Jedro

Ne gre pozabiti, da je šlo za pogodbo, sklenjeno med gospodarskimi subjekti, ki med seboj ne poslujejo na podlagi dobrodelnosti in je zato potrebno izkazati še neko kritno razmerje za prevzem dolga. Ob vedenju, in tega ne bi mogel spregledati niti povprečno skrben posameznik, kaj šele gospodarski subjekt oziroma njegov poslovodja, da poslovni delež v tožeči stranki nikakor ne more biti vreden skoraj tri milijone EUR, je zato utemeljeno zaključiti nedopustnost nagiba za sklenitev te pogodbe. Tožeča stranka je bila namreč zagotovo že tedaj insolventna, na kar kaže dejstvo, da je le nekaj dni po tem poslu predlagala začetek postopka zaradi insolventnosti. Nagib neodplačne razbremenitve tožene stranke pa je nedopusten nagib.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v novem sojenju (1.) toženi stranki naložilo v plačilo 1.046.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 523.000,00 EUR od 5. 1. 2011 do plačila in od zneska 523.000,00 EUR od 5. 1. 2012 do plačila, (2.) toženi stranki pa je naložilo v plačilo tudi stroške tožeče stranke v znesku 19.533,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, pri čemer je priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje preseglo tožbeni zahtevek in da naj ne bi upoštevalo napotil višjega sodišča in delne pravnomočnosti, zaradi česar sodbe tudi naj ne bi bilo mogoče preizkusiti, niso utemeljene. Ob tem tudi iz pritožbe tožene stranke izhaja, da je sodbo vsekakor mogoče preizkusiti. Če temu ne bi bilo tako, namreč sploh ne bi mogla navesti argumentov za izpodbijanje odločitve sodišča prve stopnje, iz pritožbe pa je razvidno, da je navedla pritožbene razloge, zaradi katerih meni, da odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna, in pri tem nasprotovala argumentom sodišča prve stopnje. Glede na to, da je sodišče prve stopnje odločilo le o zahtevku, kot je po (delni) razveljavitvi prvotne sodbe še ostal sporen, pa ni mogoče trditi, da bi preseglo tožbeni zahtevek. Tožeči stranki je prisodilo točno to, kar je zahtevala, in ne več od tega ne česa drugega.

6. Iz 5. točke sklepa višjega sodišča I Cpg 785/2013 z dne 8. 10. 2013 izhaja le to, da višje sodišče ni presojalo utemeljenosti zavrnitve zahtevkov za izpodbojnost in ničnost soglasja tožeče stranke k pogodbi o prevzemu dolga, saj zoper ti odločitvi ni bilo pritožbe. Pri tem ima tožeča stranka prav, ko trdi, da se zoper prvotno sodbo niti ni mogla pritožiti, saj je s tem, ko je sodišče prve stopnje v prvem sojenju ugodilo njenemu zahtevku za plačilo vtoževane terjatve, dosegla svoj namen. Dodati velja, da zato tudi ni imela pravovarstvenega interesa za pritožbo zoper prvotno sodbo v zavrnilnem delu.

7. Sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ni presojalo ničnosti soglasja tožeče stranke v pogodbi o prevzemu dolga, povsem v skladu z razveljavitvenim sklepom višjega sodišča pa je presojalo ničnost same pogodbe o prevzemu poslovnega deleža. Tožena stranka pa iztrga iz konteksta stavek, ki ga je v sklepu I Cpg 785/2013 uporabilo višje sodišče, ko navaja, da je višje sodišče zapisalo, da ne najde razlogov za nedovoljeno razpolaganje. Ta stavek je namreč uporabilo v delu, ko je razložilo, da je bilo dejstvo, da je bilo soglasje dano, nesporno, nesporna dejstva pa lahko sodišče presoja le v primeru, če bi ocenilo, da gre pri priznanju oziroma nespornosti dejstev za nedovoljeno razpolaganje v smislu 3. odstavka 3. člena ZPP, takega nedovoljenega procesnega razpolaganja pa sodišče prve stopnje ni obrazložilo in ga tudi višje sodišče ne najde, zaradi česar je treba to nesporno dejstvo upoštevati pri odločanju. Nikakor pa ne izhaja iz sklepa višjega sodišča I Cpg 785/2013, da bi v njem presodilo, da ni materialno-pravno podlage nedovoljenosti razpolaganja.

8. Napačen je tudi zaključek tožene stranke, da naj bi sodišče prve stopnje presodilo, da ne obstajajo razlogi po 2. odstavku 429. člena Obligacijskega zakonika (1) (v nadaljevanju OZ). Ravno nasprotno – sodišče prve stopnje je razložilo, da ni pomembno, ali je T. T. vedel ali ni vedel za prezadolženost kupca poslovnega deleža v tožeči stranki in prevzemnika dolga – družbe T., d. o. o., prav tako pa tudi ni potrebe po uporabi določila 2. odstavka 429. člena OZ. Iz nadaljnje obrazložitve izpodbijane sodbe je tudi razvidno, da v primeru, da T. T. ni vedel ali moral vedeti za prezadolženost T., d. o. o., bi bila podlaga za ugoditev tožbenemu zahtevku 2. odstavek 429. člena OZ, saj bi imel dogovor o prevzemu dolga le učinek pogodbe o pristopu k dolgu; če pa je vedel za prevzemnikovo prezadolženost, pa je mogoče govoriti o nedopustnem nagibu in posledično o ničnosti celotne pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža. Kadar sodišče oceni, da nekaj ni pomembno za odločitev, to nikakor ne pomeni, da bi sodišče zaključilo, da taka dejstva ne obstajajo, le ukvarjalo se ni z njimi, ker to ni bilo potrebno.

9. Glede pritožbenih navedb v zvezi z vlogo tožeče stranke z dne 23. 9. 2010, da naj bi v njej tožeča stranka navajala nova dejstva, za kar pa naj bi bila prekludirana, višje sodišče ugotavlja, da tožena stranka niti ni navedla, katera naj bi bila ta nova pravna dejstva, tako da so pritožbene trditve ostale na nivoju pavšalnosti. V sami vlogi tožeče stranke pa tudi ni najti novih dejstev. Tožeča stranka je glede na stališča višjega sodišča v razveljavitvenem sklepu v tej vlogi le strnjeno pojasnila, kaj je v zvezi s tem že navedla in kakšna naj bi bila glede na njene (dotedanje) navedbe pravilna odločitev sodišča v zadevi; v zvezi s tem je tudi pojasnila svoja pravna naziranja. Vložitev take vloge, ki le pojasnjuje, kaj stranka meni glede nadaljnjega odločanja, je povsem smiselna in nenazadnje tudi potrebna vloga, saj služi tudi poenostavitvi in skrajšanju postopka. Glede na to, da je ta vloga v spisu in jo je prejela tudi tožena stranka, ki je na to vlogo odgovorila, pa je povsem zadostno, da se je sodišče prve stopnje sklicevalo na to vlogo, ne pa da bi moralo to vlogo še prepisati.

10. Ni pa tudi mogoče trditi, da se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo do navedb tožene stranke iz njene vloge z dne 25. 11. 2013. Opredelilo se je do vseh relevantnih navedb, iz obrazložitve izpodbijane sodbe pa izhaja, da je šlo pri prodaji poslovnega deleža, prevzemu dolga in soglasju za enoten posel, nična pa je lahko tudi pogodba o prodaji poslovnega deleža, in to kljub odločitvi, da soglasje ni nično. Pri tem višje sodišče poudarja, da je do sedaj sodišče prve stopnje glede ničnosti soglasja tožeče stranke k prevzemu dolga le delno presojalo ničnost, saj je bila dejanska podlaga njegove odločitve, da sploh ni šlo za soglasje k prevzemu dolga, temveč za soglasje v smislu 481. člena Zakona o gospodarskih družbah, o drugih zatrjevanih razlogih za ničnost pa sploh ni odločalo, prav tako tega ni presojalo niti višje sodišče, ki se v razveljavitvenem sklepu z ničnostjo sploh ni ukvarjalo. Glede na očitno napačno trditev oziroma naziranje tožene stranke, da bi bila logična posledica zavrnitve zahtevka za ničnost soglasja k prevzemu dolga tudi to, da zato ne more biti nična niti pogodba o prodaji poslovnega deleža, kakšna podrobnejša obrazložitev s strani sodišča prve stopnje niti ni bila potrebna.

11. Pogodba o prodaji poslovnega deleža je bila sklenjena 23. 9. 2010, naslednji dan (24. 9. 2010) je tožeča stranka dala soglasje k prevzemu dolga, že šest dni kasneje (30. 9. 2010) pa je tožeča stranka vložila na sodišče predlog za začetek postopka prisilne poravnave. 14. 1. 2011 je ta predlog umaknila, zato je sodišče 17. 1. 2011 začelo stečajni postopek nad tožečo stranko. V pogodbi o odsvojitvi poslovnega deleža je navedeno, da znaša nominalna vrednost 100 % poslovnega deleža tožene stranke v tožeči stranki 616.675,00 EUR, kupnina za poslovni delež pa 2.980.000,00 EUR, kar bo T., d. o. o., poravnal tako, da bo namesto plačila v denarju prevzel dolg tožene stranke do tožeče stranke v višini 2.092.000,00 EUR, preostanek kupnine pa bo poravnal toženi stranki. Zapisano je tudi, da z dnem podpisa pogodbe tožena stranka (odsvojitelj) nima nobenih obveznosti več do tožeče stranke.

12. Glede na vsa ta dejstva, ki so bila zatrjevana v postopku in jih je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, pa se ponuja zaključek, ki ga je sprejelo tudi sodišče prve stopnje, da je s to pogodbo prišlo do neodplačne razbremenitve tožene stranke v zvezi z njeno dolžnostjo vračila preostanka posojila. Res bi bilo sicer možno, da bi tožena stranka s T., d. o. o., sklenila le pogodbo o prevzemu dolga, vendar pa ne gre pozabiti, da je šlo za pogodbo, sklenjeno med gospodarskimi subjekti, ki med seboj ne poslujejo na podlagi dobrodelnosti in je zato potrebno izkazati še neko kritno razmerje za prevzem dolga. Ob vedenju, in tega ne bi mogel spregledati niti povprečno skrben posameznik, kaj šele gospodarski subjekt oziroma njegov poslovodja, da poslovni delež v tožeči stranki nikakor ne more biti vreden skoraj tri milijone EUR, je zato utemeljeno zaključiti nedopustnost nagiba za sklenitev te pogodbe. Tožeča stranka je bila namreč zagotovo že tedaj insolventna, na kar kaže dejstvo, da je le nekaj dni po tem poslu predlagala začetek postopka zaradi insolventnosti. Nagib neodplačne razbremenitve tožene stranke pa je nedopusten nagib v smislu 2. odstavka 40. člena OZ, ki povzroči ničnost pogodbe, kot je odločilo že sodišče prve stopnje.

13. Dovolj obrazložen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da taka pogodba nasprotuje tudi moralnim načelom. Ker je ugotovljena ničnost pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža že zaradi nedopustnosti nagiba, pa niti ni potrebno utemeljevati odločitve še s kakim drugim razlogom za ničnost, zato se višje sodišče s tem ni podrobneje ukvarjalo (1. odstavek 360. člena ZPP).

14. Ker je nična pogodba o odsvojitvi poslovnega deleža, s tem postane brezpredmetno tudi soglasje k prevzemu dolga, ki je bilo bistveni sestavni del posla, izpeljanega z nično pogodbo, zato je pravilna tudi odločitev, da mora tožena stranka tožeči plačati vtoževani znesek iz naslova posojila, vse tako, kot je bilo dogovorjeno v posojilni pogodbi, skupaj z obrestmi.

15. Višje sodišče je odgovorilo le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP). Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, višje sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 154. in 155. členu ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato bo morala sama nositi te stroške, odgovor na pritožbo pa ni pomembno prispeval k odločitvi višjega sodišča, zato bo svoje stroške v zvezi s tem morala sama nositi tudi tožeča stranka.

(1) Ta določa: Vendar v primeru, če je bil prevzemnik ob upnikovi privolitvi v pogodbo o prevzemu dolga prezadolžen, upnik pa tega ni vedel in ni bil dolžan vedeti, prejšnji dolžnik s tem ni prost obveznosti, pogodba o prevzemu dolga pa ima učinek pogodbe o pristopu k dolgu.