Up-34/93

8/6-1995

O D L O Č B A

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž., na seji dne 8/6-1995

o d l o č i l o

Ustavna pritožba se, kolikor se nanaša na sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. Kp 533/93 z dne 9/6-1993 in sklep Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani, opr. št. Ks 248/93 z dne 12/3-1993, zavrne.

Sodba Vrhovnega sodišča opr. št. I Ips 233/92 z dne 13/1-1993, sodba Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. Kp 776/92 z dne 22/9-1992 in sodba Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani, opr. št. III K 387/91 z dne 14/4-1992 se razveljavijo.

Zadeva se vrne Okrajnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

O b r a z l o ž i t e v

A.

Pritožnik je v ustavni pritožbi, vloženi dne 9/7-1993, navedel, da je bil s sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani, opr. št. III K 387/91 z dne 14/4-1992 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. Kp 776/92 z dne 22/9-1992 spoznan za krivega kaznivega dejanja prikrivanja po 176. členu Kazenskega zakona RS (1977) in obsojen na tri mesece zapora.

Vrhovno sodišče je zahtevo za izreden preizkus pravnomočne sodbe zavrnilo; prav tako je bila zavrnjena zahteva za obnovo postopka (sklep Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani, opr. št. Ks 248/93 z dne 12/3-1993) in pritožba zoper ta sklep (sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. Kp 533/93 z dne 9/6-1993). Z odločbami sodišča naj bi mu bila odvzeta pravica, da uporabi vse dokaze, in dokaže, da je res nedolžen. Sodišče v kazenskem postopku naj bi namreč ne izvedlo dokazov z zaslišanjem predlaganih prič, ki naj bi potrdile zatrjevani alibi. Dne 10/6-1990, ko naj bi bil storil kaznivo dejanje, naj bi bil v svojem podjetju za osebne potrebe prebiral opeko. Sodišče naj bi tudi ne izvedlo dokaza z izvedencem grafologom glede celotne kupoprodajne pogodbe in pravilno ocenilo razlik v izpovedbah oškodovancev.

Pritožnik predlaga, naj Ustavno sodišče naloži sodišču obnovo postopka, v katerem naj zasliši priče, ki jih predlaga, ukaže grafološko obdelavo celotne pogodbe ter pisave obdolženca in oškodovancev.

Pritožnik je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja prikrivanja, ker naj bi se 10/6-1990 B. B. in C. C. predstavil kot D. D. in jima prodal osebni avto Jugo 60, za katerega naj bi bil vedel, da je bil 31/5-1990 ukraden D. v Z. Prvostopno sodišče je zaslišalo oškodovanca, pritožnikovo ženo E. E. in F. F. ter postavilo izvedenca grafologa. Pritožnik je predlagal še zaslišanje prič G. G., H. H., I. I. in J. J. Priča K. bi lahko potrdil, da je pritožnik 10/6-1990 razkladal opeko v podjetju. Priče H., I. in J. pa naj bi potrdili, da mu je bilo izven delovnega časa dovoljeno, da zbira opeko. Sodišče je obdolženčeve dokazne predloge zavrnilo kot neutemeljene. Odločitev je utemeljilo s tem, da so bile te "okoliščine sodišču pojasnjene s poizvedbami pri obdolženčevem podjetju V. v., sicer pa je bilo dejansko stanje z izvedenimi dokazi dovolj razčiščeno". Prvostopno sodišče takole povzema svojo dokazno oceno: "Na podlagi vsega zgoraj navedenega, predvsem pa na podlagi prepričljivih izpovedb oškodovanega C. C. in B. B., dejstva, da vodstvo obrata obdolženčevega podjetja V.v. ne more potrditi, da je obdolženi kritičnega dne 10/6-1990 v podjetju odbiral strešnike, ter da izvedenec grafolog ni izključil obdolženca kot podpisnika kupoprodajne pogodbe, temveč je povedal, da obstoji večja verjetnost, da je kupoprodajno pogodbo podpisal obdolženi, sodišče z gotovostjo zaključuje, da je obdolženi ..." (sledi povzetek obtožbe).

Višje sodišče je dokazni oceni prvostopnega sodišča pritrdilo in lastno dokazno oceno sklenilo z navedbo, da "je stališče sodišča prve stopnje na četrti strani izpodbijane sodbe tudi prepričljivo pojasnilo, zakaj ni potrebe po nadaljnem preverjanju obtoženčevega alibija, zaradi česar tudi v pritožbi predlagana dopolnitev dokaznega postopka z istimi dokazi ni sprejemljiva".

Zahtevo za izreden preizkus pravnomočne sodbe je Vrhovno sodišče zavrnilo, češ da zatrjevana kršitev kazenskega zakona ne obstoji. Navedbe zahteve naj bi pomenile le izpodbijanje dejanskega stanja, kar pa ni dovoljen razlog za njeno vložitev.

