Jedro

Varuhinja M. je opustila dolžno skrbnost, ker se je oddaljila od deklic za 3 - 4 m, čeprav je pred tem videla, da deklici rišeta po pesku z zašiljeno paličico. Revizijske navedbe, da je to storila, da bi se posvetila ostalim osmim otrokom v njeni skupini, vrtca ne razbremenijo odškodninske odgovornosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku prve tožnice in naložilo tožencu, da mora prvi tožnici plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 50.075,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot so opredeljene v izreku sodbe, v delu glede premoženjske škode v višini 2.789,02 EUR pa njen tožbeni zahtevek zavrnilo, ker stroški zdravljenja niso nastali njej, ampak drugi tožnici in tretjemu, ki jih nista zahtevala. Tožbenemu zahtevku druge tožnice in tretjega tožnika je v celoti ugodilo in jima prisodilo odškodnino za premoženjsko škodo zaradi pomoči in postrežbe, vsakomur po 7.996,37 EUR z zamudnimi obrestmi od 2. 3. 2006 do plačila. Odločilo je še, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki 3.201,67 EUR pravdnih stroškov.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje.

Navedbe revidenta

3. Toženec je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

Ne strinja se z zaključkom, da že iz dejstev, da vzgojiteljica Š. dela igrišča, kjer se je zgodila nesreča, ni nadzorovala, ter da varuhinja M. nesreče ni videla, ker je ravno takrat ni bilo na kritičnem mestu, izhaja opustitev dolžne skrbnosti s strani toženca. Stališče pritožbenega sodišča se mu zdi neživljenjsko in nelogično, saj dve vzgojiteljici v skupini enaindvajsetih otrok ne moreta neposredno nadzirati vsakega od njih posebej in to, da je tožnico pustila sama z namenom posvetiti se drugim otrokom, ne pomeni opustitve dolžne skrbnosti. Ne strinja se z razlikovanjem med brkljanjem s paličico po pesku kot neprimerno aktivnostjo in risanjem s čopičem kot primerno aktivnostjo 4-letnemu otroku z utemeljitvijo, da je čopič na koncu mehak in je otrok pri njegovi uporabi skoncentriran in na miru. Splošno znano dejstvo namreč je, da je čopič na drugi strani trd in zašiljen ter tako podoben paličici, s katero je bila poškodovana prva tožnica. Po toženčevem mnenju izpovedba M., da od škodnega dogodka naprej neprestano opazuje, ko se otroci igrajo z vilicami, ne potrjuje njene opustitve dolžne skrbnosti. Dejstvo je, da je M. preverila igro tožnice pred nesrečo in jo ocenila kot dopustno. Toženec poudarja, da ugotovitev sodišča druge stopnje, da je pri igri s paličico v odprtem prostoru potrebna večja stopnja nadzorstva, ne gre M. v škodo, in da sodba nima razlogov, ki bi utemeljevali opustitev dolžne skrbnosti. Splošno znano dejstvo je, da pri hranjenju in risanju vzgojiteljicam ni treba hoditi od otroka do otroka in preverjati, kaj ima otrok v rokah. S tem, ko je M. preverila pri tožnici, s čim se igra, in ugotovila, da to počne s predmetom, ki je po karakteristikah primerljiv z drugimi predmeti (npr. vilica, čopič), je pokazala večjo stopnjo skrbnosti. Toženec poudarja, da je splošno znano dejstvo, da pri uporabi omenjenih predmetov obstaja tveganje za poškodbo, vendar je strokovna javnost tako tveganje ocenila za majhno in hkrati poudarila večji pomen teh predmetov za sam razvoj otroka, pri čemer se toženec sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, ki naj bi zavzela enako stališče. Povišana stopnja nadzora v obliki prepovedi risanja s paličico po pesku bi po mnenju toženca dosegla stopnjo skrbnosti, ki jo Vrhovno sodišče RS v luči ciljev vzgojnovarstvene dejavnosti vrtca smatra za nedopustno, pri čemer navaja sodbo VS RS II Ips 570/98. Toženec nasprotuje tudi višini odmerjene odškodnine za duševne bolečine zaradi telesnih bolečin, strahu, skaženosti in zmanjšane življenjske aktivnosti ter višini odškodnine za premoženjsko škodo drugi tožnici in tretjemu tožniku. Revizijskemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožečih strank v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču druge stopnje, v vsakem primeru pa naloži tožeči stranki plačilo vseh stroškov postopka.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje, ki je prestalo pritožbeni preizkus in ga z revizijo ni več dovoljeno izpodbijati (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP).

