Jedro

Plačil, ki so bila opravljena pred izdelavo seznama zaostalih dolžnikovih davčnih obveznosti, v postopku sodne izvršbe oziroma zavarovanja, ni mogoče uveljavljati kot ugovorni razlog po 8. točki 1. odstavka 55. člena ZIZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo dolžnikov ugovor zoper sklep o zavarovanju istega sodišča, opr. št. III R ... z dne 5.8.1999, ker je ugotovilo, da je neutemeljen. Dolžniku je še naložilo, da mora upniku povrniti njegove stroške v višini 22.152,00 SIT.

Zoper sklep se pritožuje dolžnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP, v povezavi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, Ur. l. RS, št. 51/98, v nadaljevanju ZIZ). Navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo dolžnikov ugovor, če je štelo, da je neutemeljen, v skladu z določbo 58. člena ZIZ poslati višjemu sodišču, da o njem odloči kot o pritožbi. Ker tega ni storilo naj bi zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 4. tč. 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče upničinega odgovora na ugovor ni vročilo dolžniku, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. tč. 2. odstavka 339. člena ZPP. Z opustitvijo vročitve dolžniku ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Šele z odgovorom na ugovor ima dolžnik možnost, da se izjavi o stališču upnika. Dolžnik je ugovarjal, da je dolg že plačal, sodišče prve stopnje pa se do tega ugovora ni opredelilo, saj je le navedlo, da so ugovori irelevantni. Ker pa je dolžnik dolg že plačal, terjatev iz predloženega dolgovnega seznama ne ustreza dejanskemu stanju. Ugovorov o plačilu dolga dolžnik ni mogel uveljavljati v postopku sestave seznama, ki nastane brez sodelovanja dolžnika. Dolžnik v pritožbi vztraja, da dolgovni seznam, ki ga je predložila upnica, ni primeren izvršilni naslov v smislu določbe 21. člena ZIZ. Sklicuje se tudi na sklep Višjega sodišča v Mariboru pod opr. št. Cp ... z dne 27.7.1999. V nadaljevanju pritožbe podrobno oporeka vsebini seznama zaostalih obveznosti. Opozarja, da za posamezne davčne obveznosti v seznamu ni naveden izvršilni naslov, pač pa le konto. V primerih obveznosti, ko ni naveden izvršilni naslov, seznam ni sestavljen v skladu z materialnim pravom. Iz seznama tudi ni razvidno, ali gre pri vseh postavkah za obveznosti, ki jih odmerja davčni organ, ali pa jih odmerjajo drugi organi. Ni jasno, na katere obveznosti se nanašajo obresti, zato izvršilnega naslova v tem delu ni mogoče preizkusiti. Tudi akontacija prometnega davka ne dokazuje višine obveznosti, pač pa bi morala biti priložena ustrezna odločba. Iz seznama ni razvidno, na katero obdobje se nanaša posamezna obveznost, ampak so navedeni le datumi zapadlosti. Zato dolžnik ugovarja tudi zastaranje na podlagi 96. člena Zakona o davčnem postopku (Ur. l. RS, št. 18/96 - 108/99, v nadaljevanju ZDavP). Dolžniku pri odmeri starostne pokojnine delovna doba ni bila upoštevana po 30.6.1994, zato tudi ni dolžan plačati prispevkov iz tega naslova, sicer bi jih tudi ZPIZ moral upoštevati pri odmeri pokojnine. Na koncu dolžnik predlaga razveljavitev sklepa in ustavitev postopka zavarovanja, podrejeno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Ker odgovor na pritožbo zoper sklep ni predviden (366. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), ga pritožbeno sodišče, kljub temu, da ga je upnica podala, ni upoštevalo.

Pritožba ni utemeljena.

Bistvena kršitev določb postopka po 4. tč. 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ni podana. Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 75/2, v nadaljevanju ZIZ-A), ki velja od 21.9.2002, je spremenil pristojnost glede odločanja o ugovoru zoper sklep o izvršbi (oziroma zavarovanju). Izpodbijani sklep je bil izdan 17.9.2002, torej pred uveljavitvijo ZIZ-A, zato bi moralo sodišče prve stopnje ugovor, za katerega je ugotovilo, da je neutemeljen, poslati višjemu sodišču, da o njem odloči kot o pritožbi (54. člen ZIZ). Štiri dni po izdaji izpodbijanega sklepa je stopila v veljavo omenjena novela ZIZ, ki je odločanje o dolžnikovem ugovoru prenesla na sodišče prve stopnje, dolžniku pa omogočila pritožbo zoper prvostopenjski sklep o ugovoru (glej spremenjena 54. in 58. člen ZIZ v zvezi z 4. odstavkom 9. člena ZIZ). V prehodnih določbah 2. odstavka 122. člena ZIZ-A pa je novela predvidela uporabo nespremenjenih določb ZIZ, ki so glede pristojnosti za odločanje o ugovoru veljale pred uveljavitvijo ZIZ-A, le če je sodišče, ki je izdalo sklep o izvršbi še pred uveljavitvijo ZIZ-A, ugovor že poslalo višjemu sodišču, da o njem odloči kot o pritožbi. Temu pa v obravnavanem primeru ni bilo tako. Sodišče prve stopnje namreč ugovora, za katerega je 17.9.2002 (torej 4 dni pred uveljavitvijo ZIZ-A) ugotovilo, da je neutemeljen (in ga zato z izpodbijanim sklepom zavrnilo) pred uveljavitvijo ZIZ-A preprosto še ni uspelo poslati višjemu sodišču. Dolžnik je zoper sklep vložil pritožbo, s katero ima celo možnost širšega preizkusa ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da je ugovor neutemeljen, kot pa bi ga imel v primeru, če bi višje sodišče le odločalo o ugovoru kot o pritožbi. Glede na navedeno in predvsem upoštevaje opisano prehodno ureditev ZIZ-A po presoji pritožbenega sodišča zatrjevana bistvena kršitev določb postopka ni podana.

