Jedro

Prvi odstavek 17. člena ZUS-1 se v postopku sodnega varstva po določbah ZBan-1 ne uporablja.

Izpodbijana odločba je upravna odločba. Obstoj upravnega akta preprečuje vložitev tožbe po 4. členu ZUS-1. Navedeno veja tudi, ko tožnik po specialni zakonski ureditvi nima legitimacije za vložitev tožbe na odpravo oziroma na ugotovitev nezakonitosti upravnega akta. Tožba na odpravo oziroma ugotovitev nezakonitosti odločbe o izrednih ukrepih je zato tudi na podlagi 4. člena ZUS-1 nedopustna.

Tožnice kot imetnice obveznic oziroma delnic, na katere se nanaša izpodbijani ukrep, niso aktivno legitimirane za vložitev tožbe proti odločbi kot upravnem aktu v smislu določb ZUS-1 z ozirom na specialno ureditev v prvem odstavku 347. člena ZBan-1, po katerem lahko tožbo proti odločbi Banke Slovenije vloži banka. Tožnice so po določbah ZBan-1 legitimirane za vložitev tožbe na povrnitev škode, ki jim je nastala zaradi ukrepa. Zahtevajo lahko razliko med škodo, ki jim je nastala z odvzemom upravičenj, ki jih imajo kot imetniki obveznic in/ali delnice in med višino poplačila, do katere bi bile kot imetniki obveznic oziroma delnic upravičene v primeru stečaja banke, torej povrnitev škode, ki jim je nastala zaradi ukrepa in s tem tiste škode, ki jim je nastala zaradi odločbe. V konkretnem primeru ni povsem izključena tudi presoja upravičenosti ukrepa in s tem presoja zakonitosti izdane odločbe.

Z navedbami, s katerimi utemeljuje kršitev ustavne pravice do sodnega varstva, tožeča stranka ne prepriča in ne pove, v čem bi bil njen položaj v primeru upravnega spora boljši od tistega, ki ga ima v primeru zahteve za povrnitev škode iz 350.a člena ZBan-1. Vprašanje dostopa do informacij o banki, ki so potrebne za oceno vrednosti premoženja banke v primeru stečaja, se rešuje v okviru splošnih pravil o dostopu do informacij za namene pravdnega postopka. Sodišče tožbenim navedbam o neustavnosti zakonske ureditve v pogledu sodnega varstva ni moglo slediti in zato tudi ni sledilo predlogu, da se zahteva presoja ustavnosti zadevnih določb pred Ustavnim sodiščem.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožena stranka je pod oznako strogo zaupno z izpodbijano odločbo o izrednih ukrepih v 1. točki izreka ugotovila, da so v banki A. d.d., iz M. podani pogoji za (dodatne) izredne ukrepe iz prvega odstavka 253.a člena Zakona o bančništvu (v nadaljevanju ZBan-1) in odločila, da z dnem 18. 12. 2013 v celoti prenehajo vse kvalificirane obveznosti banke, ki so nastale do dneva izdaje te odločbe (osnovni kapital banke, ki znaša 17.925.208,66 EUR in je razdeljen na 3.895.597 navadnih kosovnih delnic razreda A in 400.000 prednostnih kosovnih delnic brez glasovalne pravice razreda B in obveznosti banke iz naslova finančnih instrumentov, ki jih je izdala banka, in ki se vključujejo v dodatni kapital I banke, in sicer: imenske podrejene obveznice, vodene v centralnem registru nematerializiranih vrednostnih papirjev, ki ga vodi KDD, z oznako B., izdane 15. 10. 2007, imenske podrejene obveznice z oznako C., izdane 24. 6. 2009 in imenske odrejene obveznice z oznako D., izdane 2. 6. 2010), zaradi česar se osnovni kapital banke zmanjša na nič in razveljavi vseh 3.895.597 navadnih kosovnih delnic razreda A in 400.000 prednostnih kosovnih delnic brez glasovalne pravice razreda B (v 2. točki izreka) ter izvede povečanje osnovnega kapitala banke v znesku 5.500.000,00 EUR z izdajo 550.000 novih navadnih kosovnih delnic, ki se glasijo na ime, v skupnem emisijskem znesku 176.000.000,00 EUR. Povečanje osnovnega kapitala banke v znesku 499.970,00 EUR se izvede s stvarnim vložkom (zakladnimi menicami), ki jih na račun nematerializiranih vrednostnih papirjev banke pri KDD prenese Republika Slovenija, povečanje osnovnega kapitala v znesku 5.000.030,00 EUR pa se izvede z denarnim vložkom, ki ga na dan 18. 12. 2013 v celoti vplača država (v 3. točki izreka). Odločba je bila vročena banki in članom uprave banke s pravnim poukom, da je zoper njo mogoče začeti postopek sodnega varstva z vložitvijo tožbe na naslovno sodišče v roku petnajst dni, ki teče od dneva, ko je bila odločba vročena vsem članom uprave.

