Jedro

Delavec mora ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi zahtevati v roku 30 dni od dneva vročitve pred pristojnim delovnim sodiščem (tretji odstavek 204. člena ZDR).

Postavitev izvedenca finančne stroke za ugotovitev utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo razlike v plači v tem sporu ni bila potrebna. Sodišče namreč razpolaga z ustreznim znanjem, da lahko preveri zneske v pogodbi o zaposlitvi in v plačilnih listah, za kar ni potrebno izvedensko znanje.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v delu, ki se nanaša na plačilo plače za februar 2012 v višini ... EUR s pp in o odločitvi o stroških postopka ter se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v nerazveljavljenem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, pritožbeni stroški tožene stranke so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo in sklep, s katerima je odločilo, da je toženec dolžan tožnici od bruto razlik v plači za december 2011 v višini 95,92 EUR in za januar 2012 v višini 95,42 EUR ter od bruto plače za februar v višini ... EUR obračunati in za tožnico plačati prispevke za socialno varnost in akontacije dohodnine, neto zneske pa plačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15. dne v mesecu za pretekli mesec, v roku 15 dni pod izvršbo. Višji zahtevek je zavrnilo. Tožbo je v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da je bila odjava zaposlitve na podlagi pogodbe o zaposlitvi med strankama z dne 15. 7. 2010 nezakonita, da delovno razmerje med strankama ni prenehalo, da je toženec tožnico dolžan pozvati nazaj na delo in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja, med tem tudi plačo z zamudnimi obrestmi od prenehanja 27. 2. 2012 dalje, zavrglo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici povrniti njene stroške postopka v višini 184,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka, pod izvršbo tako, da jih vplača na račun sodišča. Zoper zgoraj navedeno sodbo in sklep se v odprtem pritožbenem roku pritožujeta obe stranki.

Tožeča stranka se pritožuje zoper sklep sodišča zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške. Sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo, ker je ugotovilo, da ni bila vložena v prekluzivnem 30-dnevnem roku. Odločitev je nepravilna oziroma preuranjena. Meni, da je povsem neživljenjsko, da v kolikor bi bila seznanjena z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, da bi zaradi opravičila odsotnosti z dela delodajalcu iskala bolniški list. Nerazumno je tudi, da bi ob iskanju brezplačne pravne pomoči prikrivala obstoj odločbe o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Razlogi, s katerimi se opravičuje odpoved pogodbe o zaposlitvi so za tožnico nesprejemljivi. Sodišče šteje pričanje A.A., bivše delavke pri toženi stranki, za nerelevantno za odločanje o vročitvi odločbe o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, s čimer se tožnica ne strinja. Iz njene izpovedi izhaja interes tožene stranke, da realizira namero zmanjšanja števila zaposlenih brez kakršnihkoli obveznosti do odpuščenih delavcev. Po drugi strani pa je sodišče nekritično do izpovedi tožene stranke in njenih prič. Gre za zaposlene delavce, ki so zaradi zagotavljanje materialne in socialne varnosti dolžni izkazovati lojalnost delodajalcu. Tožena stranka je vročitev odločbe izkazovala z uradnim zaznamkom z dne 26. 2. 2012, povsem zanesljivo pa je ugotovilo, da uradni zaznamek ni bil zapisan in podpisan dne 26. 2. 2012 in je očitno šlo za zapis prilagojen potrebam postopka. Odklonitev podpisa bi bilo potrebno zabeležiti na sami odločbi ob neuspešni vročitvi. Meni, da je odklonitev sprejema potrebno navezovati na določbo 144. člena ZPP. Zaradi zmotnega procesnopravnega izhodišča, je sodišče tudi zmotno presodilo dejansko stanje in posledično neutemeljeno sledilo zatrjevanju tožene stranke.