Po podatkih spisa odgovor na ugovor res ni bil vročen dolžniku, vendar mu s tem ni bilo onemogočeno obravnavanje pred sodiščem, saj je bil izpodbijani sklep izdan brez naroka v skladu z določbo 2. odstavka 58. člena ZIZ, potem, ko je upnica odgovorila na ugovor. Če ima sodišče po navedeni zakonski določbi možnost izdati sklep brez nadaljnjega obravnavanja, to hkrati pomeni, da ni nujno potrebno, da se vročitev odgovora na ugovor opravi pred izdajo sklepa (2. odstavek 58. člena ZIZ in 5 člen ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ). Morebitna dodatna dolžnikova izvajanja bi bila v takem primeru itak neupoštevna oziroma, če bi z njimi širil ugovorne navedbe, celo prepozna. Absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 8. tč. 2. odstavka 339. člena ZPP sodišče prve stopnje s tem ni zagrešilo, nevročitev odgovora na ugovor pa tudi ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa (1. odstavek 339. člena ZPP).

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da plačil, ki so bila opravljena pred izdelavo seznama zaostalih obveznosti, ni mogoče upoštevati, ker so predmet ugovornega postopka v upravni izvršbi. Sodna izvršba oziroma zavarovanje terjatev iz davčnih obveznosti je subsidiarne narave, ker lahko do njiju pride le, če je neuspešna upravna izvršba na dolžnikove dohodke, terjatve in premičnine (81. člena ZDavP). Eventuelna plačila mora dolžnik ugovarjati v upravni izvršbi, saj dolgovni seznam postane izvršljiv izvršilni naslov šele po takšnem postopku, v katerem se razčistijo zapadle a neplačane davčne obveznosti (44. in 46. člen ZDavP). Če te pravne možnosti, ki jo ima na voljo v upravnem postopku, dolžnik ne izkoristi, mora sebi pripisati nastale posledice, katerih bistvo je v tem, da so njegove ugovorne možnosti v postopku sodne izvršbe zožene. Dolžnik zato sedaj v sodni izvršbi glede na določbo 8. tč. 1. odstavka 55. člena ZIZ nima več možnosti takega ugovora. Ker sodna izvršba poteka po pravilih ZIZ (in ne ZDavP), so neutemeljene tudi vse pritožbene navedbe, ki terjajo preizkus vsebinske pravilnosti izvršilnega naslova - dolgovnega seznama. Predloženi seznam je tudi primeren izvršilni naslov za zavarovanje z vknjižbo zastavne pravice na nepremičnini za izterjavo davkov, kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje. Vsebuje namreč navedbo dolžnika, vrste njegovih obveznosti, višine glavnic in pripadajoče obresti za določeno obdobje, opremljen pa je tudi s potrdilom o izvršljivosti. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na 44. člen ZDavP. Prav za vse obveznosti iz dolgovnega seznama ZDavP namreč določa, da je za njihovo odmero pristojen davčni organ, zato je dolgovni seznam sestavljen v skladu z zakonom.

Iz izvršilnega naslova je jasno razvidno, na katero obdobje se nanaša vsaka posamezna obveznost, zato ne drži pritožbeni očitek, da so v seznamu navedeni le datumi njihove zapadlosti. Tudi ugovor zastaranja pa glede na določbe 96. člena ZDavP in ob dejstvu, da sta bila tako dolgovni seznam kot sklep o izvršbi izdana v letu 1999, v tem izvršilnem postopku ne more biti utemeljen.

Zatrjevano neupoštevanje dolžnikove delovne dobe po 30.6.1994 pri upokojitvi pa na pravilnost izpodbijanega sklepa ne more vplivati. Ne pomeni namreč, da dolžnik ni dolžan plačati prispevkov.

Pokaže se, da je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. tč. 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).