Tožnice kot imetnice kvalificiranih obveznosti banke (delnic oziroma podrejenih finančnih inštrumentov), ki so na podlagi odločbe o izrednih ukrepih, izrečenih banki, prenehale, odločbo izpodbijajo na podlagi prvega odstavka 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker so z njo prizadete v ustavno varovanih pravicah. Z odločbo so bile dne 19. 12. 2013 seznanjene preko spletnega portala banke A. d.d. in z objavo povzetka odločbe o izrednih ukrepih, izrečenih banki A. Zato so toženo stranko pozvale, da jim, glede na to, da odločba posega v njihove pravne koristi, vroči odločbo. Tožena stranka jim odločbe ni vročila. Tožnice so se obrnile tudi na banko in jo pozvale, naj sproži postopek sodnega varstva zoper odločbo, vendar banka po informacijah, s katerimi razpolagajo tožnice, postopka ni sprožila.

Z izdajo izpodbijane odločbe oziroma izrekom izrednih ukrepov banki je tožnicam poseženo v pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, v pravico do sodnega varstva iz 23. člena v zvezi s tretjim odstavkom 120. člena Ustave, v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave in v prepoved razlastitve brez ustrezne odškodnine iz 69. člena Ustave. V zvezi s kršitvijo pravice do sodnega varstva tožeča stranka navaja, da sme po določbah ZBan-1 tožbo proti odločbi tožene stranke o izrednih ukrepih vložiti samo banka, medtem ko upniki, delničarji in ostale osebe, katerih interesi so prizadeti, pravice do tožbe nimajo. Prav tako tožnice niso imele možnosti, da se udeležujejo postopka, v katerem je bila odločba izdana, čeprav z izpodbijano odločbo tožena stranka ni posegla zgolj v poslovanje banke, temveč je posegla tudi v pravice in pravne koristi tretjih oseb, to je upnikov banke iz njenih kvalificiranih obveznosti in imetnikov njenih kvalificiranih vrednostnih papirjev. Zahtevajo lahko le povrnitev škode na podlagi 350.a člena ZBan-1. Odškodninskega zahtevka pa zaradi drugačne pravne narave ni mogoče šteti za popolno pravno varstvo, saj nimajo možnosti zahtevati sodno kontrolo izdane odločbe. Edina pot, po kateri lahko preprečijo poseg v njihove ustavno varovane pravice, je tako tožba iz 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Zato tožeča stranka zahteva, da naslovno sodišče ugotovi, da je tožena stranka z odločbo nezakonito posegla v njihove človekove pravice in temeljne svoboščine ter da nezakoniti poseg odpravi tako, da se izpodbijana odločba o izrednih ukrepih odpravi. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka. Če bi sodišče tožbenemu zahtevku ne sledilo, pa predlaga, da sodišče postopek prekine in zahteva presojo ustavnosti določb ZBan-1 pred Ustavnim sodiščem.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in primarno predlaga, da sodišče tožbo zavrže na podlagi 3. točke prvega odstavka v povezavi z drugim odstavkom 36. člena ZUS-1 oziroma podredno, da tožbo kot neutemeljeno zavrne, tožeči stranki na naloži plačilo stroškov postopka.