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe glede denarnega zahtevka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da Višje delovno in socialno sodišče izpodbijani del spremeni tako, da zahtevek glede denarnega zahtevka v celoti zavrne, podredno pa, da zadevo glede denarnega zahtevka vrne v ponovno odločanje. Sodišče je v izpodbijanem delu sodbe razsodilo, da je toženec tožnici dolžan od bruto razlik v plači za december 2011 v višini 95,92 EUR in za januar 2012 v višini 95,42 EUR ter od bruto plače za februar v višini ... EUR obračunati in za tožnico plačati prispevke in neto zneske plačati tožnici. Odločitev utemeljuje s tem, da je bila na podlagi predložene pogodbe o zaposlitvi določena tožničina osnovna plača v višini ... EUR. Tožnica naj bi bila na podlagi določb Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije upravičena do dodatka za delovno dobo v višini 84,52 EUR ter do dodatka za nedeljsko in praznično delo v višini 83,50 EUR in bi tožničina plača tako znašala ... EUR, toženec pa naj bi bil dolžan od bruto razlike obračunati in plačati prispevke. Podobno je štelo za januar 2012, ko naj bi tožničina bruto plača znašala ... EUR. Prav tako je sodišče razsodilo, da je toženec dolžan tožnici po obračunu in izplačilu prispevkov od bruto zneska ... EUR plačati neto znesek plače za februar 2012. Netočna in v nasprotju s predloženimi in izvedenimi dokazi je ugotovitev sodišča, da je toženec tožnici dolžan plačo za mesec februar 2012, saj je toženec v spis vložil listino obračun plač za februar 2012 z dne 12. 3. 2012, iz katere izhaja, da je bila tožeči stranki obračunana in izplačana plača za mesec februar 2012 in sicer za 152 ur dela, kar je enako 19 dni dela. Neto znesek je bil izplačan tožeči stranki marca 2012 in je znašal ...EUR, kar je razvidno iz potrdila A. z dne 12. 3. 2012. Iz izpiska je razvidno, da je bilo tožeči stranki posebej izplačano 501,69 EUR ter posebej 120,00 EUR B. d.d. po sklepu o izvršbi zoper tožnico. Nepravilna in v nasprotju z dejanskim stanjem je torej odločitev sodišča, da je toženec dolžan plačati tožnici plačo za mesec februar 2012 glede na to, da listinski dokazi izkazujejo drugačno sliko. Sodišče je tako nepravilno ugotovilo dejansko stanje ter hkrati bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Kar zadeva podatke za osnovno plačo, za katero je sodišče štelo, da so bili nepravilno obračunani, pa je sklep sodišča napačen, saj je napačno in neupravičeno spregledalo in se sploh ni opredelilo do navedb tožene stranke in dokazil, ki so bila v skladu s pozivom sodišča vložena 31. 5. 2012. Sodišče je spregledalo oziroma nepravilno seštelo izplačila tožeči stranki in sicer za mesec december 2011 je toženec tožnici izplačal skupaj znesek ... EUR, sodišče pa ocenjuje pravilen bruto znesek za obračun prispevkov ... EUR, kar pa pomeni, da bi moral biti neto znesek ... EUR, v primeru bruto zneska ... EUR, kolikor na bi znašala plača za januar 2012, pa bi moral biti neto znesek ... EUR, tožnica pa je dejansko prejela ... EUR. Dejstvo je, da je toženec 120,00 EUR nakazoval neposredno B. d.d. kot upniku dolžnice, to je tožeče stranke. Tožnica je torej prejemala več, kot bi ji pripadalo po pogodbi o zaposlitvi. Toženec tudi opozarja, da je sodišče ugotavljalo dejansko stanje glede višine bruto in neto plač, ne da bi za to imenovalo izvedenca računovodske stroke, izračuna sodišča, predvsem pravilnosti pa se ne da preveriti in se izračun razlikuje od zgoraj navedenega izračuna tožene stranke, ki je bil opravljen preko spletnega portala. Sodišče je s takim postopanjem kršilo tudi 243. člen ZPP, ki določa, da sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva pomembno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Zaradi vsega navedenega predlaga, kot v uvodu in da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka v celoti ter priglaša stroške pritožbenega postopka.

