Jedro

Ugotovljeno je bilo, da sta tako tožeča kot tožena stranka s svojimi sredstvi vlagali v sporno zidanico, na tej podlagi pa sta tudi pridobili pravico do povrnitve vlaganj. Toženec je zidanico podedoval in s tem je nanj prešla tudi obveznost povrnitve vlaganj.

Dejstvo nezaposlenosti enega od zakoncev namreč ne pomeni avtomatično manjšega njegovega deleža na skupnem premoženju, ker se pri ugotavljanju deleža upoštevajo poleg dohodka zakoncev tudi druge okoliščine.

Toženec je s prodajo preprečil delitev stvari, ki sodijo v skupno premoženje, tožeča stranka kot prizadeti zakonec pa ima po ugotovitvi deležev na skupnem premoženju pravdnih strank pravico do plačila vrednosti svojega deleža na odsvojenem skupnem premoženju. Takšna pravna narava spora privede do zaključka, da vse, dokler teče pravdni postopek o ugotovitvi obsega in deležev strank na skupnem premoženju, zastaranje zahtevkov, tudi denarnih, ki to premoženje zadevajo, ne začne teči. Zato ugovor zastaranja tožene stranke ni utemeljen.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbene postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da spadajo v skupno premoženje pravdnih strank vlaganja v zidanico vpisano v vl. št. 846 k.o. K. v ocenjeni vrednosti 3.900,00 EUR, traktor Tomo Vinkovič, samohodna kosilnica, stroj za mletje koruze, harmonika Melodija, škropilnica Stihl, plug, brane, lojtrski voz in manjši voz, ter da znaša delež tožeče stranke na skupnem premoženju 50%, delež tožene stranke pa 50%. Nadalje je razsodilo, da je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki 3.848,42 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.2.2006 dalje.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta vložili pritožbo obe pravdni stranki.

Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe. Navaja, da je sodišče prve stopnje prenizko ocenilo vrednost predmetov in vlaganj v skupno premoženje. V zvezi s tem je premalo upoštevalo pripombe tožeče stranke na izvedeniško mnenje J. K. o vlaganjih v zidanico, zlasti o tem, da izvedenec ni upošteval, da se je zidanice držal še izdelan del (nadkrit in oblečen z lesom), ki ga je očitno novi lastnik odstranil in zidanico uredil po svoje. Izvedenec je tudi previsoko ocenil vrednost zidanice v stanju pred obnovo pravdnih strank, zaradi česar je vrednost vlaganj zagotovo večja kot 64 % prvotne vrednosti. Prav tako se tožeča stranka ne strinja z oceno vrednosti premičnin, saj je izvedenec I. K. upošteval občutno previsoko amortizacijo, pri čemer ni pojasnil na kaj se posamezni odstotki amortizacije nanašajo. Na podlagi navedenega bi moralo sodišče dodatno angažirati oba izvedenca, da bi se lahko izjavila o vseh pripombah in navedbah tožeče stranke. Nazadnje pa tožeča stranka navaja še, da ni upravičena do zakonitih zamudnih obresti le od dneva vložitve tožbe dalje, ampak od dne 1.7.2003, ko je izvedela, da so bile nepremičnina in premičnine odtujene.

Tožena stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v celoti in iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo obseg skupnega premoženja. Tako v skupno premoženje ne sodijo vlaganja v zidanico, saj so bila le-ta opravljena v času, ko je bil lastnik zidanice še toženčev oče, prav tako pa tožeča stranka s svojimi sredstvi pri obnovi zidanice niti ni sodelovala. Tožeča stranka povrnitve morebitnih vlaganj v zidanico tako ne more uveljavljati od tožene stranke, ki v času vlaganj ni bil lastnik zidanice. V skupno premoženje prav tako ne spadata lojtrski in manjši voz. Lojtrski voz je namreč kupil, manjši voz pa izdelal tožencev oče. Sodišče ni pojasnilo zakaj ne verjame tem navedbam tožene stranke glede obeh vozov, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. V skupno premoženje ne spada tudi škropilnica, ki jo je kupil toženčev oče leta 1976 v Krškem. Nadalje tožena stranka zatrjuje, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da ni dokazal, da je njegov delež na skupnem premoženju večji od deleža tožeče stranke, saj je sodišče ugotovilo, da je bila tožeča stranka skoraj polovico časa trajanja zakonske zveze nezaposlena, zaradi česar je njegov delež najmanj 70 %. Nadalje tožena stranka navaja, da sodišče prve stopnje pri oceni premičnin ne bi smelo upoštevati vrednosti premičnin, kot jih je ocenil izvedenec v svojem mnenju, ampak vrednosti, za katere je toženec posamezne premičnine prodal. Vrednost premičnin po izvedenčevi cenitvi je namreč višja od iztržka, ki ga je uspel dobiti zanje toženec. Nazadnje pa tožena stranka podaja še ugovor zastaranja, saj tožeča stranka uveljavlja dajatveni oziroma denarni zahtevek, za katere velja splošni zastaralni rok pet let. Ker so bile vse prodaje spornih stvari opravljene leta 2000 in prej, je do vložitve tožbe (20.2.2006) preteklo več kot pet let, zato je zahtevek tožeče stranke zastaral. Pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo obseg skupnega premoženja pravdnih strank. Navedbe tožene stranke, da v skupno premoženje ne sodijo vlaganja v zidanico vpisano v vložek št. 846 k.o. K., ker so bila ta izvedena v času, ko toženec še ni bil lastnik zidanice, niso utemeljena. Nedvomno je bilo ugotovljeno, da sta tako tožeča kot tožena stranka s svojimi sredstvi vlagali v sporno zidanico, na tej podlagi pa sta tudi pridobili pravico do povrnitve vlaganj. Toženec je zidanico podedoval in s tem je nanj prešla tudi obveznost povrnitve vlaganj. Tožeča stranka je tako pravilno s tožbenim zahtevkom zoper toženo stranko zahtevala denarno vrednost njenega deleža na skupnem premoženju, ki nedvomno, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, obsega tudi vlaganja v zidanico.

Prav tako so neutemeljene navedbe tožene stranke, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih navedb, da v skupno premoženje ne spadata lojtrski in manjši voz. Sodišče prve stopnje se je namreč do teh navedb opredelilo in v izpodbojni sodbi pravilno zaključilo, da vozova glede na čas pridobitve in oceno izpovedb obeh pravdnih strank, nedvomno sodita v skupno premoženje. Navedbe, da v skupno premoženje ne sodi škropilnica Stihl, pa pritožbeno sodišče v skladu s 337. členom ZPP ni upoštevalo, saj tožena stranka tega v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala in gre za pritožbeno novoto, tožena stranka pa ni izkazala, da tega ni mogla navajati že do konca postopka pred sodiščem prve stopnje.

Nadalje toženec zatrjuje, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da ni dokazal, da je njegov delež na skupnem premoženju večji od deleža tožeče stranke, saj je sodišče prve stopnje samo ugotovilo, da tožeča stranka skoraj polovico časa trajanja zakonske zveze ni bila zaposlena. Slednje ne drži, saj toženec dejstva, da je njegov delež na skupnem premoženju večji kot tožničin, v postopku na prvi stopnji ni zatrjeval. Dejstvo nezaposlenosti enega od zakoncev namreč ne pomeni avtomatično manjšega njegovega deleža na skupnem premoženju, ker se pri ugotavljanju deleža upoštevajo poleg dohodka zakoncev tudi druge okoliščine. Zato je sodišče prve stopnje na podlagi 59. člena ZZZDR pravilno zaključilo, da je delež obeh pravdnih strank na skupnem premoženju enak.

Pravno pomembno za kvalifikacijo in s tem tudi za zastaranje tožbenega zahtevka je, da je tožeča stranka s tožbo zahtevala ugotovitev obsega skupnega premoženja ter njenega deleža na njem. Dejanska in pravna podlaga takšnega zahtevka je v 59. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Ker je toženec do vložitve tožbe (ne)premičnine, ki so predmet postopka že prodal in kupnino zadržal zase, je tožeča stranka zahtevala denarno vrednost svojega deleža. Ker se obravnavani spor nanaša na skupno premoženje pravdnih strank, se njegova pravna narava ne spremeni samo zato, ker je eden od zakoncev brez soglasja oziroma vednosti prodal njuno skupno premoženje in tako ravnal v nasprotju s 54. čl. ZZZDR. S tem je preprečil delitev stvari, ki sodijo v skupno premoženje, tožeča stranka kot prizadeti zakonec pa ima po ugotovitvi deležev na skupnem premoženju pravdnih strank, pravico do plačila vrednosti svojega deleža na odsvojenem skupnem premoženju. Takšna pravna narava spora privede do zaključka, da vse, dokler teče pravdni postopek o ugotovitvi obsega in deležev strank na skupnem premoženju, zastaranje zahtevkov, tudi denarnih, ki to premoženje zadevajo, ne začne teči. Zato ugovor zastaranja tožene stranke ni utemeljen.

