Jedro

S pravnomočno sodbo je bilo že ugotovljeno, da si je obtoženi D. D. v sostorilstvu skupaj z E. E. na škodo C. A., B. A. in A. A. pridobil kar 115.800 EUR premoženjske koristi, in sicer na škodo C. A. 30.800 EUR, na škodo A. A. in B. A. pa 85.000 EUR. Navedeno torej pomeni, da je višina škode zakonski znak kaznivega dejanja, ki jo je sodišče že ugotovilo s pravnomočno sodbo v dokaznem postopku, zato sodišče oškodovanca (ter posledično upravičence, ki so tudi natančno konkretizirani v opisu dejanja) s premoženjskopravnimi zahtevki ne sme napotiti na pravdo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Kranju odločilo, da se na podlagi določil 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oškodovance A. A., B. A. in C. A. s premoženjskopravnimi zahtevki in sicer A. A. in B. A. v višini 85.000 EUR in C. A. v višini 30.800 EUR napoti na pravdo. Na podlagi 75. in 76. člena KZ-1 je obtoženemu D. D. odvzelo zasežen denar v višini 8.900 EUR. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. in 8.1 točke 92. odstavka člena ZKP.

2. Zoper sodbo so se pravočasno pritožili pooblaščenci oškodovancev zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona in odločbe o odvzemu premoženjske koristi oziroma o premoženjskopravnih zahtevkih s predlogom, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ali vsaj delno prizna premoženjskopravne zahtevke A. A. in B. A. ter C. A., upoštevajoč pri tem znesek 18.442,20 EUR, ki je bil zasežen E. E. in znesek 8.900 EUR, ki je bil zasežen D. D., pri čemer naj odloči, da se znesek 8.900 EUR vrne oškodovancem oziroma naj sodišče premoženjskopravni zahtevek C. A. prizna delno ob upoštevanju vrednosti njej izročenih predmetov v znesku 1.000 EUR, v preostanku pa naj jo napoti na pravdo, oziroma naj izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo izdalo po tem, ko je Višje sodišče v Ljubljani s sodbo in sklepom II Kp 57681/2021 z dne 11. 10. 2023 sodbo sodišča prve stopnje II K 57681/2021 z dne 1. 3. 2023 razveljavilo v odločbah o premoženjskopravnem zahtevku in odvzemu denarja in zgolj v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sicer je sodbo sodišča prve stopnje v manjšem delu spremenilo v odločbi o krivdi ter je obtožencu v izrečeno kazen vštelo čas pridržanja. V preostalem pa je pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenih in nerazveljavljenih delih potrdilo. Navedeno pomeni, da je bil obtoženi D. D. že pravnomočno spoznan za krivega kaznivega dejanja goljufije po prvem in tretjem odstavku 211. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1, ki ga je storil v sostorilstvu skupaj z E. E., iz pravnomočnega krivdoreka pa izhaja, da sta z dejanjem obtoženi D. D. in E. E. povzročila premoženjsko škodo v višini 115.800 EUR, od tega je bilo 30.800 EUR od C. A., 85.000 EUR pa je bilo od A. A. in B. A. 5. Iz razlogov razveljavitvene odločbe drugostopenjskega sodišča II Kp 57681/2021 z dne 11. 10. 2023 je razvidno (točka 25 obrazložitve), da odločba o premoženjskopravnem zahtevku, s katero je sodišče prve stopnje priznalo premoženjskopravni zahtevek A. A. in B. A. v višini 85.000 EUR ter C. A. v višini 30.800 EUR, ni bila obrazložena skladno z merili iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up-103/14 z dne 6. 6. 2018 in sicer, da je potrebno navesti formalne pravne vire, na temelju katerih je bila sprejeta odločitev, ugotovljena dejstva in dokaze, iz katerih ta dejstva izhajajo ter utemeljitev oblikovanja zgornje in spodnje premise pravnega silogizma in podreditev spodnje premise zgornji. Obenem pa je sodišče prve stopnje odločilo tudi o odvzemu denarja, zaseženega obtoženemu D. D. in pri tem ni upoštevalo, da se izhajajoč iz določbe prvega odstavka 76. člena KZ-1, namenjene varstvu oškodovanca, odvzem premoženjske koristi v razmerju do premoženjskopravnega zahtevka oškodovanca vselej uporabi subsidiarno, kar pomeni, da ga je sodišče dolžno izreči, če ugotovi, da je obtoženec s kaznivim dejanjem pridobil premoženjsko korist in: a) če oškodovanec ni uveljavljal premoženjskopravnega zahtevka, b) če je bil oškodovancu v kazenskem postopku prisojen premoženjskopravni zahtevek, kadar premoženjska korist presega oškodovancu prisojen premoženjskopravni zahtevek ali c) če sodišče oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo2 (točka 26 obrazložitve). Sodišče druge stopnje je v razveljavitveni odločbi II Kp 57681/2021 z dne 11. 10. 2023, dalo sodišču prve stopnje tudi jasna navodila za novo odločanje in sicer, da bo moralo ponovno odločiti zgolj o premoženjskopravnih zahtevkih, ki jih bo lahko obravnavalo kot zahtevek za vrnitev stvari3 in bo zato lahko, pod pogojem, da bo ugotovilo, da so za to izpolnjeni vsi zakonski pogoji, zaseženi denar obtožencu odvzelo in odločilo, da se v znesku 8.900 EUR vrne C. A., B. A. in A. A., slednjim pa bo lahko priznalo premoženjskopravne zahtevke v razliki med premoženjsko koristjo in vrnjenim zneskom. Ob tem pa bo ob odločanju o višini premoženjskopravnega zahtevka moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi dejstvo, da je bil denar v znesku 18.442,20 EUR zasežen in odvzet tudi E. E. 6. Slednjim navodilom sodišče prve stopnje v ponovnem odločanju ni sledilo in o premoženjskopravnih zahtevkih vsebinsko sploh ni odločalo, temveč je C. A. in oba njena starša s celotnimi premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo. Takšno postopanje sodišča prve stopnje pa v pritožbi utemeljeno grajajo pritožniki.

