Jedro

Toženka je podpisala Partnerski sporazum, kjer je bilo izrecno določeno, da je seznanjena s celotnim besedilom javnega razpisa, razpisno dokumentacijo in Navodil, zato se neupravičeno sklicuje, da je Navodila in Metodologija ne zavezujejo in z njimi ni seznanjena. S podpisom Partnerskega sporazuma je potrdila, da je seznanjena z vsemi pogoji razpisa, torej tudi s tem, da predstavlja 9,00 EUR strošek, ki bo izplačan tožnici in iz katerega bo slednja plačala delo študentov, da gre torej za bruto bruto znesek in ne za bruto urno postavko toženke.

Pritožba pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje glede na jasne določbe javnega razpisa, Metodologije, Navodil in Partnerskega sporazuma ni imelo podlage za zaključek, da je toženka utemeljeno verjela, da znaša njeno plačilo 9,00 EUR bruto na uro. Toženka s tem v zvezi v odgovoru na pritožbo neutemeljeno smiselno uveljavlja, da je bila tožnica v neopravičljivi zmoti. V neopravičljivi zmoti je bila kvečjemu toženka, ki glede na jasne določbe javnega razpisa, Metodologije in Navodil ni imela podlage za sklepanje, da ji pripada plačilo v višini 9,00 EUR bruto na uro. Tudi če bi bila pogodbena določila nejasna, to ne pomeni, da je bilo doseženo soglasje volj obeh strank, da znaša urna postavka 9,00 EUR bruto. Da bi bilo doseženo soglasje volj o urni postavki v višini 9,00 EUR bruto, sodišče prve stopnje niti ni ugotovilo, ampak je zmotno štelo, da je toženka imela podlago za to, da je utemeljeno sklepala o obstoju dogovora, da je urna postavka 9,00 EUR bruto, kar pa, kot že rečeno, ne pomeni, da je bilo tudi dogovorjeno plačilo v takšni višini. Ker urna postavka v višini 9,00 EUR bruto na uro ni bila dogovorjena, se sodišče prve stopnje neutemeljeno sklicuje na odločitev v zadevi VIII Ips 256/2016, kjer je bila v pogodbi o zaposlitvi in aneksih določena plača v previsokem znesku, delodajalec pa je zahteval vrnitev plače, ki je bila določena v nasprotju z veljavno zakonodajo.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se na novo glasi:

1."1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 353,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 16. 7. 2021 dalje do plačila.

2.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 410,65 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

3.Tožena stranka je zavezanka za plačilo sodne takse."

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbe v višini 186,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 353,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2021 dalje in določilo, da mora tožnica toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 409,86 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.Tožnica se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Izpostavlja, da je pri obračunu plačila v računovodstvu prišlo do napake, zato je bilo toženki nepravilno obračunano 9 EUR na uro bruto namesto bruto bruto. Sodišče prve stopnje pri presoji neutemeljeno ni upoštevalo vsebine predloženih dokumentov, iz katerih izhaja, da je plačilo za študentsko delo na projektih A. znašalo 9 EUR bruto bruto. Neutemeljeno je sledilo navedbam tožene stranke, da je štela in razumela, da je plačilo za študentsko delo v projektu A. v letu 2020 znašalo 9,00 EUR bruto. Pri tem je napačno povzelo vsebino listin (javnega razpisa), saj ne drži, da iz javnega razpisa izhaja, da je plačilo 9,00 EUR bruto na uro (7. točka razpisa), kot tudi ne drži, da je bila tožeča stranka tista, ki je bila odgovorna za pripravo javnega razpisa in njegovo zakonitost. Že iz prve strani razpisa je namreč razvidno, da je javni razpis pripravil sklad B. V tem delu je sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje ni prišlo do zaključka, da naj bi se pravdni stranki dogovorili za plačilo v višini 9,00 EUR bruto na uro, temveč navaja zgolj, da naj bi bila tožeča stranka odgovorna za opravljeno preplačilo, zaradi česar ni upravičena od toženke ničesar terjati. Napačno je uporabilo materialno pravo glede pravil o neupravičeni obogatitvi. Z vidika utemeljenosti obogatitvenega zahtevka je nepomembno, katera od strank naj bi bila odgovorna za preplačilo, bistveno je, da gre za plačilo brez pravnega temelja, kot v konkretnem primeru. Med pravdnima strankama nikoli ni prišlo do kakršnegakoli soglasja volj o višini denarne spodbude v višini 9,00 EUR bruto na uro. Subjektivne predstave tožene stranke o višini plačila, ki ji pripada, niso relevantne. Tudi če bi držalo, da si je tožena stranka ob sklenitvi sporazuma predstavljala, da bo prejela denarno spodbudo v višini 9,00 EUR na uro bruto, to še ne predstavlja sklenitve dogovora. Znesek 9,00 EUR na uro, določen v javnem razpisu, je znesek, ki ga je v skladu z razpisom za delo študentov prejela inštitucija, ki je projekte izvajala in torej ni določen bruto prejemek študenta. Bistveno je tudi, da se je javni razpis skliceval na sprejeto Metodologijo, kjer so izplačila natančno določena. V 1. členu partnerskega sporazuma je tudi jasno zapisano, da so vse stranke sporazuma (tudi toženka) seznanjene z javnim razpisom in razpisno dokumentacijo ter navodili sklada in razumejo svojo vlogo v projektu. Zaključek sodišča, da je toženka lahko utemeljeno verjela, da ji pripada plačilo v višini 9,00 EUR bruto na uro nima podlage v izvedenih dokazih. Sodišče se tudi neupravičeno sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča RS, saj se nanaša na javnega uslužbenca, kjer je bila plača v pogodbi o zaposlitvi soglasno dogovorjena. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico ali pa da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je preizkus izpodbijane sodbe opravilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja, da je sodišče prve stopnje svojo dokazno oceno utemeljilo zgolj na podlagi izvedenih listinskih dokazov, pri čemer je vsebino listin v spisu napačno povzelo, posledično pa je sprejelo napačno materialnopravno odločitev o neutemeljenosti zahtevka.

