Jedro

Sodišče je o neogibnosti pripora zoper obtoženca zaradi zagotavljanja varnosti oškodovanca in njegove družine sklepalo na podlagi ugotovitve, da je podana realna nevarnost, da bo obtoženec storil kaznivo dejanje, s katerim grozi, saj je obtoženec, ki je nasilje proti oškodovancem stopnjeval, M.M. in njegovi družini grozil z umorom. Takemu stališču ni mogoče odrekati razumne presoje.

Izrek

Zahteva zagovornika obtoženega R.A. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 10.3.2005 na podlagi 2. odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pripor zoper obtoženega R.A. iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP podaljšalo še po vložitvi obtožnice. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno pravnomočno odločbo pritožbi obtoženčevih zagovornikov, odvetnikov A.P. in V.O. iz M., zavrnilo kot neutemeljeni.

Zoper ta pravnomočni sklep je obtoženčev zagovornik A.P. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, kršitve 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 20. člena Ustave, ter zaradi kršitev določb 2. odstavka 192. in 1. odstavka 395. člena ZKP, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep spremeni tako, da pripor zoper obtoženca odpravi, podrejeno pa da napadeni sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje, da v 24 urah prejema odločbe Vrhovnega sodišča znova odloči o priporu.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da v zahtevi zatrjevane kršitve zakona niso podane. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj jo kot neutemeljeno zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po 1. odstavku 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. To določbo si je treba razlagati tako, da mora vložnik kršitve, ki jih uveljavlja s tem izrednim pravnim sredstvom, določno obrazložiti. Če tega ne stori, utemeljenosti njegovih trditev ni mogoče preizkusiti.

Vložnik v zahtevi navaja, da zunajobravnavni senat ob preizkusu pogojev za podaljšanje pripora po vložitvi obtožnice, ni upošteval rezultatov preiskave, saj da jih ni omenil niti z besedo in tudi ocenil ne. Meni, da je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker napadeni sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih. Teh splošnih navedb vložnik z ničemer ne konkretizira, zato utemeljenosti zahteve v tem obsegu ni mogoče preizkusiti.

Enako velja tudi za nadaljnjo navedbo v zahtevi, da sodišče druge stopnje ni presodilo pritožbenih navedb, ki se nanašajo na odločilna dejstva in da je zato storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP ter kršilo določbo 1. odstavka 395. člena istega zakona. Zahteva tudi v teh trditev ne obrazloži, saj ne pojasni, katere so tiste navedbe v pritožbi, ki jih sodišče druge stopnje ni presodilo.

Prav tako vložniku ni mogoče pritrditi, ko v zahtevi navaja, da tretji pogoj za pripor, to je njegova neogibnost za varnost ljudi, ni podan. Svoje videnje vložnik utemeljuje z navedbo, da je bilo v kazenskem postopku ugotovljeno, da obsojenec besednih groženj ni podkrepil z orožjem ali uporabo drugega sredstva, s katerim bi bilo mogoče oškodovancem odvzeti življenje, saj da ustrelitev oziroma umor z besedami nista mogoča. Meni, da je sodišče v pravnomočnem sklepu kršilo načelo sorazmernosti, ker morebitno porušenje psihičnega ravnovesja oškodovancev, do katerega bi lahko prišlo zaradi obtoženčevih verbalnih groženj, ne odtehta posega v obtoženčevo pravico do osebne svobode. Po oceni obtoženčevega zagovornika podaljšanje pripora ni neogibno potreben za varnost ljudi in ga je mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom - prepovedjo približevanja določeni osebi (oškodovancem) po 195.a členu ZKP. Ker se sodišče ni odločilo za milejši ukrep, s katerim je bilo po vložnikovi presoji mogoče zagotoviti varnost oškodovancev, je ravnalo tudi v nasprotju z določbo 2. odstavka 192. člena ZKP.

Sodišče prve stopnje je določno navedlo okoliščine, na podlagi katerih je zaključilo, da je podana visoka stopnja nevarnosti, da bo R.A. storil katero izmed hudih kaznivih dejanj zoper življenje in telo, s katerimi grozi. V obrazložitvi sklepa je zapisalo, temu pa je v celoti pritrdilo tudi pritožbeno sodišče, da je obtoženec, ki je nasilje proti oškodovancem stopnjeval, M.M. in njegovi družini grozil z umorom. Sodišče je o neogibnosti pripora zoper obtoženca, zaradi zagotavljanja varnosti oškodovanca in njegove družine, sklepalo ravno na podlagi ugotovitve, da je podana realna nevarnost, da bo obtoženec storil kaznivo dejanje, s katerim grozi. Takemu stališču tudi po oceni Vrhovnega sodišča ni mogoče odrekati razumne presoje. Trditev v zahtevi, da bi bilo zaradi morebitnih obtoženčevih groženj lahko ogroženo zgolj psihično ravnovesje oškodovancev, nima podlage v dejanskem stanju, ugotovljenem v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, pač pa temelji na dokazni presoji, ki jo ponuja vložnik. Zato s temi navedbami zagovornik obtoženega R.A. po vsebini ne uveljavlja zatrjevanih kršitev določb 3. točke 1. odstavka 201. člena in 2. odstavka 192. člena ZKP, ampak izpodbija v pravnomočni odločbi ugotovljeno dejansko stanje. Iz tega razloga po 2. odstavku 420. člena ZKP tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik obtoženega R.A., niso podane, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.