Meni namreč, da tožnice niso aktivno legitimirane za vložitev tožbe na podlagi 4. člena ZUS-1. Po določbah 347. člena ZBan-1 lahko tožbo proti odločbi Banke Slovenije o izrednem ukrepu vloži banka. Varstvo delničarjev in upnikov v primeru odločbe o izrednih ukrepih pa ureja 350.a člen ZBan-1, tako da ne drži navedba tožnic o odvzemu pravice do sodnega varstva. Tožnice pa tudi niso legitimirane v smislu 17. člena ZUS-1, saj v postopku izdaje izpodbijane odločbe niso bile ne stranka postopka in ne stranski udeleženec. Skladno z ZBan-1 je stranka postopka nadzora oseba, nad katero se opravlja nadzor. Izpodbijana odločba je bila tako 18. 12. 2013 v skladu s 352. in 353. členom ZBan-1 vročena banki, saj je bila subjekt nadzora izključno banka. Navedene določbe pomenijo specialno ureditev aktivne legitimacije v postopku nadzora Banke Slovenije glede na splošno ureditev po določbah ZUP. Takšno stališče potrjuje tudi vpogled v sodno in ustavnosodno prakso. Dodaja še, da se po določbah ZUS-1 v upravnem sporu sodno varstvo zagotavlja subsidiarno in da v obravnavanem primeru ne gre za odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta, kar je po drugem odstavku 2. člena ZUS-1 eden od elementov, ki opredeljujejo upravni akt. V zvezi z zatrjevano kršitvijo pravice do pravnega sredstva in sodnega varstva iz 22. in 23. člena Ustave pa tožena stranka poudarja, da odloča o vseh ukrepih nadzora, vključno z izrednimi ukrepi, po uradni dolžnosti ter da se za postopek nadzora ne zahteva kontradiktornost. To je po mnenju tožene stranke nujno, saj se le na ta način lahko zagotovi takojšnje učinkovanje in izvršitev izrednih ukrepov ter obenem prepreči negotovost na finančnih trgih in pri deponentih. Zato niti banki kot subjektu nadzora ni priznana pravica do aktivne udeležbe pred izdajo odločbe, še manj pa je zato priznanje takšne pravice utemeljeno za imetnike obveznic. Poleg tega niti delničarji niti upniki ali druge osebe niso v položaju, da bi lahko ocenjevali obstoj pogojev za izredne ukrepe in s tem okoliščin, ki (vsaj delno) temeljijo na podatkih, ki se ne razkrivajo javnosti in so poznane le banki in toženi stranki kot nadzornemu organu. Zato že iz teh razlogov delničarji in upniki banke iz kvalificiranih obveznosti v postopku z izrednimi ukrepi ne morejo biti stranke v postopku sodnega varstva zoper odločbo. Njihov pravni interes lahko izhaja izključno iz posamičnih razmerij delničarja oziroma upnika do banke ter se zato lahko nanaša zgolj na kvalifikacijo posamezne terjatve in na višino poplačila, do katerega bi bil upravičen v primeru stečaja banke. Tak pravni interes pa je ustrezno obravnavan z uveljavljanjem odškodnine na podlagi 350.a člena ZBan-1, ki omogoča celo širše pravno varstvo, kot bi ga lahko upniki uveljavljali v primeru stečaja banke. Tožena stranka pri tem s sklicevanjem na stališče Ustavnega sodišča, ki ga je zavzelo v odločbi Up-275/97 z dne 16. 7. 1998, še poudari, da mora biti varstvo ustavnih pravic učinkovito ter da učinkovito pravno sredstvo ni vedno nujno sodni postopek. Odprava odločbe v postopku sodnega varstva bi nasprotno glede na že izvršene ukrepe in časovno distanco nesorazmerno posegla v novo nastale položaje in s tem ponovno vzpostavila položaj ogrožene stabilnosti finančnega sistema, ki je bil z izrednimi ukrepi odpravljen.