7. Iz točke 5 obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje navedlo, da bi bilo potrebno v postopku angažirati izvedenca, ki bi ocenil vrednost predmetov, ki so bili vrnjeni oškodovanki ter to vrednost upoštevati pri višini premoženjskopravnega zahtevka, vendar bi angažiranje izvedenca še bolj "zavleklo" sam postopek in je zato odločilo, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe. Pri tem pa je sodišče prve stopnje še poudarilo, da ne gre spregledati dejstva, da so oškodovanci s strani E. E. že prejeli njemu zasežen denar v višini 18.442,20 EUR in tudi dejstva, da je bil obtoženemu D. D. odvzet denar v višini 8.900 EUR in bodo lahko oškodovanci na podlagi drugega odstavka 76. člena KZ-1 zahtevali poplačilo iz odvzete vrednosti. Zato je oškodovance s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo.

8. Sodišče druge stopnje najprej pojasnjuje, da je uporabljena terminologija oškodovanec za B. A. in A. A. s strani sodišča prve stopnje nepravilna, saj slednja nista oškodovanca, temveč upravičenca za uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka, kar je bilo navsezadnje pojasnjeno že v točki 24 obrazložitve drugostopenjske odločbe II Kp 57681/2021 z dne 11. 10. 2023. 9. Pritožniki v pritožbi pravilno poudarjajo, da je bilo s pravnomočno sodbo že ugotovljeno, da si je obtoženi D. D. v sostorilstvu skupaj z E. E. na škodo C. A., B. A. in A. A. pridobil kar 115.800 EUR premoženjske koristi, in sicer na škodo C. A. 30.800 EUR, na škodo A. A. in B. A. pa 85.000 EUR. Navedeno torej pomeni, da je višina škode zakonski znak kaznivega dejanja, ki jo je sodišče že ugotovilo s pravnomočno sodbo v dokaznem postopku, zato sodišče oškodovanca (ter posledično upravičence, ki so tudi natančno konkretizirani v opisu dejanja) s premoženjskopravnimi zahtevki ne sme napotiti na pravdo.4 Na podlagi ugotovitve, da vsebuje v obravnavanem primeru opis kaznivega dejanja v pravnomočnem izreku obsodilne sodbe natančno višino povzročene škode C. A., B. A. in A. A. in da je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ugotavljalo dejstva in izvajalo dokaze glede višine škode, ki je bila vsem trem povzročena s kaznivim dejanjem ter se je do višine povzročene škode opredelilo v obrazložitvi prvostopenjske sodbe II K 57681/2021 z dne 1. 3. 2023, pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnikom, da dajejo podatki kazenskega postopka zanesljivo podlago za prisojo premoženjskopravnega zahtevka najmanj za B. A. in A. A., delno pa tudi za C. A. Zato je sodišče prve stopnje z napotilom vsem trem upravičencem, da v pravdi uveljavljajo celoten premoženjskopravni zahtevek, kršilo določbo drugega odstavka 105. člena ZKP in je zato podana kršitev po četrtem odstavku 374. člena ZKP. Hkrati pa pritožniki utemeljeno uveljavljajo tudi absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je podano nasprotje med izrekom in razlogi sodbe, ko je sodišče prve stopnje v izreku s premoženjskopravnim zahtevkom v celoti na pravdo napotilo vse tri upravičence, iz razlogov izpodbijane sodbe pa jasno izhaja, da so bili predmeti, katerih vrednost bi bilo po mnenju sodišča prve stopnje potrebno ugotavljati z izvedencem, kar bi preveč zavleklo postopek, vrnjeni zgolj C. A., ne pa tudi B. A. in A. A. Tako sodba nima razlogov o odločitvi, da se B. A. in A. A. s premoženjskopravnima zahtevkoma napoti na pravdo, kar prav tako pomeni kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ta kršitev pa je podana tudi iz razloga, ker je sodišče prve stopnje oškodovance napotilo na pravdo kljub temu, da je opis dejanja v izreku sodbe vseboval višino škode.5

