Jedro

Kljub jasnemu stališču sodišča, da mora investitor izkazati pravico graditi na celotnem varovalnem pasu, toženka zaradi napačnega stališča, da pravice graditi ni treba izkazati za vsa zemljišča v varovalnem pasu, ampak le za zemljišča, na katerih se bo izvajala gradnja, ni ugotavljala, ali predložene listine, ki jih je predložil investitor, izkazujejo njegovo pravico graditi.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor št. 35105-15/2008/89 z dne 26. 8. 2015 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo v obnovljenem postopku odločila, da se delno gradbeno dovoljenje za rekonstrukcijo 110 kV in 20 kV stikališč s priključnimi daljnovodi v TA Brestanica, ki ga je pod št. 35105-15/2008-7 TŠ/VML z dne 21. 4. 2008 izdalo Ministrstvo za okolje in prostor investitorjema A. d.o.o., Brestanica, B. d.o.o., in C. d.d., v točki I.III. razveljavi in nadomesti tako, da se glasi: „I.III. Investitorju B. d.o.o., na zemljišču parcelnih št. 305/2, 307/2, 307/3, 307/4, 311/1, 312/1, 312/2, 345/3, 350/1, 350/7, 351, 352, 353/1, 422/6, 423/14, 423/4, 427/1, 429/1, 572/1, 573/1, 575/1, 587/19, 613, vse k.o. ..., v naslednjem obsegu:

1. Priključni kablovodi 110kV - končni steber (S3) 110 kV daljnovodov Brestanica-Sevnica in Trbovlje- - Brestanica - končni steber (S4) daljnovoda 2 x 110 kV Brestanica-Hudo - končni steber (S1) daljnovoda 2 x 110 kV Brestanica-Krško - končni steber (S2) 110 kV daljnovodov Brestanica-Krško NEK in Brestanica-Krško DES - osem 110 kV kabelskih sistemov, ki povezujejo osem daljnovodov od - navedenih tirih končnih daljnovodnih stebrov do pripadajočih polj 110 kV GIS stikališču in razplet kablovodov na navedene daljnovode

2. Gradbišče in dostopi - ureditev gradbišča in postavitev gradbiščnih objektov - dostop do gradbišča po javnih cestah in poteh ter po zemljiščih, na območju gradnje" (I. točka izreka).

Z II. točko izreka pa je odločilo, da ostanejo določbe navedenega delnega gradbenega dovoljenja nespremenjeno v veljavi. Odločila je še, da se zavrne tožničin predlog za obnovo postopka izdaje uporabnega dovoljenja št. 3510695/2009 TŠ z dne 23. 11. 2009 in odpravo uporabnega dovoljenja (III. točka izreka), zavrne pa se tudi zahteva za povrnitev stroškov v zvezi z obnovo postopka z dne 21. 4. 2008 (IV. točka izreka).

2. V obrazložitvi med drugim navaja, da na podlagi napotila Upravnega sodišča RS v ponovljenem postopku ugotavlja, da leži tožničino zemljišče parc. št. 365/5 k.o. ... v varovalnem pasu stojnega mesta stebra S4, kar podrobno utemelji, pri čemer se sklicuje na Pravilnik o vrstah zahtevanih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (v nadaljevanju Pravilnik), 48. člen Energetskega zakona (EZ) in 468. člen sedaj veljavnega Energetskega zakona (EZ-1), po katerih je širina varovalnega pasu 15 m na vsako stran, merjeno od osi daljnovoda. Pritrjuje stališču sodišča, da mora investitor izkazati pravico graditi tako za zemljišča ali del zemljišča, na katerih stojijo stojna mesta daljnovoda, kot tudi za zemljišča, preko katerih potekajo tokovodniki oziroma ostali deli daljnovoda, ki so predmet gradbenega dovoljenja. Vendar pa meni, da mora investitor izkazati pravico graditi le za tista zemljišča, ki so potrebna za izvajanje gradnje in vzdrževanje objekta, ne pa tudi za vsa ostala zemljišča, ki se nahajajo v varovalnem pasu daljnovoda ali njegovem vplivnem območju. Pri tem se sklicuje na 59.a člen EZ, v katerem je določeno, da se za dokazilo o pravici graditi med drugim šteje tudi notarsko overjena pogodba in zemljiškoknjižno dovolilo o pridobitju lastninske ali kakšne druge pravice na nepremičnini in sicer največ do širine varnostnega pasu. Ugotavlja, da gradbena parcela, določena v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja, ne posega na tožničino zemljišče niti se tožničino zemljišče ne nahaja v območju gradnje in obratovanje novega daljnovodnega stebra S4, niti v območju gradnje in obratovanja novega kablovoda, torej se ne nahaja v območju, ki je potrebno za gradnjo in obratovanje daljnovoda 2x 110 kV Brestanica-Hudo. Zato tudi ni ugotavljala, ali predložene listine, ki jih je investitor predložil v ponovljenem postopku, izkazujejo, da ima investitor pravico graditi na tožničinem zemljišču in ali so ugovori tožnice, ki se nanašajo na izkazovanje pravice graditi na navedenem zemljišču, upravičeni.

3. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi in nadaljnjih vlogah med drugim navaja, da je stališče toženke, da investitorjem ni treba izkazati pravice graditi na tožničini parceli, v izrecnem nasprotju s stališčem, ki ga je naslovno sodišče sprejelo v sodbi opr. št. I U 2286/2011 z dne 17. 5. 2012 in napotki v njej. Toženka je ugotovila, da tožničina parcela leži v varovalnem pasu daljnovoda oziroma stebra S4, ki je predmet gradbenega dovoljenja. Kljub temu pa je zaradi nepravilne uporabe materialnega prava delno gradbeno dovoljenje v spornem delu ohranila v veljavi. Pojasnjuje, zakaj meni, da je nepravilno stališče toženke, da mora investitor pravico graditi izkazati za zemljišča, ki so potrebna za izvajanje gradnje in vzdrževanje objekta, ne pa tudi za ostala zemljišča, ki se nahajajo v varovalnem pasu ali vplivnem območju daljnovoda. Meni, da je takšno stališče napačno že zaradi definicije varovalnega pasu, in sicer gre za območje, potrebno zaradi zagotavljanja varnosti obratovanja objekta, kar pomeni, da gre za pas, potreben za obratovanje objekta, poleg tega imajo v tem pasu sistemski operaterji možnost oziroma pravico določiti pogoje za gradnjo drugih objektov in izvajanje del, kar pomeni, da imajo pravico omejevati lastninsko pravico. Takšno stališče toženke je v nasprotju z ustavno pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS. Poudarja, da če bi bilo stališče toženke pravilno, bi bile določbe o varovalnem pasu nepotrebne, saj za zemljišča, na katerih se gradi, treba izkazati pravico graditi že po določbah ZGO-1. Namen 475. člena EZ-1 je bil v tem, da razširi dolžnost investitorja izkazati pravico graditi tudi izven območja gradbene parcele, vendar največ do širine varovalnega pasu. Dodaja še, da je toženka že v sklepu o dovolitvi obnove ugotovila, da je tožničino zemljišče po projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja navedeno tudi kot območje za gradbišče. Poudarja, da investitor na dan 21. 4. 2008 ni imel pravice graditi na tožničini parceli in jo še vedno nima. Predlaga, naj sodišče tožbi ugodi in odloči v sporu polne jurisdikcije oziroma podrejeno, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek. V vsakem primeru pa zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in med drugim navaja, da se tožničino zemljišče ne nahaja v območju gradbišča. 5. Prizadeta stranka B. d.o.o. v pripravljalnih vlogah med drugim poudarja, da so visokonapetostni vodi, ki potekajo preko tožničinega zemljišča, obstajali že pred izdajo spornega gradbenega dovoljenja. Gradbeno dovoljenje se nanaša samo na steber S4 in kabelske sisteme. Za stebre same pa niti Pravilnik, niti EZ ne določata varovalnega pasu, saj sam steber nima nevarnih učinkov, za podzemni kabelski sistem nazivne napetosti 110 kV pa Pravilnik ni urejal varnostnega pasu, EZ pa je zanj odredil pas 3 m levo in desno od osi vodov. Tožničino zemljišče tako ne leži v varovalnem pasu stebra, ne v varovalnem pasu kabelskih sistemov. Predlaga zavrnitev tožbe in povrnitev stroškov postopka.

6. Tožba je utemeljena.

7. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je bila izpodbijana odločba izdana v ponovljenem postopku, potem, ko je bila s sodbo Upravnega sodišča RS I U 2286/2011 z dne 17. 5. 2012 odpravljena prejšnja odločba upravnega organa iz razloga, ker toženka ni pravilno uporabila materialnega prava, saj je treba pravico graditi izkazati ne le na zemljiščih, na katerih stojijo objekti, temveč tudi na zemljiščih, ki so v varovalnem pasu omrežja. Sodišče je v obravnavnem primeru pojasnilo, da lahko toženka v obnovljenem postopku odloči, da gradbeno dovoljenje ostane v veljavi le, če bo ugotovila, da tožničina nepremičnina ali njen delež ne leži v varovalnem pasu objektov, ki so predmet gradbenega dovoljenja, ali če bi investitor predložil eno izmed dokazil o pravici graditi, ki jih je 56. člen ZGO-1 določal v času izdaje gradbenega dovoljenja.

8. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da toženka ugotavlja, da tožničino zemljišče (parc. št. 345/5 k.o. ...) leži v varovalnem pasu stojnega mesta stebra S4, kar tudi podrobno utemelji.

9. Kljub jasnemu stališču sodišča, da mora v takem primeru investitor izkazati pravico graditi tudi na tem zemljišču (celotnem varovalnem pasu), pa toženka zaradi napačnega stališča, da pravice graditi ni treba izkazati za vsa zemljišča v varovalnem pasu, ampak le za zemljišča, na katerih se bo izvajala gradnja, ni ugotavljala, ali predložene listine, ki jih je predložil investitor, izkazujejo njegovo pravico graditi.

10. Zakaj je treba pravico graditi izkazati za vsa zemljišča v varovalnem pasu, je podrobno pojasnilo že naslovno sodišče v navedeni sodbi, izdani v isti zadevi, zato se sodišče sklicuje nanje in jih v izogib ponavljanju ponovno ne navaja. Dodaja le, da je lastnik zemljišča na celotnem varovalnem pasu omejen z razpolaganjem, zato ni razloga za drugačno obravnavanje dela varovalnega pasu, ki je potreben za gradnjo in obratovanje objekta od dela, ki to ni. Gre torej za omejitev lastninske pravice na nepremičnini, ki je po 69. členu Ustave dopustna le proti odškodnini pod pogoji, ki jih določa zakon. Po četrtem odstavku 54. člena ZGO-1, veljavnega v času izdaje gradbenega dovoljenja, je treba zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja priložiti tudi dokazilo o pravici graditi, če ta še ni vpisana v zemljiško knjigo.

11. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena, zato je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo morala toženka materialno pravo pravilno uporabiti in presoditi, ali listine, ki jih je predložil investitor, izkazujejo njegovo pravico graditi po predpisih, veljavnih v času izdaje gradbenega dovoljenja.

12. Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopala odvetniška družba, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22% DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).