V pripravljalnih vlogah tožeča in tožena stranka obširno prerekata navedbe nasprotne stranke ter vztrajata pri svojih navedbah in predlogih iz tožbe oziroma odgovora na tožbo.

Tožeča stranka v zvezi z aktivno legitimacijo za tožbo poudarja, da je ob upoštevanju stališča tožene stranke določba 4. člena ZUS-1 nepotrebna, saj bi bilo treba vsako tožbo, vloženo na tej podlagi, zavreči z obrazložitvijo, da ima tožeča stranka po določbah Obligacijskega zakonika zagotovljeno sodno varstvo v pravdi. Ne strinja se tudi s stališčem, da tožbo po 4. členu ZUS-1 lahko vloži le oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. V primeru upravnega spora ni bistveno, ali se izpodbija upravni akt ali ne. Odločilno je, ali izpodbijani akt posega v ustavno varovane pravice, in možnost (drugega) sodnega varstva. Tožnicam z možnostjo, da vložijo odškodninsko tožbo na podlagi 350.a člena ZBan-1 drugo pravno sredstvo ni zagotovljeno, saj se z navedeno določbo varuje povsem drugo pravno kategorijo (pravico do odškodnine) kot jo (za banke) varujeta prvi odstavek 347. člena ZBan-1 oziroma (za upnike) 4. člen ZUS-1. V zvezi s posegom v pravico do sodnega varstva pa tožeča stranka poudari, da gre v konkretnem primeru izdane odločbe za poseg v pravico upnikov kvalificiranih obveznosti, ki na poslovanje banke niso imeli neposrednega vpliva, kljub temu pa je riziko neuspešnega poslovanja prenesen nanje, in to tako, da so njihove terjatve v celoti prenehale. Določba 350. a člena ZBan-1 pa vsebuje takšne predpostavke za ugotavljanje odškodninske odgovornosti, ki jih je praktično nemogoče dokazati, saj potrebni podatki imetnikom kvalificiranih obveznosti zaradi varovanja bančne tajnosti niso na razpolago. Uporabljiva tudi ni sodna praksa, na katero se v odgovoru na tožbo sklicuje tožena stranka. Možnost odškodninskega zahtevka je zato po mnenju tožeče stranke samo formalna in v praksi neuporabna, kar pomeni, da ne gre za učinkovito pravno sredstvo v smislu 23. člena Ustave.

Tožena stranka nasprotno vztraja, da tožnice nimajo aktivne legitimacije v tem sporu, ker niso niti stranke niti stranske udeleženke. Stranka v postopku je samo banka, ki ima edina na podlagi 347. člena ZBan-1 pravico vložiti tožbo zoper odločbo. Hkrati pa ZBan-1 zagotavlja delničarjem in upnikom iz naslova kvalificiranih obveznosti možnost, da povračilo morebitne škode uveljavljajo od tožene stranke zaradi kršitev pravil pri izdaji odločbe. Pri tem gre za posebno ureditev, ki upnikom oziroma delničarjem omogoča celo širše pravno varstvo njihovih premoženjskih pravic, kot bi ga lahko uveljavljali v primeru stečaja banke, do katerega bi prišlo, če bi izredni ukrepi ne bili izvedeni. Poudari še, da cilj izrednih ukrepov ni prenehanje podrejenih obveznosti, ampak prestrukturiranje prezadolžene banke in s tem zagotovitev stabilnosti finančnega sistema, ki bi bila ogrožena v primeru stečaja banke. Tožnice zato niso upravičene izpodbijati ugotovitev glede insolventnosti banke, pač pa imajo možnost, da dokazujejo višje poplačilo terjatev v primeru stečaja banke ter odgovornost tožene stranke za neustrezno izbiro cenilca, ki je izdelal nepravilno oceno vrednosti premoženja banke za primer stečaja banke. Dokazovanje torej ni odvisno od informacij in dokumentacije, s katero razpolaga tožena stranka v zvezi z obstojem razlogov (za izredne ukrepe) iz 253.a člena ZBan-1. Osnova za odškodninski zahtevek je le dokaz o višjem poplačilu v primeru stečaja in odgovornost tožene stranke za neustrezno izbiro cenilca. Vprašanje dostopa do informacij o banki, ki so potrebne za oceno vrednosti premoženja banke v primeru stečaja, pa se rešuje v okviru splošnih pravil o dostopu do informacij za namene pravdnega postopka.

Sodišče je moralo tožbo zavreči. Po določbah 337. člena ZBan-1 se sodno varstvo proti odločbam Banke Slovenije zagotavlja v postopku, ki je določen s tem zakonom. Če zakon (ZBan-1) ne določa drugače, se smiselno uporabljajo določbe ZUS-1. Pravna ureditev aktivne legitimacije za vložitev tožbe proti odločbi Banke Slovenije o prenehanju banke in proti odločbi o izrednem ukrepu je v določbah ZBan-1 v razmerju do 17. člena ZUS-1 urejena specialno, kar pomeni da se prvi odstavek 17. člena ZUS-1 v postopku sodnega varstva po določbah ZBan-1 ne uporablja. Po 347. členu je namreč v postopku sodnega varstva proti odločbi o izrednem ukrepu do vložitve tožbe upravičena le banka.

Izpodbijana odločba je nedvomno upravna odločba, s katero je tožena stranka v okviru izvrševanja upravne funkcije odločila o pravici, obveznosti ali pravni koristi banke kot nadzorovane osebe, torej upravni akt iz 2. člena ZUS-1. Opisana specialna zakonska ureditev tožnika v postopku sodnega varstva ter specialna zakonska ureditev stranke v postopku nadzora, ki ga izvaja Banka Slovenije (352. člen ZBan-1) po presoji sodišča ne utemeljuje stališča (tožene stranke), da izpodbijana odločba ni upravni akt iz drugega odstavka 2. člena ZUS-1, katerega zakonitost je po določbah ZUS-1 predmet presoje v upravnem sporu. Pravna narava akta namreč ni odvisna vprašanja udeležbe oziroma dopustnosti udeležbe tožnikov kot strank oziroma stranskih udeležencev v postopku izdaje upravnega akta. Zakonsko besedilo „ ki je lahko stranka v postopku izdaje akta“ se namreč navezuje izključno na osebe, ki nimajo pravne sposobnosti, se pa kot nosilci pravic in obveznosti postopka lahko udeležujejo kot stranka. Pač pa tožnice kot imetnice obveznic oziroma delnic, na katere se nanaša izpodbijani ukrep, niso aktivno legitimirane za vložitev tožbe proti odločbi kot upravnem aktu v smislu določb ZUS-1 z ozirom na specialno ureditev v prvem odstavku 347. člena ZBan-1, po katerem lahko tožbo proti odločbi Banke Slovenije vloži banka.

Na podlagi 4. člena ZUS-1, na katerega tožnice opirajo svojo upravičenost za tožbo, sodišče odloča o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Navedena določba je z ozirom na predhodne določbe ZUS-1 subsidiarne narave, kar pomeni, da se lahko uporabi samo v primeru, če gre pri odločanju za (drug) posamičen (in ne upravni) akt in če zoper (drug) posamičen akt ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V konkretnem primeru, kot že navedeno, za takšen primer ne gre, saj že iz vsebine tožbe in tožbenega predloga sledi, da tožnice izpodbijajo odločbo tožene stranke o izrednem ukrepu in uveljavljajo ugovore, ki se presojajo v sporu o zakonitosti upravnega akta iz 2. člena ZUS-1. Presoja zakonitosti upravnega akta namreč obsega tudi presojo skladnosti pravne podlage odločitve z določbami Ustave ter presojo ustavne skladnosti uporabe materialnega zakona. Obstoj upravnega akta torej preprečuje vložitev tožbe po 4. členu ZUS-1. Navedeno velja tudi v primeru, ko tožnik po specialni zakonski ureditvi nima legitimacije za vložitev tožbe na odpravo oziroma na ugotovitev nezakonitosti upravnega akta. Tožba na odpravo oziroma ugotovitev nezakonitosti odločbe o izrednih ukrepih je zato po presoji sodišča tudi na podlagi 4. člena ZUS-1 nedopustna, odločanje na njeni podlagi pa bi pomenilo zaobid določbe 347. člena ZBan-1, ki v postopku sodnega varstva tožbo tožnic izključuje.

