Jedro

Za kršitev pravice do enakega varstva pravic gre, če sodišče v dokaznem postopku brez utemeljenih razlogov zasliši le eno stranko. Dokaz z zaslišanjem strank se izvede tako, da se zasliši obe stranki. Tudi če stranka predlaga samo svoje zaslišanje, mora sodišče zaslišati tudi nasprotno stranko.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (1.) zavrnilo ugovor dolžnice proti odpustu obveznosti – predlog za skrajšanje preizkusne dobe, (2.) ugodilo ugovoru proti odpustu obveznosti, ki ga je dne 21.12.2020 vložil upnik A. A. ter (3.) ugovoru proti odpustu obveznosti, ki ga je dne 21.1.2021 vložil stečajni upravitelj in (4.) postopek odpusta obveznosti ustavilo ter predlog za odpust obveznosti zavrnilo.

2. Zoper navedeni sklep se je dolžnica pritožila iz vseh pritožbenih razlogov, predlagala spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijanega sklepa ter priglasila pritožbene stroške.

3. Na pritožbo so odgovorili upravitelj in upniki A. A. ter B. B. in C. C. Vsi so navedbam v pritožbi nasprotovali ter predlagali potrditev izpodbijanega sklepa. Upnik A. A. je priglasil tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

**Skrajšanje preizkusne dobe**

5. Sodišče prve stopnje je ugovor / predlog dolžnice za skrajšanje preizkusne dobe zavrnilo z nosilnim razlogom, da po izdaji sklepa o začetku postopka odpusta obveznosti (to je po 19.6.2019) na strani dolžnice ni prišlo do nobenih spremenjenih okoliščin, ki bi opravičevale skrajšanje preizkusne dobe. Zgolj ena spremenjena okoliščina, ki jo je sodišče zaznalo (ponovni obisk zdravnika) ne predstavlja utemeljenega razloga za skrajšanje preizkusne dobe, saj ni bilo ugotovljenih bistvenih sprememb ali drugačnih težav, kot jih je pritožnica navajala že v predlogu za začetek postopka odpusta obveznosti, pač pa je bila pritožnica poslana le še na dodatne preiskave. Na podlagi te ugotovitve je sodišče prve stopnje zaključilo, da pritožnica ni izkazala neke nove, bistveno spremenjene okoliščine, ki bi opravičevala skrajšanje preizkusne dobe oziroma, da razlog, ki se uveljavlja z ugovorom, ne obstoji, zato je dolžničin ugovor zavrnilo (2. odstavek 406. člena ZFPPIPP).

