Jedro

Dejstvo, da je del komunalne infrastrukture, s katero je opremljena stavbno zemljišče, tožnica zgradila sama, na odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča ne more vplivati. Za primere kot je obravnavani, določba 13. člena občinskega odloka dovoljuje vložitev vloge za oprostitev plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, torej bi največ za obdobje 5 let tožnica lahko dosegla oprostitev spornega plačila.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za finance, Davčna uprava Republike Slovenije, Davčni urad Velenje (v nadaljevanju prvostopenjski upravni organ), je z izpodbijano odločbo, št. DT 4224-3365/2011, 4-16-130-03 z dne 12. 12. 2011 odločil, da se zavezanki A.A., odmeri nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2011, in sicer za poslovni prostor v višini 263,72 EUR in stanovanjski objekt v višini 318,83 EUR, skupaj 582,55 EUR. V 2. točki izreka je prvostopenjski upravni organ pojasnil, da so bile zavezankine obveznosti iz nadomestne odločbe v celoti poravnane, v 3. točki izreka odločil, da se zavezanki preveč plačani davek vrne po uradni dolžnosti in v 4. točki odločil, da se s to odločbo nadomesti odločba istega organa z dne 13. 4. 2011. Upošteval je tudi podatek o vrednosti točke za izračun nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča na območju Mestne občine Velenje (Uradni vestnik Mestne občine Velenje, št. 12/2010), v povezavi s 15. členom Odloka, ki je za leto 2011 za gospodarstvo in negospodarstvo znašala 0,0005869726 EUR, za gospodinjstvo, šolstvo, zdravstvo, kulturo, socialo in šport pa 0,0003718867 EUR. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je pojasnjen tudi način izračuna nadomestila. O vloženi pritožbo zoper navedeno odločbo je odločal drugostopenjski upravni organ, ki je pritožbo tožnice zavrnil in v odločbi pojasnil, da izpodbijana odločba temelji tako na določilih Odloka ter določilih 58. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ/84).

2. Z izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa št. DT 422407925/2012-1-16-130-03 z dne 23. 5. 2012, pa je upravni organ zavezanki odmeril nadomestilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2012 v skupni višini 592,58 EUR, in sicer za poslovni prostor v višini 260 EUR ter stanovanjski objekt v višini 331 EUR; določil način plačila nadomestila, odločil, da pritožba ne zadrži izvršitve in da posebni stroški davčnemu organu z izdajo te odločbe niso nastali. Pojasnil je pravne podlage za izdajo izpodbijane odločbe ter navedel podatke Odloka, iz katerih izhaja sporni obračun. Pritožbo zoper navedeno odločbo je drugostopenjski upravni organ s svojo odločbo DT 499-13-692/2012-2 z dne 28. 6. 2013, zavrnil. 3. Tožnica vlaga tožbo zoper odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2011 in 2012. Pojasnjuje, da gre v obeh primerih za isti stranki, za identično vsebino, za odmero nadomestila za obe leti in iste odmerne elemente. Prav tako je tožba v obeh primerih, zaradi istočasnega prejema drugostopenjskih odločb, pravočasna. Tožbo vlaga iz vseh treh razlogov, predvsem pa toženi stranki očita nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Zatrjuje, da sta izpodbijani odločbi splošni, povzete so samo zakonske določbe na katerih temelji odmera in upoštevana določila Odloka, vendar ugotovitve ne ustrezajo dejanskemu stanju na terenu. Odločitev bi morala biti konkretizirana. Tožnica opozarja, da postavka „asfaltirana cesta s hodniki za pešce“ ne bi smela biti upoštevana. Iz katastra gospodarske infrastrukture, za območje kjer stoji tožničino prebivališče izhaja, da je sporna cesta z vsemi dodatki, na vsej dolžini, zasebna last in da je v občinski lasti le majhen delček. Gre za cesto v katere izgradnjo je investirala tako tožnica, kot sosedje, poleg svojega dela ceste pa tožnica uporablja del ceste v dolžini 250 m, ki je v solastništvu B.B. in C.C., kar skupaj z njenim delom predstavlja 450 m. Tožnica je morala poleg navedenega urediti še druga vprašanja, kot je vpis služnosti z že navedenima lastnikoma, kakor tudi druga vprašanja v povezavi s komunalno opremljenostjo oziroma neopremljenostjo stavbnega zemljišča. 4. Tožnica se v utemeljevanju svoje tožbe opira na zakonsko določbo ZSZ, ki v 39. členu zavezuje občine k zagotavljanju stavbnih zemljišč tako, da jih je šteti za opremljena zemljišča. To pa pomeni, da je stavbno zemljišče opremljeno takrat, ko so zagotovljeni priključki na javno infrastrukturo glede javnega vodovodnega omrežja, kanalizacijskega in javnega elektro energetskega omrežja. Enako izhaja tudi iz določb 61. člena istega zakona, pri čemer je tudi v tem primeru treba šteti, da mora komunalno opremljenost zagotoviti občina. Prav tako tožnici s strani Mestne občine Velenje ni bila zagotovljena kanalizacija, cestna kanalizacija, vodovod, toplovod, električno omrežje, KS telefon, javne razsvetljave, kolesarske steze. Vse to, oziroma le nekaj od teh infrastrukturnih elementov, ki dejansko v naravi so, si je tožeča stranka zagotovila sama in prav tako jih tudi vzdržuje, zato ni zakonske podlage za izračun spornega nadomestila. Iz navedenega razloga tožnica sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijani odločbi odpravi.