Stranki sta podali odgovor na pritožbi, v katetrih sta prerekali pritožbene navedbe nasprotne stranke in predlagali njuni zavrnitvi.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje glede pravočasnosti vložitve tožbe v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja in v tem delu pravilno uporabilo materialno pravo teh ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Glede denarnega dela zahtevka je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z denarnim zahtevkom za razliko v plači za mesec december 2011 in mesec januar 2012 ter v tem delu pravilno uporabilo materialno pravo ter ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, ki jih uveljavlja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, v zvezi z odločitvijo o plači za mesec februar 2012 pa je sodišče prve stopnje zagrešilo očitano bistveno kršitev pravil postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj obstaja nasprotje med listinami in odločitvijo sodišča prve stopnje v tem delu.

Glede pravočasnosti tožbe Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da sodišče ni upoštevalo in ovrednotilo pričanja priče A.A., temveč je sodišče prve stopnje le navedlo, da pričanje te priče ni relevantno glede ugotavljanja vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi in s tem pravočasnosti tožbe. Iz izvedenega postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja, da navedena priča ni bila prisotna dne 26. 2. 2012, ko je tožena stranka tožnici vročala odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato za dejstvo vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedena priča dejansko ni bila pomembna. Iz pričanja te priče pa izhaja, da je tega dne toženec opravil s pričo in tožnico razgovor, in sicer z vsako posebej. Priča se je dogovorila, da dobi odpoved na način, da bo imela pravice na zavodu za zaposlovanje, vendar je kljub temu dobila kasneje odpoved iz krivdnega razloga. Ni pa vedela, na kakšen način je prenehalo delovno razmerje tožnici. Iz navedene izpovedi tako sodišča prve stopnje utemeljeno ni moglo zaključiti nič v zvezi z vročitvijo odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici 26. 2. 2012. Neutemeljeno je zavzemanje tožnice, da sodišče ne bi smelo pokloniti vere izpovedi toženca in zaslišanih prič, ki so sicer vse zaposlene pri toženi stranki, ki so enotno izpovedale, da je bila opravljena vročitev dne 26. 2. 2012. Samo dejstvo, da so priče, zaposlene pri toženi stranki, namreč ne more omajati njihove verodostojnosti. Priče so izpovedale skladno, zato tudi pritožbeno sodišče meni, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje pravilna. Dejstvo, da je bil uradni zaznamek zapisan kasneje, ne more pomeniti, da vročitev dne 26. 2. 2012 ni bila opravljena. Zmotno je stališče tožnice, da bi moralo biti na odločbi zapisano, da je odklonila sprejem odločbe. Določba 144. člena ZPP namreč določa, da se vpiše to na vročilnico, zato zadostuje poseben uradni zaznamek. Tožena stranka je namreč vročala tožnici odpoved na delovnem mestu v prisotnosti prič in nato zabeležila odklonitev sprejema. Iz izpovedi prič pa izhaja, da je tožnica odpoved pogodbe o zaposlitvi odnesla s seboj, odklonila je le podpis prejema. Zato je po oceni pritožbenega sodišča dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnici bila odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena dne 26. 2. 2012 in da je takrat začel teči rok, določen v tretjem odstavku 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), pravilna in zakonita. Po navedeni zakonski določbi mora namreč delavec ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi zahtevati v roku 30 dni od dneva vročitve pred pristojnim delovnim sodiščem. Tožnici je tako rok za vložitev tožbe začel teči 27. 2. 2012, tožbo pa je vložila dne 30. 3. 2012, kar je prepozno. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje utemeljeno tožbo zavrglo kot prepozno na podlagi določbe 274. člena ZPP. Pritožba je neutemeljena. Pritožbeno sodišče na pritožbo v zvezi z vsebino kršitve ne odgovarja, ker to ni bil predmet sodne presoje.

Glede denarnega zahtevka Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo v tem sporu postaviti izvedenca finančne stroke za ugotovitev utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo razlike v plači. Sodišče namreč razpolaga z ustreznim stanjem, da lahko preveri zneske v pogodbi o zaposlitvi in v plačilnih listah, za kar ni potrebno izvedensko znanje. Iz pogodbe o zaposlitvi izhaja, da sta se stranki dogovorili za osnovno plačo v znesku … EUR. Iz plačilnih list, ki jih je predložila v spis tožeča stranka, izhaja, da ji tožena stranka ni obračunavala plače od navedenega zneska, temveč od nižjega zneska ... EUR. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno priznalo razliko v bruto plači za meseca december 2011 in januar 2011, upoštevaje osnovno bruto plačo ... EUR. Pritožbene navedbe, da je odločitev napačna oziroma, da se je ne da preizkusiti, so neutemeljene oziroma zavajajoče. Tožena stranka manipulira z bruto in neto zneski, čeprav je sodišče odločilo le v bruto znesku, ker se davki in prispevki obračunajo v višini na dan obračuna in o njihovi višini sodišče sploh še ni moglo soditi, temveč bodo odvisni od dneva izplačila. Tožena stranka pa v pritožbi meša še dejansko izplačilo v neto zneskih, v katere je prištet še dodatek za prehrano, ki ni bil predmet spora in tudi ne predstavlja plačila za delo po 127. členu ZDR, temveč je to povračilo stroškov v zvezi z delom, kot jih določa 130. člen ZPP. Zato upoštevanje tudi tega zneska v izplačilu ni pravilno, kot se zmotno zavzema tožena stranka. Zato je odločitev sodišča v zvezi s plačilom razlike v plači za mesece december 2011 in januar 2012 pravilna in jo je mogoče preizkusiti na enostaven računski način, za katerega ni potrebno posebno znanje. Zato so pritožbene navedbe v zvezi z razliko v plači za navedena meseca neutemeljene.

Utemeljena pa je pritožbena navedba v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o dolžnosti plačila plače za mesec februar 2012, saj je tožena stranka v spis vložila dokaze o neto izplačilih plač. Za mesec februar 2012 je bilo izplačano 12. 3. 2012 za tožnico v neto znesek 501,69 EUR in 120,00 EUR B. d.d. v imenu tožnice. Te listine (B5) sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni upoštevalo, čeprav je bila vložena v spis pravočasno. V nasprotju s spisovnim gradivom je sicer navedba tožene stranke v pritožbi, da je v spis predložila plačilne liste, kajti plačilnih list tožena stranka v spis ni vložila, v spisu pa se nahajata le plačilni listi, ki jih je vložila tožnica, to pa sta plačilni listi za meseca december 2011 in januar 2012. Ker iz izpiska A. za toženo stranko izhaja, da sta bila za tožnico dne 12. 3. 2012 nakazana zneska 501,69 EUR in 120,00 EUR, je odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna za tožnico bruto plačo za februar 2012 v višini ... EUR in odvesti od tega zneska prispevke ter akontacijo dohodnine ter neto znesek plačati tožnici, v nasprotju z listinskimi dokazi. Zato je moralo pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti, da bo sodišče o tem delu zahtevka ponovno razsodilo.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na odločitev o plačilu plače za mesec februar 2012 in odločitev o stroških postopka razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, za kar je imelo podlago v določbi prvega odstavka 354. člena ZPP in tretjega odstavka 165. člena ZPP. V ostalem je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP. Pri tem je pritožbeno sodišče sklenilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela (155. člen ZPP).