Jedro

Tožniku je delovno razmerje pri tožencu prenehalo na podlagi pravnomočne odločbe že v enem od prejšnjih postopkov, zaradi česar je revizijsko sodišče reviziji toženca ugodilo, razveljavilo odločbi obeh sodišč in tožbo zavrglo..

Izrek

Reviziji se ugodi, odločbi sodišča prve stopnje in druge stopnje se razveljavita in se tožba zavrže. Tožnik je dolžan povrniti tožencu stroške postopka v znesku 17.423,00 SIT, v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek na razveljavitev sklepa toženca z dne 9.12.1993, s katerim je bila zavrnjena zahteva za varstvo pravic tožnika, na vzpostavitev delovnega razmerja z izplačilom zajamčene plače s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, s plačilom prispevkov iz naslova invalidskega, pokojninskega in zdravstvenega zavarovanja in s povrnitvijo stroškov, s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Sodišče druge stopnje je pritožbi ugodilo in odločbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je zahtevku ugodilo.

Zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje je vložil toženec pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega in drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 in 27/90), v zvezi s 1. in 2. točko 385. člena ZPP, in zaradi zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki prvega odstavka 385. člena ZPP. Navajal je, da sodišče druge stopnje očitno ni bilo seznanjeno s tem, da je v postopku, ki je bil voden pod opravilno številko S ... sodišča prve stopnje, sodišče druge stopnje z odločbo opravilna številka Pdp ... odločbo sodišča prve stopnje, opravilna številka S ... tako spremenilo, da je zavrnilo tožnikov zahtevek, da ga je dolžan toženec na podlagi pogodbe o sklenitvi delovnega razmerja z dne 8.4.1991, sprejeti ponovno v delovno razmerje, z vsemi pravicami iz delovnega razmerja od 7.1.1993 dalje. Zavrnitev zahtevka je postala pravnomočna že z odločitvijo sodišča druge stopnje z dne 24.11.1994 in je zato sodišče druge stopnje v obravnavanem postopku, z izpodbijano odločbo odločilo že o razsojeni stvari. Vsebinsko gre za dva enaka postopka, saj je tožnik v obeh postopkih uveljavljal pravico do vrnitve na delo, po odslužitvi vojaškega roka, sodišče druge stopnje pa je že v prvi omenjeni odločbi odločilo, da mu je prenehalo delovno razmerje že 6.7.1992. Izpodbijana odločba sodišča druge stopnje priznava tožniku delovno razmerje od 9.12.1993 dalje, ker naj bi bil tožnik v delovnem razmerju že na podlagi pravnomočne odločbe sodišča prve stopnje, opravilna številka S ..., pri tem pa prezre, da ta odločba ni nikoli postala pravnomočna, saj je bila spremenjena z omenjeno odločbo sodišča druge stopnje, ko je bil tožnikov zahtevek zavrnjen. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano odločbo zaradi povedanega bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po 11. in 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP.

Revizija je navajala, da je sodišče druge stopnje tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da bi lahko tožniku prenehalo delovno razmerje le na podlagi pisnega sporazuma, ne pa tudi z zaključeno delovno knjižico, na podlagi ustnega sporazuma. Delovno razmerje je tožniku prenehalo, ker ni vložil ugovora v 15. dneh, ko je izvedel, da je bila kršena njegova pravica, če je menil, da mu delovno razmerje ni prenehalo na zakoniti način.

Revizija je bila v skladu z določbami 390. člena ZPP vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožencu, ki na revizijo ni odgovoril. Revizija je utemeljena.

ZPP v 386. členu določa, da preizkusi revizijsko sodišča izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena tega zakona, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da ni bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 354. člena ZPP, da pa je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 11. in 13. točki 354. člena ZPP. S pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje, opravilna številka Pdp ..., je bil zavrnjen tožnikov zahtevek, da ga je dolžan toženec sprejeti nazaj v delovno razmerje s 7.1.1993, ker je sodišče ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje pravnomočno prenehalo že s 6.7.1992. O njegovi pravici do ponovne vrnitve v delovno razmerje, je bilo že pravnomočno odločeno, kar bi moralo sodišče druge stopnje v tem postopku upoštevati in na podlagi določil drugega odstavka 369. člena ZPP odločbo sodišča prve stopnje razveljaviti in predlog zavreči, saj je bilo o zahtevku, ki je bil predmet tega postopka, dejansko z omenjeno odločbo sodišča druge stopnje že odločeno.

V obrazložitvi odločbe sodišča druge stopnje je tudi navedeno, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri tožencu do 9.12.1993 že na podlagi pravnomočne odločbe sodišča združenega dela, opravilna številka S ... Sodišče druge stopnje je prezrlo, da ta odločba ni postala pravnomočna, saj je bila spremenjena z odločbo sodišča druge stopnje. Ugotovitev sodišča v izpodbijani odločbi je v nasprotju z vsebino listin, ki so v spisu in ker gre za odločilno dejstvo, so bila tudi glede te ugotovitve bistveno kršena določila pravdnega postopka.

Ker je bilo treba reviziji ugoditi že zaradi omenjenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, revizijsko sodišče ni zavzelo stališča do zatrjevane zmotne uporabe materialnega prava.

Glede na povedano je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 394. člena ZPP odločbi sodišča druge stopnje in prve stopnje razveljavilo in tožbo (predlog) zavrglo.

Izrek o stroških temelji na določilih 155. in prvega odstavka 166. člena ZPP, ob upoštevanju odvetniške tarife pod številko 10/1b v zvezi s točko 5 in pod številko 33/4. Revizijsko sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).