Jedro

Tožena stranka je imela sklenjeno polico za zavarovanje odgovornosti pri zavarovalnici, s katero je tožnik sklenil izvensodno poravnavo za plačilo odškodnine za delovno nesrečo. Vendar tožnik tega zneska ni dobil nakazanega v celoti, temveč zmanjšanega za odbitno franšizo, za kar pa ne more biti prikrajšan, saj predstavlja odbitna franšiza predmet dogovora v zavarovalni polici, s katero so urejena pravna razmerja zavarovanja odgovornosti med toženo stranko in zavarovalnico.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od dne 5. 11. 2011 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (I. točka izreka).V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 131,64 EUR, v 8 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila, vse pod izvršbo (II. točka izreka).

Tožena stranka se je zoper zamudno sodbo pravočasno pritožila in jo izpodbija v celoti iz vseh dovoljenih pritožbenih razlogov.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo zgolj z vidika obstoja bistvenih postopkovnih kršitev in pravilne uporabe materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP), ne pa tudi iz razlogov zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, saj se zamudna sodba iz teh razlogov skladno z določbo 2. odstavka 338. člena ZPP ne more izpodbijati. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri sprejeti zamudni sodbi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je moralo paziti po uradni dolžnosti.

Izdaja zamudne sodbe temelji na domnevi, da tožena stranka zaradi svoje pasivnosti, ker ne poda odgovora na tožbo oziroma ga vloži po izteku predpisanega roka (1. odstavek 318. člena ZPP), priznava dejanske tožbene navedbe, pri čemer s tem prizna tudi tiste navedbe, ki zanjo niso ugodne. Zato postanejo tožbene navedbe nesporne in jih v nadajevanju ni potrebno dokazovati ter izpodbijati po vsebini.

V konkretnem primeru tožena stranka ni odgovorila na tožbo v 30 dnevnem roku iz določbe 277. člena ZPP, čeprav ji je bil predhodno pravilno vročen drugopis tožbe zaradi podaje odgovora. Iz vsebine tožbe je razvidna utemeljenost zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova delovne nesreče, ki jo je tožnik utrpel 23. 2. 2009 na delu pri toženi stranki, pri čemer takšna dejstva niso v nasprotju s predloženimi listinami ali dejstvi, ki so splošno znana. Iz dokaznih listin je razvidno, da je imela tožena stranka sklenjeno polico za zavarovanje odgovornosti pri A. d.d., s katero je tožnik sklenil izvensodno poravnavo za plačilo odškodnine za navedeno delovno nesrečo v znesku 4.100,00 EUR. Vendar tožnik tega zneska ni dobil nakazanega v celoti, temveč zmanjšanega za odbitno franšizo v znesku 1.500,00 EUR, za kar pa ne more biti prikrajšan, saj predstavlja odbitna franšiza predmet dogovora v zavarovalni polici, s katero so urejena pravna razmerja zavarovanja odgovornosti med toženo stranko in zavarovalnico.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).