6.Tožnica je na podlagi javnega razpisa "Projektno delo z negospodarskim in neprofitnim sektorjem - A. 2016‑2020 za študijski leti 2018/2019 in 2019/2020" s toženko sklenila Partnerski sporazum o sodelovanju pri izvajanju projekta C. le teh v načrtovanje transportnih poti z dne 28. 2. 2020 (Partnerski sporazum - A7). Na njegovi podlagi je toženka za tožnico opravila 160 ur študentskega dela, za kar je prejela plačilo v višini 1.217,60 EUR neto po urni postavki 9,00 EUR bruto. Tožnica je uveljavljala, da je bila toženki po pomoti obračunana urna postavka v višini 9,00 EUR bruto namesto 9,00 EUR bruto bruto, zato od toženke, ki je bila zaradi tega obogatena, po prvem odstavku 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ) zahteva vrnitev preveč izplačanega neto zneska v višini 353,60 EUR, toženka pa je ugovarjala, da ni prišlo do pomote, ampak je bil takšen dogovor.

7.V Partnerskem sporazumu sta se stranki dogovorili, da bosta sodelovali na projektu C. le teh v načrtovanje transportnih poti, toženka pa bo za to prejela plačilo. V Partnerskem sporazumu višina plačila, ki ga bo prejela toženka, ni določena. Glede višine plačila se Partnerski sporazum sklicuje na javni razpis za Projektno delo z negospodarskim in neprofitnim sektorjem - A. 2016-2020 za študijski leti 2018/2019 in 2019/2020 (javni razpis), razpisno dokumentacijo in Navodila sklada o izvajanju projektov (Navodila). V javnem razpisu, ki ga je objavil sklad B., kot to izhaja že iz prve strani razpisa (A3), pa tudi iz prve alineje 1. člena Partnerskega sporazuma, so v 7. točki opredeljeni upravičeni stroški, ki pripadajo tožnici za financiranje projekta. Tožnici je bila priznana denarna spodbuda za vključitev študentov v projektne aktivnosti v višini 9,00 EUR na uro. Iz javnega razpisa tako ne izhaja, da bo toženka za študentsko delo pri tožnici v okviru projekta A. prejela plačilo v višini 9,00 EUR bruto na uro. Javni razpis ureja le višino stroškov, ki bodo povrnjeni tožnici za vključitev študentov v projektne aktivnosti. Že iz tega je razvidno, brez posebne analize Metodologije in Navodil, da gre za bruto bruto znesek, in ne za višino bruto urne postavke, do katere je upravičena toženka.