6. Pritožnica sodišču prve stopnje očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja ter kršitev 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP. Navaja, da je zmotna ugotovitev, da ni prišlo do nobenih bistveno spremenjenih okoliščin, ki bi pritožnici bile v „škodo“ (sodišče je primeroma navedlo izgubo zaposlitve, kar je po stališču pritožbe paradoksalno, glede na to, da je pritožnica zaposlitev nesporno izgubila), sodišče prve stopnje pa se tudi ni opredelilo do njenih navedb glede splošno znane zdravstvene in posledično gospodarske krize, zaradi katere je pritožnica zaposlitev izgubila in zaradi katere je sedaj pridobivanje nove zaposlitve bistveno oteženo. Pritožnica še poudarja, da si je po izdaji sklepa o začetku postopka odpusta obveznosti do vložitve predloga za skrajšanje preizkusne dobe zelo prizadevala najti zaposlitev (in jo novembra 2019 tudi našla v podjetju E., d.o.o.), vendar pa ji je zaposlitev prenehala ravno zaradi ekonomskih razlogov na strani delodajalca, ki so posledica gospodarske krize zaradi epidemije COVID-19, kar tudi izhaja iz Redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 11.3.2020 (Odpoved PoZ). Sodišče se ni opredelilo do navedb, da je poslala preko 115 prošenj za delo, imela 4 napotitve iz Zavoda za zaposlovanje in od tega 2 službi tudi dobila ter bila vabljena na več testiranj in razgovorov za delo. To pomeni, da si je izjemno prizadevala najti zaposlitev, vendar zaradi razmer na trgu ni verjetno, da bi bila pri iskanju zaposlitve uspešna, še manj, da bi lahko našla tako dobro plačano delo, da bi se povečali prilivi v stečajno maso. Sodišču prve stopnje je pritožnica še očitala, da je pri odločitvi upoštevalo zgolj pavšalno izjavo upravitelja, zanemarilo pa je dejstva, da so po začetku postopka odpusta obveznosti nastopile opisane okoliščine, ki otežujejo pridobivanje zaposlitve, da je pritožnica imela zaposlitev, ki jo je zaradi slabe situacije na trgu dela izgubila, in da dejansko ves čas išče novo zaposlitev in pošilja prošnje, o aktivnostih pa upravitelju tudi redno poroča. 7. V zvezi z zdravstvenimi težavami pritožnica sodišču prve stopnje očita, da se je postavilo v vlogo izvedenca in pavšalno ocenilo, da pritožnica nima spremenjenih ali drugačnih težav, temveč je bila „poslana le še na dodatne preiskave“. Glede na to, da sodišče nima ustreznega (medicinskega) znanja, da bi lahko presojalo zdravstveno dokumentacijo, ki jo je pritožnica predložila, bi si pri ocenjevanju teh dokazov moralo pomagati s sodnim izvedencem. V kolikor je ocenilo, da je bilo potrebno dokazne predloge v tej smeri dopolniti, bi moralo ravnati skladno s 285. členom ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP, česar pa prav tako ni storilo. Pritožnica poudarja, da je bila poslana na dodatne preiskave (magnetno resonanco glave, kardiološki in okulistični pregled, pregled ORL), saj ji s splošnim nevrološkim pregledom niso mogli diagnosticirati težav. Vse to je sodišče prve stopnje štelo kot zanemarljivo in bi naj pomenilo, da pri pritožnici ni spremenjenih oziroma drugačnih težav kot ob začetku postopka odpusta obveznosti. Takšen zaključek je sodišče prve stopnje napravilo kljub temu, da ni kvalificirano za presojo zdravstvenih težav pritožnice. Sodišče prve stopnje je zanemarilo tudi slabo psihično stanje pritožnice, ki se je po začetku postopka odpusta obveznosti še dodatno poslabšalo zaradi izgube zaposlitve in s tem povezane negotovosti, prenehanja življenjske skupnosti z upnikom A. A. in splošne negotovosti kot posledice epidemije COVID-19 ter s tem povezanimi ukrepi, ki še posebej negativno vplivajo na psihično stanje ljudi, ki so bili že pred epidemijo slabšega psihičnega zdravja, kamor spada tudi pritožnica.

8. Določba 8. odstavka 400. člena ZFPPIPP omogoča sodišču, da na predlog upravitelja določi preizkusno obdobje, ki je krajše od dveh let (ne pa krajše od šestih mesecev od začetka postopka odpusta obveznosti) vendar le, če stečajni dolžnik nima prejemkov, ki bodo ob upoštevanju omejitev in izločitev spadali v stečajno maso ali je njihov znesek neznaten in če ni izgledov, da bi stečajni dolžnik v naslednjih dveh letih zmožen pridobivati pomembno višje prejemke od trenutnih ali pridobiti premoženje večje vrednosti.

9. Pri ugotavljanju spremenjenih okoliščin je sodišče prve stopnje izhajalo iz podatkov v spisu in navedb pritožnice v ugovoru proti odpustu obveznosti. Ugotovilo je, da je pritožnica stara 37 let (v času izdaje sklepa 35 let), samska (ločena) in nima preživninskih obveznosti. V času izdaje sklepa o začetku postopka odpusta obveznosti je bila brezposelna, po začetku pa se je dvakrat zaposlila (sicer za določen čas), vendar sta ji obe zaposlitvi prenehali, tako da je ponovno brezposelna. V času izdaje sklepa je pritožnica prejemala nadomestilo od Zavoda za zaposlovanje ter povrnitev potnih stroškov (iz naslova obiskovanja tečaja za NPK Računovodja), sedaj pa prejema denarno socialno pomoč. Glede pritožničinega zdravstvenega stanja je sodišče prve stopnje pri izdaji sklepa o začetku postopka odpusta obveznosti ugotovilo ter upoštevalo, da ima pritožnica po padcu s kolesom težave s hrbtenico in ukleščenim živcem v desni roki ter da ji zaradi bolečin v hrbtenici mrtvita roki. Pritožnica je v postopku na prvi stopnji še navajala psihične težave, zaradi katerih prejema antidepresive in ima občasne težave z vrtoglavico, da se je njeno zdravstveno stanje (težave z rokami, ravnotežje, psihološke težave...) po pričetku postopka še poslabšalo ter predložila izvid pregleda v nevrološki ambulanti.

10. Kot izhaja iz zaključkov izpodbijanega sklepa, sodišče prve stopnje ni našlo nobenih utemeljenih razlogov za skrajšanje preizkusne dobe, saj ni ugotovilo bistvenih sprememb ali drugačnih težav, ki jih pritožnica ne bi navajala že v predlogu za začetek postopka odpusta obveznosti. Svoje zaključke glede zdravstvenega stanja pritožnice je oprlo na na ugotovitev, da je pritožnica sicer res še obiskala zdravnika (izvid 14.11.2029 in 5.3.2020), vendar naj bi pri tem ne bile ugotovljene bistveno drugačne spremembe ali drugačne težave, temveč je bila pritožnica poslana le še na dodatne preiskave. Ta okoliščina po prepričanju sodišča prve stopnje ni takšna, da bi lahko imela za posledico skrajšanje preizkusne dobe.

11. Višje sodišče zaključku izpodbijanega sklepa ne more pritrditi. Utemeljen je namreč pritožbeni očitek, da je v tem delu sodišče prve stopnje brez izvedbe dodatnih dokazov naredilo vnaprejšnjo dokazno oceno o tem, ali pri pritožnici gre za spremenjene / dodatne zdravstvene težave ali ne. Kako vpliva napotitev na dodatne preiskave na zaključek glede (ne)spremenjenega zdravstvenega stanja pritožnice, iz izpodbijanega sklepa izhaja zgolj na splošno (da ta okoliščina ni takšna, da bi lahko imela za posledico skrajšanje preizkusne dobe); za ugotovitev, da ne gre za nobene bistvene spremembe ali drugačne težave, ki jih pritožnica ne bi navajala že v predlogu za začetek postopka odpusta obveznosti, pa sodišče nima ustreznega znanja. Tega nima niti za presojo zdravstvene dokumentacije, ki jo je pritožnica priložila v dokaz svojih navedb, zaradi česar je preuranjen zaključek izpodbijanega sklepa, da pri ponovnih (dodatnih) zdravniških pregledih ni bilo ugotovljenih nobenih bistvenih sprememb ali drugačnih težav. Sodišče prve stopnje namreč ni pojasnilo, na podlagi česa temelji njegova ocena; zgolj ugotovitev, da napotitev na dodatne preiskave ni takšna, da bi lahko imela za posledico skrajšanje preizkusne dobe, pa ob konkretnih navedbah pritožnice glede zdravstvenega stanja ne more zadoščati. Sodišče prve stopnje pritožnici ni očitalo pomanjkanja navedb niti tega, da ni predložila dokazov (ali da le-ti niso zadostni), pač pa je glede na njene navedbe in predložene dokaze samo sklepalo na nespremenjenost njenega zdravstvenega stanja. Utemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je izostala vsakršna dokazna ocena glede zatrjevanega slabega psihičnega stanja pritožnice, saj izpodbijani sklep o tem nima nobenih razlogov.

