Jedro

Tožena stranka je tožniku, invalidu III. kategorije invalidnosti, odpovedala pogodbo o zaposlitvi po določbi 1. odstavka 116. člena ZDR-1, vendar pa se v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti skladno z 2. odstavkom istega člena glede pravic delavcev, ki niso drugače urejene s posebnimi predpisi, in glede posebnega varstva pred odpovedjo uporabljajo določbe tega zakona, ki veljajo za odpoved pogodbe iz poslovnega razloga. Ker sodišče v tem individualnem delovnem sporu presoja tudi pravilnost mnenja Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, bi moralo sodišče preveriti ugotovitve iz mnenja o tem, da je tožnik star nad 56 let in da ne izpolnjuje pogojev za pridobitev denarnega nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti do izpolnitve pogojev za starostno pokojnino. V primeru, da tožnik izpolnjuje starostne pogoje iz 1. odstavka 114. člena (ki določa, da delodajalec ne sme delavcu, ki je dopolnil 58 let starosti ali delavcu, ki mu do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev manjka do pet let pokojninske dobe, brez njegovega pisnega soglasja odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dokler delavec ne izpolni pogojev za pridobitev pravice starostne pokojnine) v zvezi s 1. odstavkom 226. člena ZDR-1 (ki določa postopno zviševanje starosti pred upokojitvijo), tožena stranka tožniku ni mogla zakonito odpovedati pogodbe o zaposlitvi, ne glede na to, da zanj nima na razpolago ustreznega delovnega mesta. Ker zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se kot nezakonita razveljavi redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 6. 2015, ki jo je tožena stranka podala tožniku iz razloga nezmožnosti opravljanja dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti; za ugotovitev, da je tožnik v delovnem razmerju za nedoločen čas, da mu delovno razmerje ni prenehalo, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, ga zaposlitvi na delovnem mestu CNC strugar oziroma na drugem delovnem mestu, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe, znanju in zmožnosti ter ga prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ in mu za ta čas obračunati in izplačati plačo, ki bi jo prejemal, če bi delal, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakokratne plače dalje do plačila, po predhodnem odvodu davkov in prispevkov ustreznim institucijam, vse v roku 15 dni (točka I izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožnik. Navaja, da sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe zmotno zaključuje, da tožena stranka tožniku utemeljeno ne more zagotoviti pravice do premestitve na drugo delovno mesto, ker z njim ne razpolaga. Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi je dne 2. 4. 2015 podala mnenje, da ne obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove po 1. odstavku 102. člena ZPIZ in 40. člena ZZRZI. Po pritožbenem mnenju je tožena stranka sama najbolje opisala razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku v točki 6 svoje prve pripravljalne vloge in sicer: da je dejstvo, da delavec ne bo ozdravel in se njegovo zdravstveno stanje ne bo izboljšalo, saj je ob upoštevanju omejitev, ki jih invalidska komisija samo povečuje in kratkega časa zmožnosti za delo, pričakovati, da se bo tožnikovo zdravstveno stanje samo še poslabšalo; da nadomeščanje dela odsotnega delavca s stališča tožene stranke ni niti gospodarno niti primerno, saj bi lahko, če bi bil tožnik invalidsko upokojen, tožena stranka zaposlila drugega delavca, sodelavci, ki tožnika nadomeščajo, pa opravljajo več ur, kar dolgoročno ni dopustno, primerno in je obremenjujoče; da je dejstvo, da se bo stanje z dolgotrajno bolniško odsotnostjo nadaljevalo in slabšanja stanja ali bolezni ali njenega napredovanja ni mogoče z ukrepi, ki so bili izvedeni s strani institucij, preprečiti in da dosedanje trajanje bolniške odsotnosti in neznaten čas omejene zmožnosti za delo ne delodajalcu in ne delavcu ne daje pozitivne zdravstvene in zaposlitvene prognoze. Na podlagi navedenega je očitno, da je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz neutemeljenega razloga (1. alineja 1. odstavka 90. člena ZDR-1). Po stališču pritožbe priče v obravnavani zadevi niso mogle verodostojno izpovedati ali ima stranka za tožnika na razpolago omejitvam ustrezno delovno mesto, saj ne razpolagajo s potrebnim strokovnim znanjem, tožena stranka pa ni predlagala postavitve izvedenca ustrezne stroke, kar bi morala, saj je dokazno breme na njeni strani. Glede na navedeno predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo pritožbene navedbe prereka v celoti in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, s katero je sodišče prve stopnje v celoti in pravilno odločilo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, saj se pritožba na bistvene kršitve le pavšalno sklicuje, vendar pa zaradi zmotne in uporabe materialnega prava ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja.

6. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da se Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi (v nadaljevanju: Komisija) v svojem mnenju z dne 2. 4. 2014 ni ukvarjala z vprašanjem, ali pri toženi stranki obstaja delovno mesto, na katerem bi lahko delal tožnik, ki ima omejeno delovno sposobnost. Tožnik je bil namreč z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 16. 9. 2014 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo ustrezno delovno mesto, tj. fizično lahko delo, z ročnim premeščanjem bremen do 10 kg, izmenično sede, stoje in s hojo na krajše razdalje, brez dolgotrajnih in pogostih prisilnih drž, fleksijsko - rotacijskih gibov ledveno - križne hrbtenice nad 30 stopinj, brez izpostavljenosti lokalnim in splošnim vibracijam, s polnim delovnim časom od 31. 3. 2014 dalje. Iz te odločbe izhaja tudi, da ni zmožen opravljati dela na delovnem mestu CNC strugar. Glede na tako omejeno tožnikovo delovno zmožnost, je tožena stranka, ki zanj ni imela na razpolago ustreznega delovnega mesta in je zanj iskala zaposlitev tudi pri drugih delodajalcih, Komisiji predlagala, da ugotovi podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Ta je v mnenju ugotovila, da podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku brez ponudbe nove po 1. odstavku 102. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji), ki se uporablja na podlagi določbe 3. odstavka 429. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 in naslednji), in 40. členu Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI, Ur. l. RS, št. 16/2007 in nadaljnji) ne obstaja. To ugotovitev je sprejela ob preučitvi predloga z delovno dokumentacijo tožene stranke in predloga Zavoda RS za zaposlovanje, v katerem je ugotovitev, da je tožnik delovni invalid star nad 56 let, da ne izpolnjuje pogojev za pridobitev denarnega nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti do izpolnitve pogojev za starostno pokojnino in predlaga Komisiji, da ne ugotovi obstoja podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Komisija tako ni ugotavljala, ali ima tožena stranka za tožnika na razpolago ustrezno delovno mesto.

7. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji) v 1. odstavku 114. člena določa, da delodajalec ne sme delavcu, ki je dopolnil 58 let starosti ali delavcu, ki mu do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev manjka do pet let pokojninske dobe, brez njegovega pisnega soglasja odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dokler delavec ne izpolni pogojev za pridobitev pravice starostne pokojnine. Na podlagi prehodne določbe iz 226. člena ZDR-1, ne glede na določbo 1. odstavka 114. člena ZDR-1 uživajo posebno varstvo pred odpovedjo delavci, ki v letu 2013 izpolnijo pogoj starosti 54 let in 4 mesece - ženske in 55 let - moški in delavci, ki v letu 2014 izpolnijo pogoj starosti 55 let. V nadaljnjih letih do uveljavitve starosti 58 let se starost za delavce zvišuje vsako leto za eno leto. Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi po določbi 1. odstavka 116. člena ZDR-1, vendar pa se v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti skladno z 2. odstavkom istega člena glede pravic delavcev, ki niso drugače urejene s posebnimi predpisi, in glede posebnega varstva pred odpovedjo uporabljajo določbe tega zakona, ki veljajo za odpoved pogodbe iz poslovnega razloga. Ker sodišče v tem individualnem delovnem sporu presoja tudi pravilnost mnenja Komisije, bi moralo preveriti ali ugotovitve iz njenega mnenja o tem, da je tožnik star nad 56 let in da ne izpolnjuje pogojev za pridobitev denarnega nadomestila iz naslova zavarovanje za primer brezposelnosti do izpolnitve pogojev za starostno pokojnino preveriti. V primeru, da tožnik izpolnjuje starostne pogoje iz 1. odstavka 114. člena v zvezi s 1. odstavkom 226. člena ZDR-1, tožena stranka tožniku ni mogla zakonito odpovedati pogodbe o zaposlitvi, ne glede na to, da zanj nima na razpolago ustreznega delovnega mesta.

8. Ker zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člena ZPP). V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek in preveriti utemeljenost mnenja Komisije glede na zakonske določbe o varstvu starejših delavcev in o zadevi ponovno odločiti.

9. Če sodišče druge stopnje na seji ali na obravnavi spozna, da je za pravilno ali popolno ugotovitev dejanskega stanja potrebno ugotoviti dejstva oziroma izvesti dokaze, ki jih je stranka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala oziroma predlagala, vendar jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali dejstva oziroma dokaze, ki jih je pod pogojem iz 337. člena ZPP stranka navedla v pritožbi, ali da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, v skladu s 355. členom ZPP dopolni postopek oziroma odpravi omenjene pomanjkljivosti in s sodbo odloči o zadevi. Če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, izjemoma razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in vrne zadevo temu sodišču v novo sojenje. Ker sodišče prve stopnje ni preverilo, ali so ugotovitve iz mnenja Komisije o tožnikovi starosti pravilne in ni ugotavljalo ali tožnik zaradi starosti uživa posebno varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ne gre za primer iz 355. člena ZPP, ko bi bilo mogoče z odločitvijo pritožbenega sodišča o razpisu glavne obravnave dopolniti le nekatere pomanjkljivosti, ki jih je storilo sodišče prve stopnje.

10. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.