Sodišče prve stopnje je pri določitvi vrednosti denarnega deleža pravdnih strank na skupnem premoženju ravnalo pravilno, ko je s postavitvijo izvedenca gradbene stroke J. K. in kmetijske stroke I. K. ugotavljalo vrednost odsvojenih stvari. Tožnica je namreč upravičena do plačila vrednosti deleža na skupnih stvareh. Pri tem se je nepravilno sklicevalo na 190. člen Obligacijskega zakonika (OZ) oziroma neupravičeno obogatitev, saj ne gre za obogatitveni zahtevek, temveč zahtevek, ki ima podlago v 54. in 59. členu ZZZDR. Nižji iztržek tožene stranke pri prodaji spornih stvari ne more iti v škodo tožeči stranki, ki o prodaji ni bila obveščena.

Vrednost odtujenih premičnin je sodišče prve stopnje ocenilo na podlagi izvedenskega mnenja I. K.. Očitek tožeče stranke, da je izvedenec pri izdelavi izvedenskega mnenja upošteval občutno previsoko amortizacijo ni utemeljen. Izvedenec je v svojem mnenju natančno pojasnil, da je potrebno upoštevati tako amortizacijo zaradi uporabe (funkcionalna amortizacija), v okviru katere je bilo upoštevano, da so bile premičnine malo koriščene, kot tudi amortizacijo zaradi poteka časa (tehnološka časovna amortizacija). Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je pri oceni vrednosti odsvojenih spornih premičnin v celoti upoštevalo vrednosti, kot jih je ocenil zgoraj navedeni izvedenec.

Očitek tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje prenizko ocenilo vrednost vlaganj v zidanico, ker izvedenec J. K. ni upošteval, da se je zidanice držal še izdelan leseni del, ni utemeljen. Vse do izdelave izvedenskega mnenja namreč o lesenem izdelanem delu v postopku ni bilo govora, zato ga izvedenec pri izdelavi izvedenskega mnenja ni mogel upoštevati. Kasneje, v pripombah na izvedensko mnenje, je tožeča stranka sicer zatrjevala obstoj izdelanega lesenega dela, vendar te svoje trditve ni dokazala. Sodišče prve stopnje je tako pravilno sledilo izvedenskemu mnenju, ki ga je izvedenec izdelal na podlagi izpovedi o zidanici, ogleda, ogrodja zidanice iz leta 1999 in podatkov iz spisa ter tako pravilno ugotovilo, da je bila vrednost zidanice pred obnovo 2.250,00 EUR, vrednost zidanice leta 1999 pa 6.150,00 EUR. Vrednost vlaganj v zidanico tako znaša 3.900,00 EUR ali 63,4 % celotne vrednosti zidanice oziroma se je z vlaganji za 63,4 % povečala prvotna površina zidanice.

Zahteva tožeče stranke po ponovnem angažiranju obeh v postopku na prvi stopnji postavljenih izvedencev ni utemeljena. Tudi sama tožeča stranka je na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 8.10.2008 (list. št. 89) na izrecno vprašanje izjavila, da ne vztraja pri dodatnem zaslišanju izvedencev.

Pritožbena navedba tožeče stranke, da je upravičena do zakonitih zamudnih obresti od dne 1.7.2003, ko je izvedela za odtujene (ne)premičnine, ni utemeljena. Kot rečeno, pri obravnavanem zahtevku ne gre za obogatitveni zahtevek, temveč zahtevek, ki ima podlago v 54. in 59. členu ZZZDR. Pravni položaj, ki nastane po odsvojitvi skupnega premoženja brez soglasja drugega zakonca, je treba presojati podobno kot pravni položaj, ki nastane pri civilni delitvi skupnega premoženja po 123. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP). V obravnavanem primeru sicer ne gre zato, da skupnih stvari ne bi bilo mogoče razdeliti ali ima zanje interes le eden od zakonca, temveč je delitev preprečil toženec, ki je skupne stvari odsvojil brez soglasja tožeče stranke v nasprotju s 54. čl. ZZZDR. Ker ne gre za obogatitveni zahtevek, tožeči stranki ne gredo zakonite zamudne obresti od dneva, ko je zvedela za odsvojitev (ne)premičnine.

Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ne odgovarja, ker niso odločilnega pomena za rešitev zadeve.

Pritožbi je bilo tako zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). V skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.