Jedro

Stvarne napake, ki jih navaja toženka, se nanašajo na predprešo in kompresor, torej na opremo iz kupoprodajne pogodbe z dne 10.4.1993. Tožena stranka sodišč prve in druge stopnje ni prepričala v to, da ima oprema res stvarno napako, ker ne omogoča izdelave trdih sirov. Pa tudi če bi bilo temu tako, je tožena stranka zamudila roke, ki so v 481. in 482. členu ZOR predpisani za obvestilo prodajalcu.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku 7.060,00 nemških mark v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila ter od tega zneska plačati povprečne bančne obresti v kraju tožnikovega prebivališča za hranilne vloge na vpogled za nemške marke za čas od 1.7.1994 do plačila.

Drugačen obrestni zahtevek je zavrnilo. Poleg tega je odločilo, da mora tožena stranka tožniku povrniti 167.989,00 tolarjev pravdnih stroškov.

Sodišče druge stopnje je po pritožbah tožeče in tožene stranke pritožbama delno ugodilo. V zvezi s pritožbo tožene stranke, je izpodbijano sodbo razveljavilo za plačilo tolarske protivrednosti 600,00 nemških mark glavnice in za odločitev o pravdnih stroških ter v tem obsegu zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Po pritožbi tožnika je spremenilo izrek o obrestih v toliko, da je toženi stranki naložilo tako plačilo obrestne mere, kot jo plačujejo poslovne banke v kraju izpolnitve za devizne hranilne vloge na vpogled (in ne poprečne obrestne mere). Sicer je pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo za glavnico 6.460,00 nemških mark z obrestmi.

Proti sodbi višjega sodišča in v zvezi s prvostopenjsko sodbo je pravočasno vložila revizijo tožena stranka. V njej uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo ali razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve prvemu sodišču v novo sojenje. Meni, da sta pogodba in aneks enoten in nedeljiv pravni posel in da se tisto, kar je bilo določeno kot predmet osnovne pogodbe, navezuje tudi na aneks. Zato toženka uveljavlja stvarne napake. Navaja, da je bila oprema kupljena za izdelavo trdih sirov, zaradi česar je vsebovala tudi predprešo in kompresor. Ta dva se sedaj ne uporabljata, ker nista primerna, ne pa zaradi tega, ker ne bi bilo dovolj mleka za izdelavo trdih sirov in se izdeluje le mehki sir. Revidentka trdi, da je napake pravočasno grajala, ker je bil aneks podpisan 10.2.1994 in je bil dopis z dne 14.7.1994 odposlan v roku iz drugega odstavka 482. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89). Poleg tega je treba upoštevati, da je v drugi polovici 1993 leta prišlo do sporov med uporabniki sirarne in predstavniki zadruge ter slednji odtlej niso imeli vpogleda v poslovanje sirarne. Drugostopenjskemu sodišču še očita, da ni pojasnilo aneksa, ki določa tožnikovo obveznost, da vpelje tehnologijo za izdelavo trdih sirov in trdi, da je obstojala volja pogodbenih strank za razveljavitev pogodbe, ki je izražena v tožnikovem dopisu, v katerem pogodbo pogojuje s poravnavo obveznosti iz aneksa. Tožena stranka je dala tožniku opremo na razpolago, da jo odpelje, toda tožnik tega ni storil zaradi prošnje G., ki pa ni pooblaščenec tožene stranke.

Revizija je bila po določilu 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je po določilu tretjega odstavka 385. člena ZPP vezano poleg strank tudi vrhovno sodišče, izhaja: - da sta se pravdni stranki s predpogodbo dne 31.3.1993 sporazumeli o nabavi celotne sirarske in hladilniške opreme za ceno 20.500,00 nemških mark; - da sta 10.4.1993 sklenili kupoprodajno pogodbo, v kateri sta navedli opremo, med drugim tudi predprešo in kompresor, torej opremo, ki se uporablja le za izdelavo trdih sirov. Ta pogodba je bila izpolnjena, saj je bila oprema dobavljena in kupnina 20.500,00 nemških mark plačana.