8.Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje napačno povzelo vsebino javnega razpisa, ko je ugotovilo, da je bila tožnica odgovorna za njegovo pripravo in njegovo zakonitost, ter da slednji določa plačilo v višini 9,00 EUR bruto na uro (kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). V 7. točki javnega razpisa ni zapisano, da gre za bruto znesek. Naveden je zgolj znesek 9,00 EUR/uro (brez pristavka bruto), iz celotnega teksta 7. točke javnega razpisa pa izhaja, da 9,00 EUR predstavlja strošek, ki se povrne tožnici za financiranje dela študentov, torej da gre za bruto bruto znesek. Poleg tega se 7. točka javnega razpis izrecno sklicuje na Metodologijo, ki določa, da gre za bruto bruto znesek. Da 9,00 EUR predstavlja bruto bruto znesek, jasno izhaja tudi iz Navodil, na katera se sklicuje Partnerski sporazum (A8), in iz vabila študentom, da se prijavijo za študentsko delo v okviru projekta A. (A9).

9.Toženka je podpisala Partnerski sporazum, kjer je bilo izrecno določeno, da je seznanjena s celotnim besedilom javnega razpisa, razpisno dokumentacijo in Navodil, zato se neupravičeno sklicuje, da je Navodila in Metodologija ne zavezujejo in z njimi ni seznanjena. S podpisom Partnerskega sporazuma je potrdila, da je seznanjena z vsemi pogoji razpisa, torej tudi s tem, da predstavlja 9,00 EUR strošek, ki bo izplačan tožnici in iz katerega bo slednja plačala delo študentov, da gre torej za bruto bruto znesek in ne za bruto urno postavko toženke.

10.Pritožba pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje glede na jasne določbe javnega razpisa, Metodologije, Navodil in Partnerskega sporazuma ni imelo podlage za zaključek, da je toženka utemeljeno verjela, da znaša njeno plačilo 9,00 EUR bruto na uro. Toženka s tem v zvezi v odgovoru na pritožbo neutemeljeno smiselno uveljavlja, da je bila tožnica v neopravičljivi zmoti. V neopravičljivi zmoti je bila kvečjemu toženka, ki glede na jasne določbe javnega razpisa, Metodologije in Navodil ni imela podlage za sklepanje, da ji pripada plačilo v višini 9,00 EUR bruto na uro. Tudi če bi bila pogodbena določila nejasna, to ne pomeni, da je bilo doseženo soglasje volj obeh strank, da znaša urna postavka 9,00 EUR bruto. Da bi bilo doseženo soglasje volj o urni postavki v višini 9,00 EUR bruto, sodišče prve stopnje niti ni ugotovilo, ampak je zmotno štelo, da je toženka imela podlago za to, da je utemeljeno sklepala o obstoju dogovora, da je urna postavka 9,00 EUR bruto, kar pa, kot že rečeno, ne pomeni, da je bilo tudi dogovorjeno plačilo v takšni višini.

11.Ker urna postavka v višini 9,00 EUR bruto na uro ni bila dogovorjena, se sodišče prve stopnje neutemeljeno sklicuje na odločitev v zadevi VIII Ips 256/2016, kjer je bila v pogodbi o zaposlitvi in aneksih določena plača v previsokem znesku, delodajalec pa je zahteval vrnitev plače, ki je bila določena v nasprotju z veljavno zakonodajo. Tožnica toženki v Partnerskem sporazumu ni določila previsoke urne postavke oziroma urne postavke 9,00 EUR bruto. Takšna urna postavka ni določena niti v dokumentaciji, na katero se sklicuje Partnerski sporazum. Posledično je neutemeljen tudi ugovor toženke, da gre za primerljivo situacijo, kot če bi bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, kjer bi bila dogovorjena plača v višini 1.500,00 EUR in bi se delodajalec skliceval, da gre za bruto bruto znesek.

12.Kadar nekdo pomotoma plača nekaj, kar ni dolžan, pri čemer je nepomembno, ali je pri tem dovolj skrben,1 lahko terja vrnitev prikrajšanja, saj v svoje prikrajšanje ni privolil.2 Tožnica je zatrjevala, da je do preplačila prišlo zaradi napake v računovodstvu, ki je kot urno postavko plačila toženki pomotoma navedlo 9,00 EUR bruto, toženka pa je temu nasprotovala le z ugovorom, da je prejela plačilo v dogovorjeni višini. Toženka ni dokazala, da je bilo dogovorjeno, da bo za študentsko delo na projektu A. prejela 9,00 EUR na uro bruto, zato je zahtevek tožnice na vrnitev pomotoma izplačanega zneska po prvem odstavku 190. člena OZ utemeljen, drugačna presoja sodišča prve stopnje pa je materialnopravno zmotna. Glede na navedeno ni pomembno, ali je prišlo do napake tudi pri plačilu profesorjev, ki so sodelovali na projektu A., niti kaj so profesorji glede urne postavke povedali toženki. Ključno je, da je tožnica toženki pomotoma plačala več, kot je bilo dogovorjeno, zato vrnitev pomotoma previsoko izplačanega zneska utemeljeno zahteva nazaj.

