leta, po tožbi z dne 3.6.1997 pa samo na razliko v plači) je sodišče prve stopnje obravnavalo in o njih odločalo enotno.

Sodišče druge stopnje je pritožbeni ugovor tožene stranke o absolutni bistveni kršitvi postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, storjene z opustitvijo vročitve tožbe z dne 15.1.1997, za katere vložitev je izvedela iz razlogov vmesne in delne sodbe, zavrnilo kot neutemeljen. Iz vsebine uradnega zaznamka na zapisniku glavne obravnave z dne 18.10.2000, da je bila pooblaščencu tožene stranke poslana tudi kopija prvotne tožbe, je sprejelo pravno presojo, da je bila vročitev opravljena.

Vročitev sama po sebi res ni procesno dejanje sodišča, ampak je njen namen, da se stranko seznani s procesnim dejanjem druge stranke in sodišča, in da sodišče dobi zanesljiv dokaz o tej seznanitvi. Ta dokaz predstavlja potrdilo o vročitvi (vročilnici) iz 1. odstavka 149. člena ZPP (1977). Če stranki z nepravilno vročitvijo ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, gre kot že povedano, za absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev ni podana le v primeru, če se ugotovi, da pravilna vročitev sicer ni dokazana (kot v obravnavanem primeru, ko sodišče ne razpolaga s povratnico), da pa je stranka popolnoma in pravilno seznanjena z vsebino spisov. Takšne ugotovitve izpodbijana sodba ne vsebuje, zato je bila zavrnitev očitane absolutno procesne kršitve sodišča druge stopnje brez dejanske in pravne podlage.

Revizija zato to opustitev utemeljeno uveljavlja kot absolutno bistveno kršitev postopka, za katero velja zakonita domneva, da je vplivala oziroma mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe.

Na pravilnost in zakonitost odločitve sodišča pa so po presoji revizijskega sodišča vplivale tudi naslednje kršitve procesnih pravil. Izpodbijana sodba je vmesna sodba (315. člen ZPP (1999)). Z vmesno sodbo se odloča o tem, ali je (postavljen) zahtevek glede na podlago utemeljen, višina zahtevka pa se prepušča odločitvi s končno sodbo. Sodišče z njeno izdajo razcepi tožbeni zahtevek v njegov ugotovitveni (kvalitativni) del, torej v del, ki se nanaša na ugotovitev določene pravice ali pravnega razmerja in njegov dajatveni (kvantitativni) del, ki se nanaša na višino oziroma znesek obveznosti. Vsebina vmesne sodbe je zato pravnomočna podlaga odločitvi o znesku tožbenega zahtevka in tako sestavni del končne sodbe. Od volje strank pa je odvisno ali bo sodišče o obstoju določene pravice ali pravnega razmerja odločilo z učinkom pravnomočnosti. Ker sodišče po določbi 2. člena ZPP (1999) odloča v mejah zahtevkov (načelo dispozitivnosti), ne sme stranki prisoditi česa več (plus), niti česa drugega (aliud), kot je zahtevala. Ker je vmesna sodba po svoji naravi ugotovitvena sodba, s katero sodišče odloča o spornem pravnem razmerju, lahko odloči z učinkom pravnomočnosti le tedaj, če stranka tak zahtevek uveljavlja (3. odstavek 181. člena ZPP (1999)). Če takega zahtevka ni, sodišče o obstoju določene pravice ali pravnega razmerja odloči kot o predhodnem vprašanju brez učinka pravnomočnosti, ta odločitev pa je vsebovana le v obrazložitvi sodbe.

Po določbi 3. odstavka 181. člena ZPP (1999) ima možnost uveljavljati vmesni ugotovitveni zahtevek le tožnik. Enako možnost pa ima glede na ustavno zagotovljeno pravico do enakega varstva pravic pred sodiščem (22. člen Ustave RS) tudi tožena stranka z vložitvijo nasprotne tožbe (183. člen ZPP (1999)) z zahtevkom na ugotovitev (ne)obstoja tožnikovega zahtevka. O tem zahtevku (kot o vsakem tožbenem zahtevku) mora sodišče odločiti v izreku sodbe, torej z učinkom pravnomočnosti.

V obravnavani zadevi niti tožeča stranka s tožbo niti tožena stranka z nasprotno tožbo nista postavili ugotovitvenega zahtevka. Tudi v primeru, da bi ga uveljavljali na način, kot je oblikovan v izreku obeh sodb, ga sodišče ne bi smelo upoštevati, saj predstavlja le ugotovitev pravne podlage za odločitev o utemeljenosti oziroma neutemeljenosti po tožnici uveljavljenega dajatvenega zahtevka.

Tako kot z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom oziroma samostojno ugotovitveno tožbo ni dopustno zahtevati zgolj ugotovitve (ne)obstoja nekega dejstva, ne morejo biti predmet ugotovitvenega zahtevka posamezne materialnopravne predpostavke pravnega razmerja. Sodišče mora ob ugotovitvi obstoja dejstev, pomembnih za razrešitev spora (praemissa minor sodnega silogizma) odločiti, ali se ugotovljeno dejansko stanje ujema z abstraktnim dejanskim stanjem pravne norme (praemissa maior sodniškega silogizma) ter izreče pravno posledico, ki jo pravna norma predvideva. Zato izrek sodbe ne vsebuje ugotovitve o dejanskem stanju in tudi ne ugotovitve o pravnih pravilih (kot izhaja iz izpodbijane sodbe) temveč le ugotovitev o pravni posledici, ki izvira iz ugotovljenega dejanskega stanja, če je ta pravna posledica pravilno oblikovana v tožbenem zahtevku.

Tožeča stranka je z vloženo tožbo z dne 15.1.1997 in 3.6.1997 uveljavljala dajatveni zahtevek. Za odločitev o njegovi utemeljenosti oziroma neutemeljenosti je bila sicer pomembna ugotovitev pravil materialnega prava, vendar zgolj kot pravne podlage sodbe. Zato bi jih moralo sodišče ob ugotovljeni dejanski podlagi obravnavati kot pravno podlago svoji odločitvi, vendar ne v izreku, temveč v obrazložitvi končne sodbe. Zaradi povezanosti in prepletenosti odločitve o višini tožbenega zahtevka in njegovega temelja je samo s končno sodbo možna pravilna materialnopravna odločitev. Ker po presoji revizijskega sodišča ni bilo podlage za izdajo vmesne sodbe in ker je bila ugotovljena absolutna bistvena kršitev določb ZPP iz 8. točke 2. odstavka 339. člena, je ugodilo reviziji in sodbi sodišč druge stopnje in prve stopnje razveljavilo v izpodbijanem delu ter na podlagi 1. odstavka 379. člena ZPP (1999) v tem obsegu vrnilo zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje.