Jedro

Z vmesno sodbo mora sodišče odločiti o vseh ugovorih, ki v celoti ali deloma vplivajo na obstoj podlage odškodninskega zahtevka. Po pravnomočnosti vmesne sodbe sodišče odloča le še o višini odškodninskega zahtevka in pri tem obravnava vprašanja in ugovore, ki se nanašajo zgolj na višino zahtevka.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi: v delu, v katerem je pritožba tožene stranke zavrnjena in odločeno o njenih pritožbenih stroških (prvi in drugi odstavek izreka); v delu, v katerem je pritožbi tožeče stranke delno ugodeno in sodba sodišča prve stopnje spremenjena (tretji in peti odstavek izreka sodbe) ter odločeno o pritožbenih stroških tožeče stranke (sedmi odstavek izreka sodbe); ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik se je 20. 10. 1997 poškodoval pri padcu v garderobi zdravilišča ..., kjer je bil na rehabilitaciji po dne 29. 8. 1997 opravljeni operaciji hrbtenice, ko so mu zaradi bolezensko spremenjene hrbtenice odstranili medvretenčno ploščico L4-5 desno stransko. Plačilo odškodnine je zahteval od toženke, pri kateri so imele terme zavarovano civilno odgovornost. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo z dne 8. 7. 2004, ki je postala pravnomočna s sodbo višjega sodišča z dne 2. 2. 2006, odločilo, da je toženka tožniku v celoti odgovorna za škodni dogodek, ki se je zgodil 20. 10. 1997. 2. V nadaljevanju postopka je sodišče odločalo o višini tožniku pripadajoče odškodnine, pri tem pa upoštevalo ugovor toženke na znižanje odškodnine zaradi sovpliva tožnikovih bolezenskih in degenerativnih sprememb. Na podlagi izvedenskega mnenja je zaključilo, da 40 % škode izvira iz padca, zato je v tem obsegu tožbenemu zahtevku ugodilo in toženki naložilo v plačilo 6.676,68 EUR (prej 1,600.000 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2002 do 27. 5. 2003 po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, zmanjšani za temeljno obrestno mero, in od 28. 6. 2003 do plačila po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. Višji tožbeni zahtevek za plačilo 12.202,48 EUR (prej 2,900.000 SIT) in obrestni zahtevek za plačilo zamudnih obresti od 28. 2. 2000 do 31. 12. 2001 in zahtevane zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska 6.676,68 EUR od 28. 2. 2000 dalje do plačila je zavrnilo. Odločilo je še, da je toženka dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške v znesku 560,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 2. 2007 dalje.

3. Zoper odločitev sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo (prvi odstavek izreka) in odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek izreka). Pritožbi tožnika je delno ugodilo in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je znesek 6.676,68 EUR (prej 1,600.000 SIT) nadomestilo z zneskom 16.274,41 EUR (prej 3,900.000 SIT) (tretji odstavek izreka), v presežku pa je zahtevek za plačilo 2.503,75 EUR (prej 600.000 SIT) skupaj z zamudnimi obrestmi zavrnilo (četrti odstavek izreka), ter posledično toženo zavezalo, da tožniku povrne njegove pravdne stroške v znesku 1.759,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 2. 2007 (peti odstavek izreka). V ostalem je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenih delih (šesti odstavek izreka). Odločilo je še, da je toženka dolžna povrniti tožniku 299,53 EUR stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2007 dalje (sedmi odstavek izreka). Odločitev je oprlo na stališče, da v tej fazi postopka sodišče ne bi smelo upoštevati vpliva degenerativnih sprememb in zmanjšati odgovornost toženke, saj so sodišče in stranke vezani na pravnomočno vmesno sodbo o polni odškodninski odgovornosti, zato v nadaljnjem sojenju o ugovoru delne odgovornosti ni mogoče (več) razpravljati. Tožena bi morala ugovor uveljavljati do pravnomočnosti vmesne sodbe (pravno mnenje občne seje VSS z dne 18. 1. 2001).

4. Toženka je zoper zanjo neugoden del drugostopenjske sodbe vložila revizijo iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Z vmesno sodbo je bilo pravnomočno odločeno o tem, ali se je škodni dogodek 20. 10. 1997 res zgodil (kdaj, kje in v kakšnih okoliščinah je tožnik padel) ter kdo je zanj odgovoren. Kolikšno škodo je tožnik utrpel ob padcu, je sodišče ugotavljalo šele v nadaljevanju postopka. Le-ta ni v celoti posledica poškodb, ki jih je tožnik zadobil 20. 10. 1997, ampak gre za sovpliv tožnikovih poškodbenih in bolezenskih težav, saj je imel pred poškodbo močno bolezensko spremenjeno hrbtenico. Sodišče prve stopnje je za ugotovitev obsega škode angažiralo izvedenca, ki je zaključil, da 20 % vse tožnikove škode izvira iz škodnega dogodka, 80 % pa je posledica njegovih bolezenskih težav. Ker je sodišče prve stopnje ocenilo, da kar 40 % škode izvira iz škodnega dogodka in v tem obsegu zahtevku ugodilo, je toženka vložila pritožbo. Le-to je sodišče druge stopnje zavrnilo in hkrati delno ugodilo pritožbi tožnika. Pri tem pa je po mnenju revidentke izhajalo iz napačnega stališča, da sodišče po pravnomočnosti vmesne sodbe ne bi smelo več razpravljati o nižji odgovornosti toženke oziroma o vplivu degenerativnih sprememb. S pravnomočno vmesno sodbo je namreč odločeno, da je toženka odgovorna tožniku za škodo, a le tisto, ki izvira iz tega škodnega dogodka. V nadaljevanju postopka je tako sporen le še obseg škode, ki izvira iz škodnega dogodka. Ker mednjo ne sodi škoda, ki izvira iz tožnikovih bolezenskih težav, obsega škode pa brez sodelovanja izvedenca ni mogoče ugotoviti, predlaga, da sodišče upošteva v postopku izdelano mnenje izvedenca, iz katerega izhaja, da je le 20 % negmotne škode posledica poškodbe. Primarno zato predlaga, da sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevek zavrne še za znesek 12.936,07 EUR, podrejeno pa, da sodbo sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo sojenje.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 73/2007 – ZPP – UPB3, v nadaljevanju ZPP) in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija je utemeljena.