Zahtevo za obnovo postopka je prvostopno sodišče zavrglo z utemeljitvijo, da ne gre za nove dokaze, saj jih je sodišče ocenilo že v prvem postopku. Drugostopno sodišče je potrdilo prvostopno odločbo, češ da predlagani dokazi niso taki, da bi lahko omajali sklepe sodišča prve stopnje in ugotovitve drugostopnega sodišča v pravnomočni sodbi.

Višje sodišče v Ljubljani se je v odgovoru na ustavno pritožbo sklicevalo na razloge iz izpodbijanega sklepa.

V odgovoru na navedbe Višjega sodišča v Ljubljani je pritožnik ponovil očitke iz ustavne pritožbe. Izrecno je navedel, da izpodbija "vse odločbe sodnega senata od Temeljnega sodišča do Vrhovnega".

B.

Pritožnik na prvem mestu izpodbija sklepa temeljnega in višjega sodišča v zvezi z zahtevo za obnovo postopka, vendar ne zatrjuje, da bi mu bile kakšne ustavne pravice kršene prav s tema sklepoma. Takih kršitev tudi Ustavno sodišče ni našlo. Ustavno sodišče je zato ustavno pritožbo v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 59. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 15/94; v nadaljevanju ZUstS).

Ustavna pritožba pa je glede na določbo 82. člena ZUstS pravočasna (ker je bila vložena 9/7-1993, torej pred uveljavitvijo ZUstS) in dovoljena (vse odločbe iz prvotnega postopka so bile izdane po uveljavitvi Ustave) tudi zoper odločbe sodišča, izdane v prvotnem postopku. Ustavno sodišče je zato v tej zadevi odločalo predvsem o vprašanju, ali so bile ustavne pravice pritožnika kršene s sodnimi odločbami v prvotnem postopku.

Iz ustavne pritožbe izhaja, da naj bi bila pritožniku s tem, da je sodišče zavrnilo izvedbo dokaza z zaslišanjem prič G., H., I. in J. ter s postavitvijo novega izvedenca grafologa, kršena pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist (tretja alinea 29. člena Ustave).

Glede na načelo proste dokazne presoje sodišče v kazenskem postopku sicer samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem mora po instrukcijski maksimi skrbeti, da se zadeva vsestransko razčisti, da se dožene celotna resnica o stvari, sme pa odvrniti tisto, kar bi zavlačevalo postopek, ne da bi koristilo razjasnitvi stvari (drugi odstavek 299. člena Zakona o kazenskem postopku, Uradni list RS, št. 63/94; v nadaljevanju ZKP; enako pravilo je bilo vsebovano tudi v drugem odstavku 292. člena prej veljavnega ZKP, Uradni list SFRJ, št. 4/77, 14/85, 26/86, 57/89 in 3/90; v nadaljevanju ZKP 1977).

Vendar pa se prizadevanje sodišča za izvedbo postopka brez nepotrebnega zavlačevanja ne sme končati v kršenju obdolženčeve ustavne pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist (tretja alinea 29. člena Ustave). Dikcije Ustave "vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, mora biti zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist" ne gre razlagati tako, da bi sodišče moralo izvesti vsak dokazni predlog obrambe, ki bi bil zgolj po svoji vsebini lahko v obdolženčevo korist. Besedna zveza implicira merila materialnopravne relevantnosti dokaza: dokaz, ki ni materialnopravno relevanten, je brezpredmeten in zato ne more biti "v obdolženčevo korist". Če gre za dokaz o alibiju, pa o tem, da je pravno odločilen (in da gre v tem smislu obdolžencu v korist), seveda ne more biti dvoma.

Sodišče tudi ni dolžno v nedogled izvajati dokazov, ki jih predlaga obdolženec, ampak je te dokaze dolžno izvesti le, če obramba zadosti svojemu dokaznemu bremenu in obstoj ter pravno relevantnost predlaganih dokazov utemelji s potrebno stopnjo verjetnosti. Tudi to je vprašanje, ki je ustavnopravno odvisno od tega, ali je dokaz obdolžencu v korist. Zgolj zavlačevalni dokazni predlogi obrambi ne morejo meritorno koristiti. Ustavna dikcija ne meri na koristi, ki bi jih obramba imela od obstruktivnega zavlačevanja kazenskega postopka.

Stališče Ustavnega sodišča je, da Ustava v citirani tretji alinei 29. člena zahteva presumpcijo, da je v dvomu vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca. Sodeče sodišče ga mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen.