12. Kje je meja, do katere seže obveznost sodišča iz materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP), je odvisno od vsakega posameznega primera. Pri tem je treba izhajati iz temeljnih opredelitev vloge sodišča, ki mora biti nepristransko in temeljnih pravic strank do enakega obravnavanja pred sodiščem (22. in 23. člen Ustave RS). Sodišče mora enako varovati pravice vseh strank. Prevelika pomoč eni stranki lahko prizadene pravico strank do nepristranskosti sodišča. Vendar pa to velja tudi v primeru popolne sodniške pasivnosti. Sodišče mora pri izvajanju razjasnjevalne obveznosti na eni strani upoštevati dolžnost same stranke pri zbiranju trditvenega in dokaznega gradiva, na drugi strani pa mora pri določanju meje svoje obveznosti iz materialnega procesnega vodstva izhajati tudi iz dejstva, da enakega varstva pravic strank v postopku ni mogoče ločeno obravnavati od pravic strank do učinkovitega pravnega varstva in do nepristranskega sojenja. Povsem izostalo materialno procesno vodstvo sodišča prve stopnje ter vnaprejšnjo dokazno oceno glede zdravstvenega stanja pritožnice, višje sodišče ocenjuje kot bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP.

13. Glede vpliva epidemije COVID-19 na razmere na trgu dela ter neuspešna prizadevanja pritožnice pri iskanju zaposlitve, sodišče prve stopnje ni navedlo nobenih razlogov. To pa pomeni, da izpodbijanega sklepa v tem delu zaradi odsotnosti razlogov o odločilnih dejstvih ni mogoče preizkusiti. Izpodbijani sklep je zato obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP.

**Kršitev 386. člena ZFPPIPP**

14. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je vpogledalo listine v spisu in zaslišalo upnika A. A., zaključilo, da si je pritožnica po začetku postopka brez soglasja sodišča izposojala denar (najemala posojila), in sicer na način, da si je sredstva za poplačilo določenih obveznosti sposojala pri imenovanem upniku. Pritožnica je po presoji sodišča kršila zakonske obveznosti, ki jih mora spoštovati med postopkom odpusta obveznosti, zaradi česar je ugovoru upnika ugodilo.