7. Z vmesno sodbo mora sodišče odločiti o vseh ugovorih, ki v celoti ali deloma vplivajo na obstoj podlage odškodninskega zahtevka. Po pravnomočnosti vmesne sodbe sodišče odloča le še o višini odškodninskega zahtevka in pri tem obravnava vprašanja in ugovore, ki se nanašajo zgolj na višino zahtevka(1). Zaradi navedenega je pomembno, kakšna je pravna narava toženkinega ugovora, da posledice in težave, ki jih trpi tožnik, niso (vse) v vzročni zvezi s poškodbo, za katero odgovarja ona. Ali povedano drugače, kakšna je narava ugovora, da je osebno stanje tožnika pogojevalo obseg škode, ki je večji od običajnega.

8. Pri vzročni zvezi pravna teorija(2) in sodna praksa(3) opozarjata na razlikovanje med dvema sklopoma vzročnih zvez: 1. vzročna zveza med dejanjem in škodnim dogodkom in 2. vzročna zveza med škodnim dogodkom in konkretnim obsegom nastale škode. Obstoj vzročne zveze med škodnim dogodkom in konkretnim obsegom škode je „predpostavka“ za ugotovitev pravnorelevantnega obsega škode, to je tistega obsega škode, ki ga je mogoče pripisati škodnemu dogodku. Tudi ta mora biti podana, glede na to, da odškodninska obveznost zajema le tisto škodo, ki je v vzročni zvezi s škodljivim dejstvom. Prav v ta drugi sklop je glede na vsebino umestiti toženkin ugovor, da tožnikova nepremoženjska škoda ni vsa v vzročni zvezi s poškodbo, temveč izvira tudi iz tožnikovega predhodnega bolezenskega stanja. Pri tem je potrebno opozoriti, da ugovor toženke ni ugovor deljene odgovornosti v smislu 192. člena ZOR, kot ga je zmotno opredelilo sodišče druge stopnje, saj je lahko podlaga oškodovančeve soodgovornosti za nastalo škodo sámo dejanje oškodovanca, ne pa njegovo osebno stanje(4). Ker je glede na navedeno ugovor toženke neposredno povezan z vprašanjem obsega škode, le-ta pa z odmero pravične denarne odškodnine za nematerialno škodo, ga je potrebno obravnavati pri odločanju o višini odškodninske terjatve oziroma o utemeljenosti višine tožbenega zahtevka. Navedeno je tudi v skladu z zakonskim namenom instituta vmesne sodbe, ki je v poenostavitvi in pocenitvi postopka, kar terja, da se vsa vprašanja, ki se tičejo višine škode rešujejo v postopku odločanja o znesku(5). Nenazadnje je v sporih za povrnitev nepremoženjske škode tak pristop najbolj racionalen, saj so izvedenci, postavljeni za opredelitev poškodb in njihovih posledic, usposobljeni tudi za razmejitev (medicinskih) vzrokov za njihov nastanek (kadar je to glede na ugovor toženca potrebno).

9. Ker je sodišče druge stopnje izhajalo iz napačnega stališča in pritožbe v tem delu vsebinsko ni izčrpalo, je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo v delu, ki se nanaša na zavrnitev toženkine pritožbe (prvi in drugi odstavek izreka sodbe) ter v delu, ki se nanaša na delno ugoditev tožnikovi pritožbi (tretji, peti in sedmi odstavek izreka sodbe). Zadevo je v tem obsegu vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje, v katerem naj le-to upošteva stališče revizijske odločbe, pretehta pritožbene očitke pravdnih strank ter ponovno odloči o pritožbi toženke, o pritožbi tožnika pa v razveljavljenem delu (tj. glede 2,300.000 SIT oziroma 9.597,73 EUR s pripadki).

10. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na pravilu iz tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Glej odločbo II Ips 385/2005 z dne 20. 10. 2005. Op. št. (2): Glej Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, Ljubljana, 2003, stran 711-713, in članek dr. Vesne Bergant Rakočević, Kritika teorije o adekvatni vzročnosti in dileme novejše sodne prakse, Pravna praksa, letnik 2009, številka 4, stran 22, kjer opozarja na razlikovanje med vzročnostjo za škodni dogodek in vzročnostjo za obseg konkretne škode.

Op. št. (3): Glej odločbo II Ips 387/2007 z dne 16. 12. 2009. Op. št. (4): Glej Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, Ljubljana, 2003, stran 712. Op. št. (5): Glej tudi Aleš Galič, Obseg vezanosti na vmesno sodbo, Pravilnik, 1994, št. 7-9, stran 257.