13.Tožnica je od toženke zahtevala vračilo neto zneska v višini 353,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2022. Pojasnila je, da je toženka na projektu A. opravila 160 ur, zato je glede na preračun študentskega servisa ob urni postavki 9 EUR bruto bruto upravičena do neto plačila v višini 5,40 EUR na uro. Toženki je tožnica pomotoma izplačala 1.217,60 EUR neto, pripadalo bi ji le 864,00 EUR, zato zahteva vrnitev 353,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dneva po vročitvi poziva na vrnitev preplačila. Tako izračunane višine prikrajšanja oziroma obogatitve in teka zakonskih zamudnih obresti toženka ni prerekala. Uveljavljala je le, da je potrebno od zahtevanega zneska odšteti 75,20 EUR iz naslova DDV, ker je v 9 EUR bruto bruto vštet tudi DDV, kar ne bi smel biti. Glede na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da strošek 9 EUR na uro poleg izplačila študentu, vseh prispevkov vključno s koncesijsko dajatvijo in dodatno koncesijsko dajatvijo, vključuje tudi DDV na dajatve in prispevke delodajalca ter prispevke delavca (Metodologija - A5), toženka s takšnim ugovorom ne more uspeti. Bruto bruto urna postavka je 9 EUR in ne 8,52 EUR in vključuje vse davke (in prispevke), tudi DDV. Ker je tožnica toženki po pomoti plačala 9 EUR bruto na uro od toženke na podlagi prvega odstavka 190. člena OZ utemeljeno zahteva vrnitev zneska v višini 353,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2022, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in na podlagi 2. in 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

14.Ker je tožnica z zahtevkom v celoti uspela, je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o stroških postopka in plačilu sodne takse (drugi odstavek 165. člena ZPP). Na podlagi prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 155. člena ZPP in Odvetniške tarife (OT) tožnici za postopek na prvi stopnji pripadajo naslednji stroški: 200 točk za tožbo, 150 točk za prvo pripravljalno vlogo, 200 točk za prvi narok, 11 točk materialnih stroškov, skupaj 561 točk, kar ob vrednosti točke (0,60 EUR) skupaj z 22 % DDV (74,05 EUR) znese 410,65 EUR. Toženka mora tako tožnici povrniti stroške postopka na prvi stopnji v skupni višini 410,65 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, prav tako pa je zavezanka za plačilo sodne takse.3

15.Tožnica je s pritožbo uspela, zato ji mora toženka povrniti tudi stroške pritožbenega postopka, svoje pa krije sama (prvi odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožnici skladno s prvim odstavkom 155. člena ZPP in OT priznalo stroške za sestavo pritožbe v višini 250 točk in materialne stroške v višini 5 točk, skupaj 255 točk, kar skupaj z 22 % DDV znaša 186,66 EUR, katere mora toženka povrniti tožnici v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Stroški posveta s stranko in pregleda dokumentacije tožnici ne pripadajo, saj so že zajeti v nagrade za sestavo vlog, zato jih pritožbeno sodišče tožnici ni priznalo niti v zvezi s postopkom na prvi niti na drugi stopnji.

-------------------------------

1Za izključitev kondikcije je ključno zavedanje plačnika, da plačuje nekaj, kar ni dolžan ter ni mogoče šteti, da je pogodbena stranka vedoma plačala nekaj, kar ni bila dolžna, če je to storila pomotoma, čeprav ni bila dovolj skrbna (VSRS VIII Ips 294/2011, III Ips 18/2017, VIII Ips 267/2010).

2Prim. VIII Ips 185/2016.

3Skladno z drugim odstavkom 3. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v individualnih delovnih sporih plača takso za postopek na prvi stopnji tisti, ki ga kot zavezanca za plačilo sodne takse s smiselno uporabo določb o povrniti stroškov zakona, ki ureja pravdni postopek, določi sodišče v odločbi o stroških postopka.