Jedro

Izpodbijana odločba ni obrazložena in je podana kršitev določb ZUP.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi sklep Izvršnega sveta skupščine občine z dne 4.6.1993.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi 107. člena zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 48/90 in 34/91 - 114. člen prečiščenega besedila - Uradni list RS, št. 14/92) odločila, da se tožnici kot davčni zavezanki ne odpiše davčni dolg (doplačilo dohodnine) za leto 1991 v znesku 2.235,00 SIT. V obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka citira določbo 1. odstavka 107. člena navedenega zakona o dohodnini. Navaja, da ji je Republiška uprava za javne prihodke - izpostava Ljubljana-Bežigrad predlagala, da naj tožnici ne odpiše navedeni davčni dolg. Na obrazložen predlog navedene izpostave je sprejela navedeno odločitev.

Tožnica v tožbi navaja, da izdaja izpodbijanega sklepa temelji le na predlogu davčnega organa, da se terjatev ne odpiše. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa pa niso navedeni razlogi za tak predlog. Ne zmore plačati ničesar. Iz tožbi priloženih listin je razvidno, da je v letu 1992 prejela 204.022 SIT dohodkov. Iz poročila Ljubljanske banke z dne 8.6.1993 pa je razvidno, da znaša njen osebni dohodek za maj 1993 16.000,00 SIT. Predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijani sklep. Predlaga tudi, da jo sodišče oprosti sodnih taks v tem upravnem sporu glede na njene dohodke.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila, pač pa je navedena izpostava sodišču pojasnila okoliščine v zvezi s pripravo njenega predloga toženi stranki.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: V obrazložitvi izpodbijanega sklepa tožena stranka ni navedla dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku. Tožena stranka bi to morala storiti, ker jo na to zavezujejo določbe 2. odstavka 209. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), v zvezi z določbami 142. in 143. člena ZUP. Ne zadošča namreč, da se tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sklicuje le na to, da je odločila na podlagi obrazloženega predloga Republiške uprave za javne prihodke - izpostave Ljubljana-Bežigrad, pač pa bi morala glede na navedene določbe ZUP v tej obrazložitvi navesti tudi razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločitev, navedeno v izreku izpodbijanega sklepa. Sicer pa med predloženimi upravnimi spisi obrazloženega predloga davčne uprave za tožnico niti ni.

Ker je tožena stranka z izpodbijano odločbo kršila navedene določbe ZUP, je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijano odločbo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Določbe ZUP in ZUS je sodišče uporabilo kot republiške predpise v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I). Na pripombe, dane v tej sodbi, je tožena stranka vezana (62. člen ZUS).

Sodišče ni odločalo o tožničinem predlogu za oprostitev plačila sodnih taks, saj je tožnica s tožbo uspela in ne plača sodne takse za sodbo (pojasnilo k tarifni številki 28 taksne tarife, ki je sestavni del zakona o sodnih taksah - Uradni list SRS, št. 1/90 in Uradni list RS, št. 14/91 in 9/91-I), sodno takso za tožbo po tarifni številki 27 navedene tarife pa je tožnica plačala v znesku 600 SIT.