Jedro

Uporabljeni izrazi („prokleti Hitlerjanci“) pomenijo zlorabo pravice do svobode izražanja in ne omogočajo zaključka o zgolj neprimernem izražanju pritožnice ob nezadovoljstvu z odločitvami sodišča v postopku, temveč predstavljajo žalitev, ki zahteva disciplinsko kaznovanje – kaznovanje z denarno kaznijo.

Izrek

I. Pritožba oškodovanke kot tožilke se zavrne.

II. Oškodovanka kot tožilka je dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Višje sodišče v Celju je s sklepom II Kp 119/2010-33 z dne 28. 9. 2010, na podlagi prvega odstavka 78. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), oškodovanko kot tožilko zaradi žalitev sodišča, zapisanih v pritožbi, kaznovalo z denarno kaznijo 200,00 EUR.

2. Oškodovanka kot tožilka je zoper sklep pravočasno dne 19. 10. 2010 vložila pritožbo. V pritožbi navaja, da je sklep nepošten in nepravičen. Glavni vzrok cele zadeve proti Občini A., Prometni oddelek in Policiji A., ki še vedno kršijo njene človekove pravice, je da vozilo Opel kljub izjavi njenega bivšega moža o lastništvu vozila, še vedno ni registrirano na njeno ime. Zato zanjo, kot to navaja v pritožbi, niso samo „prokleti Hitlerjanci“ pač pa še „Hitlerjevske mini umske kreature ne pa ljudje, ki hočejo obvladovati tudi poštene in pravične ljudi kot je ona. Nobeden, tudi sodišče ne, nima človeške pravice, da se brani tako kot treba, sodniki so sami krivi, da jim je povedala kar jim pripada, če bi ravnali pošteno in pravično do nje, ne bi imela vzroka to povedati.“ Zahteva takojšen preklic kazni in izvršbe, ker je nepoštena in nepravična, zato kazni ne bo plačala.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Oškodovanka kot tožilka v pritožbi ne izpodbija pravilnosti in zakonitosti izrečene denarne kazni, temveč postavlja zahteve, ki nimajo dejanske in pravne opore v zakonu. Oškodovanka kot tožilka tudi v pritožbi ponavlja žalitve, zaradi katerih ji je bila izrečena denarna kazen.

4. Z odgovorom državnega tožilca je bila oškodovanka kot tožilka seznanjena ter se je o njem izjavila s pisno vlogo z dne 4. 5. 2011. V tej vlogi navaja, da je sramota, ki presega vse meje slabega razuma, da se pri nas nočejo sodniki, sodnice in svetniki zavedati resnice, da ne ščitijo človekovih pravic in so zato temu primerno tudi od nje okregani z besedami, ki pašejo za njihova dejanja, ker oproščajo policista za njegovo kaznivo dejanje, ker jo je brez vzroka sunil dvakrat v hrbet. B-1