5. Tožena stranka je poslala upravne spise in odgovor na tožbo. V celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih izpodbijanih odločb. Tožnica delno ponavlja navedbe iz pritožbe zoper prvostopno odločbo, do katerih pa se je pritožbeni organ opredelil v obeh drugostopenjskih odločbah, zato se sklicuje tudi na razloge drugostopenjskih odločb. Dodaja, da tožnica sama priznava, da ima vso komunalno infrastrukturo, ki je vrednotena v izpodbijanih odločbah, vendar te infrastrukture ni v celoti zagotovila občina, ampak jo je morala zgraditi oziroma financirati sama. Drugostopenjski organ je tožnici že pojasnil, da je v 13. členu Odloka predvidena možnost 5 letne oprostitve plačila nadomestila, v primeru, da je občan kupil novo stanovanje kot posamezen del stavbe ali zgradil, dozidal ali nadzidal družinsko stanovanjsko hišo, če je v ceni stanovanja oziroma družinske stanovanjske hiše ali neposredno plačal stroške za urejanje stavbnega zemljišča. 5 letna doba oprostitve plačevanja nadomestila začne teči od dneva vselitve v stanovanje ali stanovanjsko hišo. Tožnica ni nikoli vložila zahteve za oprostitev plačila za dobo 5 let. Tožena stranka se v celoti sklicuje na razloge prvostopenjske, kot drugostopenjske odločbe in sodišču predlaga, da tožbo zoper oba akta zavrne kot neutemeljeno.

K I. točki izreka:

6. Tožba ni utemeljena.

7. Tožnica je vložila tožbo zoper dva izpodbijana akta, s katerima je bilo nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča odmerjeno za leto 2011 in 2012. Ker gre v obeh primerih za isti stranki (tako zavezanko, kot toženo stranko) ter izpodbijani odločitvi temeljita na istem dejanskem stanju, ki ga tožnica v toži enotno izpodbija zoper oba akta, sodišče kljub temu, da se izpodbijata dve odločbi, za različni časovni obdobji, zadeve ni razdružilo.

8. Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, zato se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, sklicuje na razloge, ki sta jih za svojo odločitev navedla organa prve in druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1) ter v pojasnilo dodaja:

9. V obravnavani zadevi sodišče ugotavlja, da je tožnica zavezanka za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, v smislu 62. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ/84), sporno pa je, ali je bila pri odmeri nadomestila pravilno upoštevana opremljenost stavbnega zemljišča s komunalnimi in drugimi objekti in napravami individualne in skupne rabe in dejanske možnosti priključka na te objekte in naprave. Tožnica namreč zatrjuje, da je del komunalne infrastrukture zgradila sama, zato se komunalna opremljenost v tem delu ne bi smela upoštevati pri odmeri nadomestila.

10. Sodišče tožnici pojasnjuje, da ji je že drugostopenjski upravni organ pravilno pojasnil pravno podlago za izdani odmerni odločbi, kakor tudi, da dejstvo, da je del komunalne infrastrukture, s katero je opremljena stavbno zemljišče, zgradila sama, na odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča ne more vplivati. Ob dejstvu, da so bili v odmerni odločbi točkovani vsi elementi infrastrukturne opremljenosti, ki se nahajajo na območju točkovanja, je bilo tožnici pravilno pojasnjeno tudi, da za primere kot je obravnavani, določba 13. člena Odloka dovoljuje vložitev vloge za oprostitev plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, torej bi največ za obdobje 5 let tožnica dosegla oprostitev spornega plačila. Da je tožnica takšno vlogo vložila iz listin spisa ne izhaja, niti tega tožnica ne zatrjuje v tožbi. Iz navedenega razloga je sodišče tožničine ugovore, ki se nanašajo na nepravilno točkovanje in posledično izračun nadomestila za uporabo stavnega zemljišča v delu, ki se nanaša na opremljenost zemljišča s komunalnimi in drugimi objekti in napravami, moralo zavrniti kot neutemeljene.

11. Kot neutemeljenega pa je sodišče zavrnilo tudi tožbeni ugovor, da izpodbijani odločbi nista konkretizirani. Tako prvostopenjski, kot drugostopenjski organ sta v odločbah navedla vse relevantne podatke za odmero spornega nadomestila in tudi pojasnila, zakaj tožnica s svojimi pritožbenimi ugovarjati ne more uspeti.

12. Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K II. točki izreka:

13. Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).