15. Pritožba ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje izpodbija z navedbami, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo le navedbam in izpovedi upnika A. A., ni pa upoštevalo okoliščin, pomembnih za dokazno oceno njegove izpovedi. Sodišče prve stopnje tudi ni zaslišalo pritožnice, v odsotnosti slehernega zanesljivega (listinskega) dokaza pa se je v zvezi z domnevnim zadolževanjem lahko oprlo le na posredne dokaze (opravljena nakazila za pritožnico in SMS sporočila med njo in upnikom). Ker sodišče ni imelo nobenega neposrednega zanesljivega dokaza o novem zadolževanju, bi se moralo držati ustaljene sodne prakse o indičnem sojenju, skladno s katero zaključka na podlagi indicev ni mogoče napraviti, če indici nakazujejo več možnih „scenarijev“ - če torej ni sklenjenega kroga posrednih dokazov. Ravno za tak primer gre po stališču pritožbe v zvezi z domnevnim zadolževanjem pritožnice po začetku stečajnega postopka. Zahteva upnika po vračilu denarja sovpada z razhodom s pritožnico in je bližje preklicu darila kot posojilu. Sodišče prve stopnje je obstoj posojilnega razmerja ugotovilo tako, da je zaslišalo le upnika, čeprav je za sklenitev pogodbe potrebna pogodbena volja dveh pogodbenih strank. Že iz tega razloga bi moralo zaslišati tudi pritožnico, česar pa ni storilo. Sodišče na naroku, na katerem je bil zaslišan A. A., pritožnici ni postavilo nobenih dodatnih vprašanj v zvezi z zatrjevanimi dejstvi, ki jih je nato v izpodbijanem sklepu štelo za dokazane in odločilne za ugoditev upnikovemu ugovoru, zaradi česar pritožnica sodišču prve stopnje očita, da je kršilo njeno pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in s tem tudi pravico do poštenega postopka po členu 6 EKČP. 16. Za kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) gre, če sodišče v dokaznem postopku brez utemeljenih razlogov zasliši le eno stranko, drugi pa to pravico odreče in s tem poruši procesno ravnotežje med strankama. Izjeme od pravila o zaslišanju obeh strank je mogoče strniti v tri skupine (prim. 258. člen ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP): (1.) ko eni stranki niso znana sporna dejstva, (2.) ko zaslišanje ene stranke ni mogoče in (3.) ko ena stranka kljub pravilnem vabljenju ne pride na zaslišanje ali noče izpovedati (prim. VSRS Sodba II Ips 193/2016, sklep II Ips 785/2005, A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, str. 232). Dokaz z zaslišanjem strank se izvede tako, da se zasliši obe stranki. Tudi, če stranka predlaga samo svoje zaslišanje, mora sodišče zaslišati tudi nasprotno stranko (prim. VSL sodba I Cp 2586/2014 z dne 1.12.2014). Tega sodišče prve stopnje ni storilo. To pa pomeni, da je utemeljen pritožbeni očitek, da je glede zatrjevanih dejstev, ki jih je nato v izpodbijanem sklepu štelo za dokazane in odločilne, nepravilno sklepalo zgolj na podlagi zaslišanja upnika.

17. Glede na to, da je zaslišanje strank predlagal le upnik, ne pa tudi pritožnica, sodišče prve stopnje z neizvedbo dokaza z zaslišanjem pritožnice ni kršilo njene pravice do izjave (za takšno kršitev bi šlo, če bi tudi pritožnica predlagala svoje zaslišanje, pa temu dokaznemu predlogu ne bi bilo ugodeno), pač pa gre za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP, ki je v konkretnem primeru vplivala na pravilnost izpodbijanega sklepa (prim. J. Zobec, ZPP s komentarjem, 2. knjiga, str. 516).

**Kršitev 401. člena ZFPPIPP**

18. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je pritožnica pri delodajalcu E. d.o.o. izsilila odpoved Pogodbe o zaposlitvi in s tem ravnala v nasprotju s 1. odstavkom 401. člena ZFPPIPP, ki stečajnemu dolžniku nalaga dolžnost izpolnjevanja obveznosti iz delovnega razmerja. To je zaključilo na podlagi pisne izjave bivšega delodajalca dolžnice E. d.o.o. 19. Pritožnica sodišču prve stopnje (med drugim) očita, da se je zanašalo le na pisno izjavo priče, namesto, da bi jo zaslišalo, s tem pa je kršilo načelo neposrednosti. Neizpolnjevanje obveznosti iz delovnega razmerja je sodišče prve stopnje namreč presojalo na podlagi listinskih dokazov (Odpoved PoZ in pisne izjave D. D., direktorice podjetja E. d.o.o.), ne da bi upoštevalo navedbe pritožnice, da se delodajalec sam odloča, koga bo odpustil iz poslovnega razloga in koga ne, za primere kršitev pa ima v skladu z ZDR-1 na razpolago opomin ali opozorilo. Z opiranjem odločitve glede ugovora stečajnega upravitelja le na izjavo priče, je sodišče prve stopnje po stališču pritožbe kršilo načelo neposrednosti, s čemer je podana kršitev pravice do poštenega sojenja (22. člen Ustave RS in 6 EKČP), saj je načelo neposrednosti bistven del te pravice. Dopis priče ne more nadomestiti njenega pričevanja. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijanem sklepu pri presoji kršitve iz 1. odstavka 401. člena ZFPPIPP v celoti oprlo na izjavo priče, hkrati pa je pritožnici očitalo, da naj ne bi predložila nobenega dokaza, ki bi dokazoval nasprotno. Pritožnica je predložila Odpoved PoZ, ki ima večjo težo kot eno letno kasnejša izjava direktorice E. d.o.o., glede katere pritožnica tudi sicer izraža dvom v njeno verodostojnost. S tem, ko je sodišče prve stopnje dokazno breme glede izgube zaposlitve prevalilo na dolžnico, ne da bi jo v zvezi s tem zaslišalo, je ravnalo nepravilno in nezakonito. Kot izhaja iz vsebine Odpovedi PoZ in izjave, sta si povsem kontradiktorni; zaradi izostalega zaslišanja priče pa je dejansko stanje v tem delu ostalo nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno.

20. Višje sodišče pritožbenim navedbam pritrjuje. Odločitev sodišča, da priče ne bo zaslišalo, ampak bo prebralo njeno izjavo, temelji na določbi 6. odstavka 236.a člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP. Toda v primeru, ko so navedbe in listinski dokazi ter pisna izjava priče kontradiktorni, sodišče pričevanja ne more nadomestiti s pisno izjavo oziroma le-te upoštevati kot podlago svoje odločitve, ne da bi pred tem dokazni postopek dopolnilo. To velja v tej zadevi še toliko bolj, saj sodišče prve stopnje ni zaslišalo niti pritožnice, pač pa je svojo odločitev oprlo le na listinske dokaze ter pisno izjavo priče, ne da bi odgovorilo na konkretne navedbe, ki jih je v zvezi z izgubo zaposlitve podala pritožnica.

21. Načelo ustnosti in neposrednosti načelno narekuje neposredno soočenje sodnika s pričo, saj si na ta način lahko ustvari neposreden oziroma verodostojen vtis o prepričljivosti oziroma neprepričljivosti izpovedovanja (VSRS sklep II Ips 11/2013 z dne 22.1.2015). Ker tovrstna procesna aktivnost v postopku na prvi stopnji ni bila opravljena, iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidna takšna procesna metodologija, ki bi lahko z zadostno zanesljivostjo odpravila empirični dvom o odločitvi sodišča prve stopnje. Zato v tem primeru tudi ne gre le za vprašanje dokazne ocene, pač pa za napako v procesnem pristopu pri izdelavi dokazne ocene. Zgolj branje pisne izjave priče v tem postopku ne more nadomestiti dokaza z neposrednim zaslišanjem.

22. Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi v celoti oprlo na izjavo priče, pritožnici pa očitalo, da ni predložila nobenega dokaza, ki bi dokazoval nasprotno. To ne drži. Pritožnica je predložila Odpoved PoZ, katere vsebina ne potrjuje pričine izjave. Sodišče prve stopnje dejanskega stanja v zvezi s tem ni raziskalo, dokazne predloge (ki so sicer bili predlagani s strani upnika) pa zavrnilo z obrazložitvijo, da je bilo na podlagi listinskih dokazov (ter izpovedbe priče A. A.) dejansko stanje dovolj pojasnjeno za odločitev in izvedba dodatnih dokazov z zaslišanjem priče ne bi pripomogla k drugačni odločitvi. Kadar si navedbe in dokazi strank in priče tako nasprotujejo, kot v tej zadevi, zgolj listinski dokazi za odločitev ne morejo zadostovati, zaradi česar je utemeljen pritožbeni očitek o vnaprejšnji dokazni oceni, kar predstavlja kršitev 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP.

**Sklepno**

23. Višje sodišče v tej zadevi ne more odgovoriti na pritožbene očitke, zaradi česar je moralo pritožbi ugoditi, izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek, v katerem bo potrebno opisane pomanjkljivost odpraviti (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

24. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

25. Pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.