Tudi v primeru upravičenega tožnika v postopku sodnega varstva pred upravnim sodiščem, sodišče, ki v postopku sodnega varstva proti odločbi Banke Slovenije ugotovi, da so podani razlogi, na podlagi katerih bi lahko v skladu z ZUS-1 odpravilo odločbo ali zadržalo njeno izvajanje, odločbe o odpravi ali zadržanju ne izda, ampak s sodbo ugotovi, da je odločba nezakonita in da niso bili podani pogoji za izredni ukrep. Odločba sodišča o nezakonitosti odločbe o prenehanju banke ali o izrednem ukrepu ne vpliva na učinke izrednega ukrepa po tem zakonu (350. člen ZBan-1).

Varstvo delničarjev in upnikov v primeru odločbe o izrednih ukrepih je urejeno v 350.a členu ZBan-1. Po prvem odstavku navedenega člena lahko delničarji, upniki ali druge osebe, katerih pravice so prizadete zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije o izrednem ukrepu, zahtevajo od Banke Slovenije povrnitev škode ob upoštevanju 223.a člena tega zakona, če dokažejo, da je škoda, ki je nastala zaradi učinkov izrednega ukrepa, višja, kot bi bila v primeru, če izredni ukrep ne bi bil izrečen. Po tretjem odstavku 350. a člena mora sodišče, ki odloča o odškodninskem zahtevku na podlagi prvega odstavka tega člena, v primeru, če je zoper odločbo o izrednem ukrepu vložena tožba v skladu s 347. členom (torej tožba banke), postopek prekiniti do odločitve sodišča v postopku sodnega varstva zoper odločbo Banke Slovenije. Sodno varstvo na podlagi 350.a člena ZBan-1 se sicer omejuje na povrnitev škode, kar pa še ne pomeni, da sodnega varstva ni, oziroma da ni ustrezno. Niti Ustava niti ZUS-1 namreč ne pogojujeta drugega sodnega varstva v upravnem sporu s tem, da so prizadeti osebi pred drugim pristojnim sodiščem zagotovljene enake pravice in da lahko uveljavlja enake zahtevke, kot bi jih sicer lahko uveljavljala v upravnem sporu. Pomembno je, da je sodno varstvo učinkovito, kar pomeni, da se z njim na učinkovit način varujejo pravice in interesi prizadetih oseb. Vendar ne njihove pravice in interesi nasploh, temveč le v tistem delu, v katerem so prizadeti z odločbo.