Dne 6. 4. 1995 je na dvorišču tožene stranke deklica z leseno paličico (ostro vejico iz grmovja, dolgo približno 20 cm in debelo 1 cm) pri risanju po pesku poškodovala oko takrat 4-letne prve tožnice. Pri tem je utrpela presečno rano desnega očesa s poškodbo šarenice in očesne leče. Tistega dne je bilo v skupini dvajset otrok, ki sta jih nadzorovali vzgojiteljica in varuhinja. Slednja je videla, s čim se deklici igrata, dopustila igro, a se je kljub temu odmaknila od njiju za 3-4 m in ju ni neprestano opazovala.

7. Sodišče druge stopnje je napravilo pravilen materialnopravni zaključek, da toženec v skladu s prvim odstavkom 167. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) odgovarja za škodo, ki jo je povzročila njegova varovanka, saj mu ni uspelo dokazati, da je opravljal skrben nadzor ali da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu.

8. Varuhinja M. je opustila dolžno skrbnost, ker se je oddaljila od deklic za 3 - 4 m, čeprav je pred tem videla, da deklici rišeta po pesku z zašiljeno paličico. Revizijske navedbe, da je to storila, da bi se posvetila ostalim osmim otrokom v njeni skupini, vrtca ne razbremenijo odškodninske odgovornosti.

9. Revidentu se zdi stališče sodišč nižjih stopenj neživljenjsko, ker je bilo po njegovem mnenju nemogoče nadzorovati vsakega varovanca posebej glede na to, da je skupina štela dvajset otrok. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo zagotovljeno varstvo z ustreznim številom varuhinj in vzgojiteljic, je bilo torej na varuhinji, da bi organizirala varstvo tako, da bi imela pregled nad vsemi otroki, na primer z organizirano igro, v katero bi pritegnila vse otroke ali jih zbrala na nekem manjšem prostoru, ki bi ga lahko zaobjela s pogledom. Nenazadnje bi lahko prosila svojo sodelavko, da za trenutek popazi na deklico. Zaključek je lahko samo takšen, da nadzora s strani varuhinje ni bilo.

10. S tem, ko je varuhinja preverila paličici oziroma igro, je res izvajala nadzor, vendar ga od tu naprej ne bi smela opustiti, ampak ga še povečati. Narava igre in nizka starost deklic je namreč od nje zahtevala večjo stopnjo skrbnosti. Le-tej bi zadostila, če bi deklicama odvzela paličici ali če bi risanje po pesku nepretrgoma nadzorovala. Če ne drugega, bi lahko v drugem primeru koordinirala potek igre, če bi ta postala preveč dinamična oziroma če bi deklici postali preveč živahni.

11. Strinjati se je z zaključkom pritožbenega sodišča, da „brkljanja“ s paličico ne gre enačiti z risanjem s čopičem ali s hranjenjem z vilicami, saj gre v prvem primeru za igro na prostem, kjer so otroci bolj razposajeni in gre za večjo dinamiko, pri drugih dveh aktivnostih pa so otroci posajeni za mizo (ponavadi) v zaprtem prostoru.

12. Pritrditi je revizijskim navedbam, da je treba otroku pustiti neko svobodo, da se razvija oziroma postane samostojnejši, vendar je treba meje dane svobode prilagoditi okoliščinam konkretnega primera, kot so na primer starost otrok, vrsta igre, površina, na kateri se otroci igrajo itd. Primeri iz sodne prakse, na katere se sklicuje revident, niso podobni obravnavanemu. Še najbolj se mu približa primer v sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 342/199 z dne 7. 12. 1995, v kateri je šlo za 6-letno deklico, ki je stekla čez 20 cm visoko klop in pri doskoku padla, vendar s to razliko, da so otroci pri starosti 6 let gibalno spretnejši in se bolj zavedajo, kaj smejo in česa ne, v primerjavi s štiriletniki, zato ni potreben konstanten nadzor nad njimi.

13. Ker toženec s pritožbo ni izpodbijal višine odškodnine in ker se sodišču druge stopnje s tem vprašanjem v okviru uradnega preizkusa ni bilo treba ukvarjati (Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 12. 12. 2002)(1), drugostopenjska sodba o tem razumljivo nima razlogov. Revizija pa je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP).

14. Ker v reviziji uveljavljana razloga nista podana in revizijsko sodišče ni našlo drugih napak v okviru uradnega preizkusa (371. člen ZPP), je revizijo toženca na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

Op. št. (1): Pravna mnenja 2/02, str. 10.