Tak sklep izhaja tudi iz logike Zakona o kazenskem postopku, po katerem se za obsodilno kazensko sodbo zahteva, da je dejansko stanje ugotovljeno popolnoma in pravilno (argumentum a contrario prvemu odstavku 373. člena ZKP in tudi istovetne določbe prvega odstavka 366. člena ZKP 1977). Ta dokazni standard je najvišji možni dokazni standard sploh. Iz tega logično izhaja, da se za dokazne predloge strank zahteva bistveno manj kot gotovost in več kot golo breme zatrjevanja (onus proferendi). Z drugo besedo, kakor hitro je izkazano, da bi iz nekega dokaza izhajal dvom, ki bi zaradi domneve nedolžnosti imel za posledico oprostilno sodbo, mora sodišče tak dokazni predlog sprejeti in poskrbeti, da bo ta vidik kazenske zadeve popolnoma raziskan. Ker je verjetnost o dokaznem predlogu stranke pravzaprav verjetnost o verjetnosti (dokaza), nima nikakršnega smisla predpisovati abstraktnih pravil o tem, kolikšna ta verjetnost mora biti, da bi zavezovala sodišče k sprejemu dokaznega predloga. To je stvar vestne, specifične in konkretne dokazne ocene sodečega sodišča. Vsekakor pa je očitno, da je dokazni predlog alibija že na prvi pogled odločilen v večini kazenskih postopkov. Zato je sodišče obstoj alibija, če obramba v svojem dokaznem predlogu izkaže, da je vsaj verjeten, dolžno do konca preveriti.

V obravnavanem primeru sodišče zgolj z zavrnitvijo dokazov za zaslišanje prič H., I. in J. in za postavitev novega izvedenca grafologa ne bi prekoračilo meja načela proste dokazne presoje.

Postavitev še enega izvedenca je stvar dokazne presoje sodišča.

Dejstvo, ki naj bi ga po navedbah pritožnika potrdile predlagane priče, pa je že bilo ugotovljeno s poizvedbami v pritožnikovem podjetju.

Po oceni Ustavnega sodišča pa je sodišče kršilo pritožnikovo pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje priče G. Kot izhaja iz kazenskega spisa, je pritožnik v teku celotnega postopka - že v ugovoru zoper obtožbo (l. št. 38) kot tudi na glavni obravnavi (l. št. 59 in 85) in v pritožbi (l. št. 104) - predlagal izvedbo dokaza alibija z zaslišanjem več prič. Pri tem je za pričo G. hkrati s predlogom za njegovo zaslišanje tudi navedel, da bi lahko potrdil, da je kritičnega dne 10/6-1990 v podjetju razkladal opeko (l. št. 59). Prvostopno sodišče je dokazni predlog za zaslišanje priče zavrnilo z naslednjo obrazložitvijo: "Obdolženi je sicer predlagal, da bi sodišče zaslišalo kot pričo njegovega soseda G.G., ki bi lahko potrdil, da je kritičnega dne 10/6-1990 razkladal opeko v podjetju ter H. H., I. I. in J. J., ki bi pa lahko potrdili, da mu je bilo dovoljeno, da izven delovnega časa razklada oziroma zbira opeko, vendar je sodišče te dokazne predloge obdolženca zavrnilo kot neutemeljene, saj so bile slednje okoliščine sodišču pojasnjene s poizvedbami pri obdolženčevem podjetju V.v., sicer pa je bilo dejansko stanje z izvedenimi dokazi dovolj razčiščeno." Pritožnik je torej izrecno navedel, da bi priča G. G. lahko potrdil, da dne 10/6-1990 ni bil na kraju storitve kaznivega dejanja. V izvedenem dokaznem postopku so se o spornem dejstvu izrekli le oba oškodovanca, ki sta potrjevala navedbe obtožbe, in pritožnikova žena, ki je to zanikala. Nikakor pa spornega dejstva ne pojasnjujejo poizvedbe pri pritožnikovem podjetju, kar je kot dodatni argument za zavrnitev dokaznega predloga navedlo sodišče v obrazložitvi sodbe. Sodišče pa je kljub temu, da so bili glede spornega dejstva izvedeni le dokazi v korist obtožbe - izpovedbi pritožnikove žene je namreč že nasploh odreklo verodostojnost - pritožnikov dokazni predlog zavrnilo kot neutemeljen. Takšna odločitev sodišča pomeni kršitev obdolženčeve pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist (tretja alinea 29. člena Ustave).