- Kasneje je bil na podlagi sklepa upravnega odbora zadruge sklenjen še ankes h kupni pogodbi, s katerim se je tožena stranka obvezala doplačati 2.670,00 nemških mark za hladilnico ter je kupila še 24 modelov, stelažo s policami in loputo, vse skupaj za 6.460,00 nemških mark. Aneks je zadnji podpisal tožnik in sicer 10.2.1994. Revizijsko sodišče se strinja s pravnim naziranjem, da sta pravdni stranki 10.4.1993 na podlagi določila 454. člena ZOR sklenili kupoprodajno pogodbo, s katero se je tožnik zavezal, da bo opremo, ki jo prodaja, izročil kupcu, kupec pa se je zavezal, da bo plačal kupnino in sicer je bila ta določeno v dveh obrokih, ki sta zapadla v plačilo 31.12.1993 in 30.6.1994. Z aneksom h kupni pogodbi sta stranki pogodbo z dne 10.4.1993 dopolnili tako, da sta kompletirali predmet pogodbe z določeno opremo in povečali ceno za 6.460,00 nemških mark. Ostala določila pogodbe se niso spremenila in revidentka pravilno ugotavlja, da sta pogodba in njen aneks enoten pravni posel, s katerim je tožnik dobavil v pogodbi določeno sirarsko opremo. Plačilo te opreme je bilo razdeljeno na dva obroka in ker med pravdnima strankama ni spora o tem, da je tožena stranka plačala opremo, ki je navedena v pogodbi z dne 10.4.1993, je predmet tožbenega zahtevka le tolarska protivrednost zneska 6.460,00 nemških mark za opremo, ki je navedena v aneksu. Predmet tožbenega zahtevka je tudi tolarska protivrednost 600,00 nemških mark, toda ker je pritožbeno sodišče prvo sodbo v tem delu razveljavilo, ta del tožbenega zahtevka ni predmet revizije. Pogodba o prodaji tehnologije ni predmet tožbenega zahtevka, zato za odločitev o tožbenem zahtevku ni bistvena in sodišče ne bo odgovarjalo na revizijske navedbe v zvezi z njo.

V zvezi z zahtevkom iz aneksa z dne 10.2.1994 sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili določilo prvega odstavka 262. člena ZOR, po katerem je upnik upravičen zahtevati izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo mora izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi. Ker tožena stranka doslej še ni plačala 6.460,00 nemških mark in ker ne ugovarja, da tožnik opreme, ki je navedena v aneksu ne bi bil dobavil, ter sta sodišči ugotovili, da je svojo obveznost v zvezi z dobavo opreme izpolnil, se revizijsko sodišče strinja s sodbo, da mora tudi tožena stranka izpolniti pogodbo in plačati kupnino.

Stvarne napake, ki jih navaja toženka, se nanašajo na predprešo in kompresor, torej na opremo iz kupoprodajne pogodbe z dne 10.4.1993. Tožena stranka, ki se sklicuje le na izpoved priče dr. P., sodišč prve in druge stopnje ni prepričala v to, da ima oprema res stvarno napako, ker ne omogoča izdelave trdih sirov. Pa tudi če bi bilo temu tako, je tožena stranka zamudila roke, ki so v 481. in 482. členu ZOR predpisani za obvestilo prodajalcu. Sodišči prve in druge stopnje sta namreč ugotovili, da sta predpreša in kompresor, ki se uporabljata samo za proizvodnjo trdih sirov, navedena v pogodbi z dne 10.4.1993, da je bila ta oprema izročena 15.7.1993 in da je prišlo do nesporazuma med tožnikom in predstavnikom Inštituta za mlekarstvo dr. P. v juliju 1993, ko je začela sirarna poskusno obratovati. Tedaj je začel teči subjektivni 8 dnevni rok za grajanje skrite napake, ki ga je tožena stranka zamudila, saj je "napako" grajala šele 14.7.1994, torej leto dni po tem, ko jo je opazila. Njeno sklicevanje na drugi odstavek 482. člena ZOR ne pride v poštev, ker gre za objektivni rok in je tudi ta potekel, saj je začel teči z izročitvijo opreme v juliju 1993 in ne z dnem podpisa aneksa.

Tudi trditev, da je bila pogodba razveljavljena, ne drži, ker ni mogoče pritrditi revizijski interpretaciji dopisov med pogodbenima strankama. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno šteli, da med pogodbenima strankama ni bilo soglasja za razveljavitev že izpolnjene pogodbe z dne 10.4.1993. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem skrbno in logično pojasnilo, da je tožnik zagrozil, da bo demontiral in odpeljal opremo pri sporazumevanju o sklenitvi aneksa h kupoprodajni pogodbi in ta je bil kasneje sklenjen. Opozorilo je tudi na to, da je tožena stranka na sporni opremi ves čas izdelovala sir in da torej opreme ni dala na razpolago tožniku.

Tožena stranka v reviziji navaja tudi spore med njenimi člani, toda notranji spori med zadružniki ne morejo vplivati na njene obveznosti navzven, to je na sklenjeni posel s tožnikom. Revizijska navedba o tem, da ni prišlo do razdrtja pogodbe zaradi osebnih interesov predsednika upravnega odbora G., ki da "ni bil pooblaščen s strani toženca", pa so nedovoljena revizijska novota, ki je v nasprotju s pritožbenimi navedbami tožene stranke in z njenim sporočilom tožniku v dopisu z dne 14.7.1994. Ker torej revizijski razlogi niso podani in ker niso podane kršitve, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je vrhovno sodišče po določilu 393. člena ZPP zavrnilo revizijo.

Zavrnilo je tudi zahtevek tožeče stranke za povrnitev revizijskih stroškov, ker revizija ni bila uspešna (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP).