Jedro

Tožeča stranka, ki v kazenskem postopku ni priglasila premoženjskopravnega zahtevka, sme v pravdi zahtevati vrnitev zneska od tožene stranke, ki ji je bil s kazensko sodbo izrečen ukrep odvzema sprejete nagrade (odvzem premoženjske koristi). Poplačilo iz odvzete vrednosti pa lahko zahteva le ob izpolnitvi pogojev iz III. odst. 97. člena KZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi, ki ga je izdalo dne 27. 9. 2007. Tožena stranka se je zoper sklep pravočasno pritožila. Sklep izpodbija v celoti zaradi kršitve določb 270. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ), ker meni, da niso izpolnjeni predpisani pogoji za izdajo začasne odredbe; zlasti ne prvi pogoj, to je izkazanost verjetnosti obstoja oziroma nastanka upnikove terjatve zoper dolžnika. Tožena stranka navaja, da je sodišče ugotovilo verjetnost obstoja terjatve na podlagi nepravnomočne kazenske sodbe, pri čemer pa ni upoštevalo dejstva, da je bil toženi stranki z isto kazensko sodbo izrečen odvzem sprejetega darila kot protipravne premoženjske koristi, to je zneska, ki predstavlja vtoževano terjatev, in tako opustilo uporabo določb 87. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) in 97. čl. Kazenskega zakonika (KZ), na katere je toženka opozorila. Dejstvo, da izrečeni ukrep odvzema sprejetega darila še ni bil izvršen, nič ne spremeni na stvari glede verjetnosti obstoja terjatve. Zato terjatev ni nič bolj verjetna. Tožena stranka očita sodišču, da zamenjuje pojma pravice do tožbe in verjetnost utemeljenosti tožbe. Z dejstvom, da jim 97. čl. KZ sedaj ne omogoča vložitve tožbe zoper državo, ni mogoče zagovarjati utemeljenosti njihove tožbe zoper toženo stranko. Tožena stranka pa tudi meni, da v času odločanja o ugovoru zoper začasno odredbo obstaja popolno ravnovesje med verjetnostjo obstoja in verjetnostjo neobstoja terjatve tožeče stranke zoper toženo, kar je nujna posledica popolne medsebojne pogojenosti. Namreč enako kot je na podlagi kazenske sodbe izkazana verjetnost njihove terjatve, je izkazana tudi verjetnost, da bo sprejeto darilo toženi stranki odvzeto. Večja kot je verjetnost, da kazenska sodba postane pravnomočna, manjša je verjetnost obstoja vtoževane terjatve. To pa zato, ker s pravnomočnostjo sodbe tožena stranka izgubi pasivno legitimacijo in na njeno mesto vstopi država, v korist katere se od tožene stranke odvzema sprejeto darilo. Zato toženka meni, da višja verjetnost, ki bi bila v prid tožeči stranki, ni izkazana. Če bo kazenska sodba potrjena, potem z gotovostjo preneha terjatev tožeče stranke, s čimer odpade predpostavka za izdajo in obstoj začasne odredbe. Enako se bo po mnenju tožene stranke zgodilo tudi, če bo sodba razveljavljena, saj bo prenehal obstajati edini dokaz, ki izkazuje verjetnost obstoja terjatve. Nadalje tožena stranka navaja, da je sodišče prve stopnje pri oceni verjetnosti pravnega temelja za vrnitveni zahtevek prezrlo del določbe I. odst. 87. čl. OZ, ki daje stranki pravico, da od druge stranke zahteva vrnitev tistega, kar je prejela na podlagi nične pogodbe le v primeru, če zakon ne določa kaj drugega, in v zvezi s tem določbe IV. odst. 247. čl. in III. odst. 248. čl. KZ, ki „določajo kaj drugega“. Predpisujejo namreč obvezen odvzem sprejete nagrade in darila in dopuščajo možnost vrnitve dane nagrade ali darila tistemu, ki jih je dal, le v primeru, če je dejanje naznanil, preden je bilo odkrito ali preden je zvedel, da je bilo odkrito. V primeru pravnomočnosti kazenske sodbe bo zato država pasivno legitimirana za vtoževano terjatev, in ne tožena stranka, ki ne more biti dolžna dvakrat vrniti istega zneska, za katerega se zatrjuje, da naj bi ga prejela, in sicer enkrat državi in drugič tožnikom. Tožena stranka meni, da je ravno temu namenjena določba III. odst. 97. čl. KZ, ki oškodovancu omogoča poplačilo iz odvzete vrednosti oziroma neupravičeno sprejetega darila in preprečuje, da se od obdolženca dvakrat vzame tisto, kar je neutemeljeno prejel. Zato meni, da so razlogi, ki govorijo proti verjetnosti vtoževane terjatve tožnikov zoper njo in proti njeni pasivni legitimaciji, torej njej v prid, prepričljivejši od tistih, ki govorijo v prid tožnikom. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi zato moralo sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrniti. Glede izkazanosti drugega pogoja za izdajo začasne odredbe pa tožena stranka v pritožbi trdi, da njeno dosedanje razpolaganje z zadevno nepremičnino ne izkazuje nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali otežena, pri čemer se sklicuje na razloge, navedene v ugovoru in odgovoru na odgovor tožeče stranke na ugovor. Vztraja, da je zmotno sklepanje sodišča, da tožena stranka z najemanjem kreditov, s katerimi obremenjuje svojo nepremičnino zaradi zavarovanja terjatev banke iz teh kreditov, izkazuje nevarnost uveljavljanja terjatve tožeče stranke, saj je takšno ravnanje običajno in ni argument proti dobremu gospodarju, ki s krediti obnavlja in vzdržuje svoje premoženje. S takšnim ravnanjem tožena stranka ne ogroža upnikov. Nazadnje pa v pritožbi še navaja, da je sodišče napačno odločilo v 2. tč. izreka, da začasna odredba velja oziroma traja … „vse do izdaje sklepa o izvršbi, ki bo izdan na podlagi sodbe v tem postopku“, saj se skrajna veljavnost začasne odredbe veže na pravnomočnost sodbe oziroma odločbe, s katero se konča postopek, v katerem je začasna odredba izdana. Zato zgolj podrejeno predlaga, da pritožbeno sodišče v tej smeri izpodbijani sklep in 2. tč. izreka sklepa o začasni odredbi spremeni. Primarno pa predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni, tako da se ugovoru ugodi in sklep o začasni odredbi spremeni, tako da zavrne predlog za izdajo začasne odredbe kot neutemeljen.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče izda na podlagi 270. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Upnik mora za verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo.

Sodišče prve stopnje je obravnavalo ugovor tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi in zaključilo, da ugovor ni utemeljen. Zaključek sodišča prve stopnje je po oceni sodišče druge stopnje pravilen.

Tožena stranka je ugovarjala, da kazenska sodba, na kateri naj bi temeljila terjatev, še ni pravnomočna, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana, da tožena stranka ni pasivno legitimirana ter da ni izkazan niti drugi potrebni pogoj za izdajo začasne odredbe. Po oceni sodišča druge stopnje je prvostopno sodišče pravilno zaključilo, da je zahtevek tožnikov in torej obstoj terjatve ne glede na to, da sodba opr. št. K 314/05 Okrajnega sodišča v Kranju z dne 14.7.2007 v času odločanja o predlogu za izdajo začasne odredbe ni pravnomočna, verjetno izkazan. Kazensko sodbo je tožeča stranka predlagala le kot enega od dveh dokazov zatrjevanega dejstva o tem, da je tožena stranka neupravičeno obogatena. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo o verjetnosti obstoja terjatve na podlagi trditev v predlogu za izdajo začasne odredbe, da verjetnost terjatve izhaja iz navedb v tožbi in predloženih dokazov. Tožeča stranka je v tožbi zatrjevala, da je pravni posel, kot je opisan v tožbi in kot izhaja iz opisa kaznivega dejanja v cit. kazenski sodbi, ničen, zaradi česar mora vsaka stranka drugi vrniti, kar je prejela na podlagi takšne pogodbe. V dokaz teh trditev pa ni predlagala le navedene kazenske sodbe (in vpogleda v kazenski spis), pač pa tudi zaslišanje M. N. in J. Š., torej pravdnih strank. Tožena stranka se v pritožbi strinja, da temelji terjatev tožnikov na ničnem pravnem poslu, napačno pa si po mnenju sodišča druge stopnje razlaga, da v obravnavanem primeru pride v poštev del določbe I. odst. 87. čl. OZ in da tožniki nimajo pravice od tožene stranke zahtevati vrnitev vtoževanega zneska, ker je treba uporabiti določbe IV. odst. 247. čl. in III. odst. 248. čl. KZ, ki določajo odvzem sprejete nagrade ali darila in dopuščajo možnost vrnitve dane nagrade ali darila tistemu, ki jih je dal, le v primeru, če je dejanje naznanil, preden je bilo odkrito ali preden je zvedel, da je bilo odkrito. KZ v 95. členu določa, da ne more nihče obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega. Tako pridobljena korist se odvzame (torej obligatorno, tudi če oškodovanec tega ne zahteva) s sodno odločbo, s katero je bilo ob pogojih, določenih v KZ, ugotovljeno kaznivo dejanje. Načine odvzema premoženjske koristi določba 96. čl., varstvo oškodovanca pa je urejeno v 97. čl. KZ. V III. odst. 97. čl. KZ je določeno, da lahko oškodovanec, ki ni priglasil premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku, zahteva poplačilo iz odvzete vrednosti, če je pravdo za ugotovitev svojega zahtevka začel v 3 mesecih od dneva, ko je zvedel za odločbo, s katero je bila odvzeta premoženjska korist, najpozneje pa v dveh letih od pravnomočnosti te odločbe in če v 3 mesecih od pravnomočnosti odločbe, s katero je bil ugotovljen njegov zahtevek, zahteva poplačilo iz odvzete vrednosti. Ta določba torej govori o pravici (v komentarju KZ: ugodnosti) oškodovanca, da se poplača iz odvzete vrednosti in določa pogoje za uveljavitev te pravice. Tožniki, ki v kazenskem postopku nesporno niso uveljavljali premoženjskopravnega zahtevka, so glede na to, da je bila kazenska sodba izdana 14. 7. 2007, pravočasno, v trimesečnem roku od takrat, ko so zvedeli za odločbo, vložili tožbo 26. 9. 2007 zoper toženca – osebo, ki jih je po ugotovitvi v kazenski sodbo oškodovala, in so tako s pravočasno vložitvijo tožbe zadostili prvemu zakonskemu pogoju za uveljavitev pravice do poplačila iz odvzete vrednosti. Terjatev tožeče stranke, ki torej ne temelji na kazenski sodbi pač pa na ničnem pravnem poslu, ne bo prenehala, če bo kazenska sodba potrjena, kot zmotno meni tožena stranka, in niti, če bo kazenska sodba razveljavljena, saj bo s slednjim prenehala obstajati le kazenska sodba kot eden od dokazov, s katerimi tožeča stranka izkazuje verjetnost obstoja terjatve. Tako se izkaže za neutemeljeno stališče tožene stranke, da v času odločanja o ugovoru zoper začasno odredbo obstaja popolno ravnovesje med verjetnostjo obstoja in verjetnostjo neobstoja terjatve. Poudariti pa je potrebno tudi to, da v obravnavani zadevi med pravdnima strankama ni sporno, da premoženjska korist tožencu dejansko še ni bila odvzeta. Zgolj v zvezi s to ugotovitvijo je sodišče prve stopnje obrazložilo, da zahtevek zoper državo po čl. 97/III KZ še ni mogoč. Zato je neutemeljena pritožbena trditev, da je sodišče zgolj le s tem zagovarjalo utemeljenost tožbe zoper toženo stranko. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo tudi ugovor pasivne legitimacije tožene stranke. Utemeljeno pa je zavrnilo tudi ugovor pomanjkanja aktivne legitimacije, potem ko je pravilno na podlagi trditev in predlaganih dokazov ocenilo, da je vsaj verjetno, da so sredstva za darilo tožencu prispevali vsi tožniki.

Po oceni sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tudi ugovor, da z dosedanjim razpolaganjem z zadevno nepremičnino toženec ne izkazuje nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve tožeče stranke onemogočena ali precej otežena. Za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve je treba izkazati obstoj subjektivne nevarnosti, torej neko konkretno ravnanje dolžnika (odtujevanje, skrivanje ali drugačno razpolaganje), ki lahko oteži in onemogoči izpolnitev obveznosti. Vendar tega ne gre razumeti v smislu dokazovanja posebnega namena dolžnika, da oškoduje upnika. Zadošča, da dolžnik (subjektivno, voljno) razpolaga z nepremičnino oziroma opravlja druga dejanja, to pa ima lahko za posledico (dovolj če v objektivnem smislu) ogroženost uveljavitve upnikove terjatve. Sodišče prve stopnje je po oceni sodišča druge stopnje pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka izkazala tudi obstoj subjektivne nevarnosti in utemeljeno zavrnilo ugovor tožene stranke, da ni izkazan drugi zahtevani pogoj za izdajo začasne odredbe. Do nastanka hipoteke je prišlo 15. 5. 2007, kar je bilo tik pred izdajo kazenske sodbe (14. 6. 2007), tako da je moč šteti takšno razpolaganje z nepremičnino kot razpolaganje s takšnim namenom, da bi se onemogočila ali otežila izterjava terjatve tožeče stranke. Takšno ravnanje pa kaže tudi na nevarnost nadaljnjega onemogočanja ali oteževanja izterjave terjatve. Tudi sama tožena stranka priznava, da je toženec nepremičnino obremenil, torej je to storil voljno, njegovo ravnanje pa ima lahko za posledico ogroženost izvršbe upnikove terjatve. Sklicevanje na to, da toženec tega ni storil zato, da bi se izognil domnevni terjatvi tožnika, je glede na zgoraj obrazloženo neutemeljeno, in je zato odločitev sodišča o zavrnitvi tega dela ugovora tudi pravilen.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče napačno odločilo o časovni veljavnosti začasne odredbe. Tudi v postopku zavarovanja terjatev velja namreč načelo dispozitivnosti strank. Po čl. 264/I ZIZ, ki se v skladu s čl. 278/3 ZIZ uporablja tudi pri začasnih odredbah, pa lahko dolžnik prenehanje začasne odredbe zahteva, če je pravnomočno ugotovljeno, da terjatev ni nastala oziroma da je prenehala (torej če bo v pravdi pravnomočno zavrnjen zahtevek).

Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo dolžnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep, potem ko je ugotovilo, da se sodišču prve stopnje tudi niso pripetile tiste kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora po II. odst. 350. čl. ZPP paziti po uradni dolžnosti. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določbah 2. tč. 365. čl. v zv. s 353. čl. in 366. čl. ZPP ter v zv. s 15. in 239. čl. ZIZ.