Sklepi sodečega sodišča o sprejemu oziroma o zavrnitvi dokaznih predlogov strank so procesnovodstvene narave. Normalno je sicer, da zoper take sklepe ni pritožbe, saj bi to zavlačevalo potek glavne obravnave. To pa po drugi strani pomeni, da mora pritožbeno sodišče, če obramba obsodilno sodbo izpodbija iz razloga nepopolno ali zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, še toliko bolj paziti na prvostopno utemeljenost zavračanja dokaznih predlogov obrambe v času glavne obravnave. Zato obdolženčevo ustavno pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist v tej zadevi krši tudi odločitev drugostopnega sodišča. Kljub ponovitvi dokaznega predloga je drugostopno sodišče zgolj s sklicevanjem na obrazložitev prvostopne sodbe v tistem delu, kjer je prvostopno sodišče zavrnilo prepričljivost izpovedb pritožniku naklonjenih prič s prepričljivostjo izpovedb oškodovancev, ta dokazni predlog zavrnilo. V obrazložitvi je skopo navedlo: "Sodišče prve stopnje je na četrti strani izpodbijane sodbe tudi prepričljivo pojasnilo, zakaj ni potrebe po nadaljnjem preverjanju obtoženčevega alibija, zaradi česar tudi v pritožbi predlagana dopolnitev dokaznega postopka z istimi dokazi ni sprejemljiva." Ker tudi drugostopna sodba ni odpravila kršitve obdolženčeve ustavne pravice, čeprav bi bilo to glede na obseg presoje, določen v ZKP, mogoče, Ustavno sodišče ugotavlja, da je bila obdolženčeva ustavna pravica do zagotovitve izvajanja dokazov v njegovo korist kršena tudi s to odločbo.

Kršitve ustavne pravice pa sodišče ni odpravilo niti ob odločanju o zahtevi za izreden preizkus pravnomočne sodbe.

Pritožnik je formalno sicer res uveljavljal le kršitev kazenskega zakona in obstoj precejšnjega dvoma o resničnosti odločilnih dejstev, vendar pa je v obrazložitvi med drugim navedel: "Sodišče tudi ni izvedlo vseh potrebnih dokazov (posebej o tem, da se je tega dne obsojenec nahajal dejansko v V. v. in ne na avtomobilskem sejmu). Da je to dejstvo točno, izhaja tudi iz predložene izjave H. H., ki je 9. in 10. junija 1990 v času od 9. ure zjutraj do 18. ure zvečer skupaj z obsojencem opravljal delo v V. v." Vrhovno sodišče je to navedbo zavrnilo z ugotovitvijo, da "s prikazovanjem, ... da obstaja dvom ali je obsojenec prodajal ta avtomobil, kar izhaja tudi iz izjave H. H., ... zagovornik v zahtevi napada dejansko stanje kot zmotno in nepopolno ugotovljeno. To pa ni dovoljen razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva."

Kot je bilo že obrazloženo, sta prvostopno in drugostopno sodišče zaradi nepreveritve zatrjevanega alibija kršili ustavno pravico pritožnika kot obdolženca do zagotovitve izvajanja dokazov v njegovo korist. Citirane pritožnikove navedbe pa po svoji vsebini pomenijo isto: pritožnik je z njimi ponovil predlog za preveritev alibija. Ob pravilni pravni opredelitvi bi jih Vrhovno sodišče moralo upoštevati ne le kot očitek nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, ampak tudi kot zatrjevanje kršitve pravice do obrambe, kar je tudi dovoljen razlog za vložitev zahteve za izreden preizkus pravnomočne sodbe (3. točka 427. člena ZKP 1977), in zahtevi ugoditi. Ker tega ni storilo, Ustavno sodišče ugotavlja, da je bila pritožnikova pravica iz tretje alinee 29. člena Ustave kršena tudi z odločbo Vrhovnega sodišča.

V primeru ugoditve ustavni pritožbi Ustavno sodišče izpodbijano odločbo razveljavi in vrne zadevo organu, ki je pristojen za odločanje (prvi odstavek 59. člena ZUstS). Ustavno sodišče je po ugotovitvi kršitve pritožnikove pravice iz tretje alinee 29. člena Ustave razveljavilo odločbe sodišč prve, druge in tretje stopnje, izdane v prvotnem postopku, in vrnilo zadevo v novo odločanje sodišču, ki je v zadevi odločalo na prvi stopnji (427. člen ZKP v zvezi s 6. členom ZUstS).

Ustavno sodišče je ugodilo ustavni pritožbi, ker je sodišče z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje priče G., ki naj bi potrdil zatrjevani alibi obdolženca, kršilo obdolženčevo ustavno pravico do zagotovitve izvajanja dokazov v njegovo korist. V novem postopku bo moralo zato sodišče omogočiti tudi izvedbo tega dokaza.

Kljub temu, da Ustavno sodišče ni ugodilo ustavni pritožbi v tistem delu, ki se nanaša na zavrnitev dokaznih predlogov z zaslišanjem ostalih prič in postavitvijo novega izvedenca grafologa, pa bo pritožnik lahko izvedbo teh dokazov v novem postopku ponovno predlagal (tretji odstavek 428. člena ZKP v zvezi s 6. členom ZUstS).

Za novi postopek veljajo tudi druge določbe 428. člena ZKP.

C.

Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v naslednji sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki dr. Peter Jambrek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Lovro Šturm, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo soglasno.

P r e d s e d n i k dr. Tone Jerovšek