Iz navedenega torej sledi, da tožnice po določbah ZBan-1 niso aktivno legitimirane za vložitev tožbe zoper odločbo Banke Slovenije o izrednem ukrepu, so pa legitimirane za vložitev tožbe na povrnitev škode, ki jim je nastala zaradi ukrepa. Pri tem lahko (s tožbo) zahtevajo razliko med škodo, ki jim je nastala z odvzemom upravičenj, ki jih imajo kot imetniki obveznic in/ali delnic do A. d.d., in med višino poplačila, do katere bi bile kot imetniki obveznic oziroma delnic upravičene v primeru stečaja banke. Zahtevajo torej lahko povrnitev škode, ki jim je nastala zaradi ukrepa in s tem tiste škode, ki jim je nastala zaradi odločbe. Obenem pa so na takšen način (v premoženjskopravnem pogledu) postavljene v povsem enak položaj, kot bi jim nastal, če izredni ukrep ne bi bil izrečen in bi prišlo do stečaja banke. Na podlagi ocene izkazov finančnega položaja banke po stanju na dan 6. 9. 2013, se namreč ugotavlja (v izreku odločbe), da bi banka na ta dan izkazovala negativni kapital v višini, ki bi v primeru stečaja banke ne omogočal niti, da bi bile v celoti poplačane navadne terjatve upnikov (deponentov), da so s tem podani pogoji iz 1. točke prvega odstavka 320. člena ZBan-1 za začetek stečajnega postopka, da bi bil v primeru stečaja banke primanjkljaj kapitala za plačilo obveznosti banke še višji ter da bi zato kvalificirane obveznosti banke, ki obstajajo na dan izdaje določbe, v primeru stečaja ne bile poplačane niti delno. Zato ni mogoče slediti tožbenim navedbam o višji oziroma nadaljnji škodi, ki naj bi jo tožnice utrpele kot imetniki obveznic oziroma delnic, ter posledično tožbenim trditvam, po katerih v zvezi z izrednim ukrepom nimajo učinkovitega pravnega sredstva. Ni pa v konkretnem primeru povsem izključena tudi presoja upravičenosti ukrepa in s tem presoja zakonitosti izdane odločbe, saj se pri odločanju o povrnitvi škode ugotavlja višina poplačila za primer „če bi izredni ukrep ne bil izrečen“, to pa lahko vključuje tudi presojo, ali so bili razlogi za izredni ukrep iz 253.a člena ZBan-1, v konkretnem primeru pogoji za odvzem dovoljenja za opravljanje bančnih storitev in s tem za stečaj banke, sploh podani. Da se pri odločanju o povrnitvi škode lahko presoja tudi zakonitost odločbe, oziroma da presoja zakonitosti odločbe pri tem vsaj ni izključena, pa nenazadnje izhaja tudi iz že navedene določbe tretjega odstavka 350.a člena ZBan-1. To pa po presoji sodišča pomeni, da tožnicam, z ozirom na premoženjskopravno naravo njihovih upravičenj, pravica do sodnega varstva s specialno ureditvijo sodnega varstva v ZBan-1 ni odvzeta, obenem pa to pomeni, da tožnice tudi ne izkazujejo legitimacije za tožbo v upravnem sporu kot subsidiarnem sodnem varstvu.

Tožeča stranka nasprotno s svojimi navedbami, s katerimi utemeljuje kršitev ustavne pravice do sodnega varstva, ne prepriča. Kot imetnica delnic in finančnih instrumentov drugih upravičenj, ki bi jih imela nasproti banki, kot premoženjskih, ne izkazuje in niti ne zatrjuje. Prav tako ne pove, v čem bi bil njen položaj v primeru upravnega spora boljši od tistega, ki ga ima v primeru zahteve za povrnitev škode iz 350.a člena ZBan-1. Glede dokazovanja nastanka oziroma višine nastale škode in s tem učinkovitosti sodnega varstva, ki ga dajejo določbe 350.a člena, pa že tožena stranka (z ozirom na povsem splošne tožbene ugovore) v zadostni meri pojasni, da se vprašanje dostopa do informacij o banki, ki so potrebne za oceno vrednosti premoženja banke v primeru stečaja, rešuje v okviru splošnih pravil o dostopu do informacij za namene pravdnega postopka. Sodišče zato tožbenim navedbam o neustavnosti zakonske ureditve v pogledu sodnega varstva ni moglo slediti in zato tudi ni sledilo predlogu, da se zahteva presoja ustavnosti zadevnih določb pred Ustavnim sodiščem.

Iz navedenih razlogov je sodišče ob smiselni uporabi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 odločilo tako, kot izhaja iz izreka.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka svoje stroške postopka.