5. Vrhovno sodišče na podlagi vpogleda v spis Okrajnega sodišča v Žalcu Kr 7/2008 ugotavlja: Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije, Skupina državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala, specializiran oddelek je s sklepom Kt-SO(0)-146/08 z dne 30. 5. 2008 iz razlogov po prvem odstavku 161. člena ZKP zavrglo zahtevo M. M. z dne 31. 3. 2008, poslano Policijski postaji A., ki jo je šteti za kazensko ovadbo zoper policista Policijske postaje A. - J. P., zaradi kaznivega dejanja kršitve človekovega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic po 270. členu Kazenskega zakonika (KZ). Sklep je bil oškodovanki vročen dne 4. 6. 2008. Zoper sklep je oškodovanka dne 6. 6. 2008 vložila pritožbo, v kateri je zahtevala razveljavitev sklepa. Vrhovno državno tožilstvo je njeno pritožbo ocenilo kot vlogo, s katero oškodovanka prevzema kazenski pregon in jo je skupaj s sklepom in fotokopijo celotnega tožilskega spisa dne 9. 6. 2008 odstopilo v reševanje Okrajnemu sodišču v Žalcu; Okrajno sodišče v Žalcu je z dopisom z dne 30. 6. 2008 oškodovanko kot tožilko seznanilo o prejemu njene pritožbe in gradiva iz vrhovnega državnega tožilstva ter jo poučilo, da navedeno gradivo ne vsebuje vseh obveznih sestavin obtožnega predloga. Skladno z določbo 76. člena ZKP jo je pozvalo, da obtožni predlog v določenem roku popravi ter jo opozorilo na posledice, če tega ne bo storila. Ker je oškodovanka z vlogo z dne 10. 7. 2008 sodišče seznanila, da sama ne bo preganjala policista preko sodišča, ker morajo to urediti njegovi nadrejeni na policijski postaji, je Okrajno sodišče v Žalcu s sklepom Kr 7/2008 z dne 27. 8. 2008 zavrglo obtožni predlog zoper J. P.; oškodovanka kot tožilka je zoper navedeni sklep dne 13. 10. 2008 vložila pritožbo. Višje sodišče v Celju je pritožbo s sklepom Kp 579/2008 zavrnilo kot neutemeljeno in oškodovanki kot tožilki v plačilo naložilo sodno takso; Okrajno sodišče v Žalcu je oškodovanko kot tožilko s plačilnim nalogom za plačilo sodne takse dne 13. 3. 2009 pozvalo na plačilo sodne takse v znesku 30,00 EUR. Zoper plačilni nalog je oškodovanka kot tožilka dne 20. 3. 2009 in 23. 3. 2009 vložila pritožbi in ugovor. Okrajno sodišče v Žalcu je s sklepom z dne 25. 3. 2009 pritožbo oškodovanke kot tožilke z dne 20. 3. 2009 zavrglo kot nedovoljeno (ker je bila vložena zoper sklep sodišča druge stopnje – sklep Višjega sodišča v Celju), ugovor oškodovanke zoper plačilni nalog pa kot neutemeljen zavrnilo. Sklep je bil oškodovanki vročen 30. 3. 2009; dne 1. 4. 2009 je oškodovanka kot tožilka na sodišče naslovila tri vloge: „tretjo pritožbo v zadevi policista J. P.“, „drugo pritožbo v zvezi plačila sodne takse“ in „pritožbo“, ki so bile dne 10. 4. 2009 predložene v reševanje pritožbenemu sodišču. Višje sodišče v Celju je s sklepom I Kp 123/2009 z dne 7. 7. 2009 pritožbo oškodovanke kot tožilke zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 25. 3. 2009 pod točko 1 zavrnilo kot neutemeljeno pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje pod točko 2, pa kot nedovoljeno zavrglo; zoper sklep Višjega sodišča v Celju I Kp 123/2009 je oškodovanka kot tožilka dne 24. 4. 2009 vložila pritožbo, katero je Okrajno sodišče v Žalcu s sklepom z dne 26. 8. 2009, na podlagi določila drugega odstavka 375. člena ZKP, zavrglo kot nedovoljeno (ker zoper odločbo sodišča druge stopnje pritožba ni dovoljena; zoper sklep Okrajnega sodišča v Žalcu z dne 26. 8. 2009 je oškodovanka kot tožilka dne 30. 9. 2009 vložila pritožbo. Višje sodišče v Celju je s sklepom I Kp 273/2009 z dne 11. 2. 2010 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in oškodovanki v plačilo naložilo sodno takso kot strošek pritožbenega postopka. Sklep je bil oškodovanki vročen dne 9. 3. 2010; zoper sklep višjega sodišča je oškodovanka dne 15. 3. 2010 vložila pritožbo, ki jo je Okrajno sodišče v Žalcu na podlagi določila drugega odstavka 375. člena ZKP s sklepom z dne 17. 3. 2010 kot nedovoljeno zavrglo (ker zoper odločbo sodišča druge stopnje pritožba ni dovoljena). Sklep je bil oškodovanki kot tožilki vročen dne 18. 3. 2010; oškodovanka kot tožilka je dne 23. 3. 2010 na Okrajno sodišča v Žalcu vložila „ugovor“ zoper sklep z dne 17. 3. 2010, v katerem je navedla: „prokleti Hitlerjanci – vaše zahteve – nedopustno ugovarjanje, nedovoljeno ugovarjanje, nedovoljene pritožbe, ki mi jih pošiljate – so kršenje mojih človekovih pravic in to iz bilo katerega sodišča sem jih dobila. Sami sodniki ste odgovorni za svoja dejanja – nimate človeške pravice prelagati zadeve – absolutno nikamor drugam. Nobeden človek ne sme kršiti pravic. Vrh glave vas imam zadosti, kaj pa si mislite, da ste.“ Okrajno sodišče v Žalcu je ugovor – pritožbo dne 6. 4. 2010 predložilo v reševanje Višjemu sodišču v Celju; Višje sodišče v Celju je s sklepom II K 119/2010-34 z dne 28. 9. 2010 pritožbo oškodovanke kot tožilke z dne 23. 3. 2010 zavrnilo kot neutemeljeno in oškodovanki v plačilo naložilo sodno takso, s sklepom II Kp 119/2010-33 z dne 28. 9. 2010 pa oškodovanko kot tožilko zaradi žalitev sodišča v pritožbi z dne 23. 3. 2010 kaznovalo z denarno kaznijo.

B-2

6. Po določbi prvega odstavka 78. člena ZKP sodišče kaznuje z denarno kaznijo procesnega udeleženca (oškodovanca, oškodovanca kot tožilca), če v vlogi ali govoru žali sodišče ali koga, ki sodeluje v postopku. Gre za disciplinsko kaznovanje udeleženca v postopku, ki v svoji vlogi ali nastopu pred sodiščem, sodišče žali.

7. Sodišče (Višje sodišče v Celju) je z izpodbijanim sklepom M. M. disciplinsko kaznovalo z denarno kaznijo zaradi njene žalitve sodišča v pisni vlogi – pritožbi z dne 23. 3. 2010. Ocenilo, je da za sodišče in sodnike, ki so odločali v njeni zadevi, v vlogi oškodovanke kot tožilke uporabljen izraz „prokleti Hitlerjanci“, zaradi enačenja s pristaši gibanja med obema svetovnima vojnama v Nemčiji, pomenijo žaljivo vrednostno oceno, ki izraža zaničevanje sodstva.

8. Neutemeljeno oškodovanka kot tožilka v pritožbi izpodbija sklep o kaznovanju kot nepošten in nepravičen ter zahteva takojšen preklic kazni. Pravilnosti zaključka sodišča o žaljivi vrednostni oceni v izpodbijanem sklepu o žalitvi sodišča in sodnikov v njeni vlogi in zakonitosti izrečene denarne kazni, oškodovanka kot tožilka v pritožbi ne izpodbija. Niti ne navaja v pritožbi, v čem vidi pomanjkljivosti izpodbijanega sklepa glede dejanskih in pravnih vprašanj. V pritožbi navaja okoliščine, ki se očitno nanašajo na neko drugo zadevo (zadevo, kjer se je na sodišču vršil narok, na katerem je bila prisotna). Tudi po presoji Vrhovnega sodišča izrazi, kot jih je v vlogi z dne 23. 3. 2010 uporabila in na sodišče ter sodnike naslovila pritožnica, predstavljajo žalitev, ki zahteva disciplinsko kaznovanje – kaznovanje z denarno kaznijo. Uporabljeni izrazi presegajo ustavno pravico do svobode izražanja in pomenijo zlorabo te pravice. Enačenje sodnikov, ki so odločali v tej zadevi s pristaši Hitlerja (torej nacional-socializmom v Nemčiji pred in med II. svetovno vojno, ki ima v zgodovini XX. stoletja izrazito negativen pomen) ne omogoča zaključka o le zgolj neprimernem izražanju pritožnice ob nezadovoljstvu z odločitvami sodišča v postopku, temveč pomeni žaljivo vrednostno oceno, saj pritožnica tudi v pritožbi z dne 19. 10. 2010 zoper sklep o kaznovanju enake žalitve ponavlja.

9. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo oškodovanke kot tožilke zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

10. Izrek o stroških postopka temelji na določilu prvega odstavka 94. člena ZKP. Sodno takso bo s posebnim plačilnim nalogom odmerilo sodišče prve stopnje.