10. Sodišče druge stopnje se prav tako strinja s pritožniki, da ugotavljanje vrednosti rabljenih predmetov, ki so bili zaseženi E. E. in vrnjeni C. A. ne terja angažiranja izvedenca, saj je na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP mogoče oškodovancu premoženjskopravni zahtevek prisoditi tudi deloma. Ob tem sodišče druge stopnje opozarja, da se v spisovni dokumentaciji nahajata računa za Play station in skiro (list. št. 93; slednje izhaja tudi iz točke 37 obrazložitve prvostopenjske sodbe II K 57681/2021 z dne 1. 3. 2023), medtem ko je vrednost računalnika mogoče preveriti bodisi s poizvedbami v specializiranih prodajalnah, bodisi na svetovnem spletu. Tako se razlogi izpodbijane sodbe, da bi se z obravnavanjem premoženjskopravnih zahtevkov kazenski postopek preveč zavlekel, ker bi bilo potrebno angažirati izvedenca, izkažejo kot neutemeljeni in neprepričljivi. Pritožbeno sodišče pa tudi pritrjuje pritožnikom, da je sodišče prve stopnje s takšnim postopanjem, ko je kljub jasnim navodilom sodišča druge stopnje, vse upravičence s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo, ravnalo v nasprotju s ciljem adhezijskega postopka. Smisel adhezijskega postopka je namreč v tem, da se oškodovancu (enako velja za upravičenca) čim prej in s čim manjšimi stroški povrne škoda, ki mu je bila povzročena s kaznivim dejanjem. Predvsem odpade potreba po posebnem pravdnem postopku, v katerem bi se z namenom ugotavljanja obstoja in višine škode ponavljali bolj ali manj isti dokazi kot v kazenskem postopku.6 Slednje gotovo še toliko bolj velja v predmetnem postopku, ko višina skupne škode in višina oškodovanja C. A., B. A. in A. A. izhaja iz opisa dejanja v izreku pravnomočne obsodilne sodbe in je višina dosojenih premoženjskopravnih zahtevkov odvisna zgolj še od upoštevanja višine zasežene gotovine E. E. in D. D. (gre torej za preprosto računsko operacijo) in eventuelno vrednosti predmetov, ki so bili zaseženi E. E. in nato vrnjeni C. A. 11. Sklepno pritožbeno sodišče prav tako pritrjuje pritožnikom, da bi moralo sodišče prve stopnje, v kolikor je oškodovance v celoti napotilo na pravdo, obtoženemu D. D. odvzeti celotno premoženjsko korist, ki si jo je pridobil s kaznivim dejanjem (in bi to tudi moralo ugotavljati) in ne zgolj 8.900 EUR, kolikor mu je bilo zaseženega denarja. Skladno z določbo prvega odstavka 74. člena ZKP nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega. Po določbi drugega odstavka 75. člena KZ-1 pa se, če storilcu ni mogoče odvzeti premoženjske koristi ali premoženja, ki ustreza premoženjski koristi, le-temu naloži, da mora plačati denarni znesek, ki ustreza tej premoženjski koristi.

12. Iz zgoraj pojasnjenih razlogov je bilo potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti (prvi odstavek 392. člena ZKP) ter vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišče prve stopnje bo moralo ponovno odločiti zgolj o premoženjskopravnih zahtevkih, ki jih bo lahko obravnavalo kot zahtevek za vrnitev stvari in bo zato lahko, pod pogojem, da bo ugotovilo, da so za to izpolnjeni vsi zakonski pogoji, zaseženi denar obtožencu odvzelo in odločilo, da se v znesku 8.900 EUR vrne C. A., B. A. in A. A., slednjim pa bo lahko priznalo premoženjskopravne zahtevke v razliki med premoženjsko koristjo in vrnjenim zneskom. Ob tem pa bo ob odločanju o višini premoženjskopravnega zahtevka moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi dejstvo, da je bil denar v znesku 18.442,20 EUR zasežen in odvzet tudi E. E., enako velja za skiro, računalnik in play station.

1 Sodišče druge stopnje opozarja, da obtoženca ni mogoče oprostiti plačila potrebnih izdatkov oškodovanca ter nagrade in potrebnih izdatkov njihovih pooblaščencev iz 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, saj je glede na določbo četrtega odstavka 95. člena ZKP obtoženca mogoče oprostiti zgolj stroškov iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. 2 Sodba VSRS I Ips 46801/2011-245 z dne 22. 1. 2015. 3 Po drugem odstavku 100. člena ZKP se namreč premoženjskopravni zahtevek lahko tiče povrnitve škode, vrnitve stvari ali razveljavitve določenega pravnega posla. 4 Tako sodbi VSRS I Ips 76/2010 z dne 20. 1. 2011 in I Ips 34619/2011-416 z dne 12. 9. 2013. 5 Sodba VSL II Kp 58554/2012 z dne 23. 1. 2018, točka 121. 6 Tako tudi sodba VSRS I Ips 34619/2011-416 z dne 12. 9. 2013.