Jedro

Da bi tožnik uspel z začasno odredbo na prepoved razpolaganja z denarnimi sredstvi v višini 43.450,00 EUR na različnih računih toženke doma in v tujini, bi moral z verjetnostjo dokazati, da sta pravdni stranki kot skupno premoženje v sefu toženkine matere imeli ob razpadu njune zveze shranjen znesek 86.900,00 EUR.

Dokazni standard verjetnosti, ki je potreben za izdajo začasne odredbe, je podan takrat, ko je razlogov, ki govorijo v prid nekega zaključka, več od tistih, ki kažejo nasprotno. Ob tem sodišče ne opravi celotne dokazne ocene, saj se v postopku zavarovanja uporabljajo določila ZIZ, določila ZPP pa le smiselno (15. člen ZIZ). V izvršilnem postopku sodišče prvenstveno odloča na podlagi vlog in drugih pisanj, narok opravi zgolj, če je to smotrno (29.a člen ZIZ), zato dokazovanje z zaslišanjem ni pravilo.

Vsakršno razpolaganje z denarnimi sredstvi in njihov prenos na račun tretje osebe še ne pomeni odtujevanja ali skrivanja sredstev, saj mora biti podan tudi nadaljnji pogoj, da je zaradi takšnega razpolaganja uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugovora z izpodbijanim sklepom razveljavilo izdano začasno odredbo, s katero je bila toženki prepovedana odtujitev ali obremenitev nepremičnin, stanovanjske enote z ID znakom ..., v deležu 13/40, na naslovu ..., ..., s pripadajočim solastniškim deležem na skupnih delih objekta in zemljišča, odtujitev slik in antičnega pohištva v omenjeni stanovanjski enoti, odtujitev ali obremenitev osebnega avtomobila znamke Peugeot ..., razpolaganje z denarnimi sredstvi v višini 43.450,00 EUR na odprtih osebnih, varčevalnih in poslovnih računih toženke, na poslovnem računu družbe X, na tekočih računih in varčevalnem računu, odprtih na H. in odtujitev ali obremenitev poslovnega vložka v vrednosti 7.500,00 EUR v družbi X, d. o. o. 2. Zoper sklep vlaga pritožbo tožnik iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je utemeljenost terjatve izkazana, saj sta pravdni stranki vse od leta 2002 v zakonski zvezi, v kateri sta s skupnim delom in sredstvi ustvarila skupno premoženje, na katerem je delež enak. Tožnik je izkazal obstoj nevarnosti, da bo zaradi skrivanja ali drugačnega odtujevanja in razpolaganja s premoženjem s strani toženke uveljavitev terjatve onemogočena oziroma precej otežena, sodišče pa bi moralo upoštevati, da bi toženka s predlagano začasno odredbo utrpela le neznatno škodo. Sodišče se v obrazložitvi odločitve ni opredelilo do vseh listinskih dokazov in zvočnih posnetkov, ki so bili predloženi. Tako ni upoštevalo pisne korespondence med toženko in njenim ljubimcem, iz katere je razvidno, da ima toženka sredstva za nakup stanovanja v Z., kot tudi, da ima namen tovrstno investicijo skriti pred tožnikom. Toženka je v mesecu avgustu 2015 dejansko kupila stanovanje v Z., pod pretvezo, da ga je kupila njena mati. Obstoji nevarnost, da bo toženka svoje celotno premoženje in poslovanje preselila na H. in popolnoma oškodovala tožnika. Sodišče se ni opredelilo do listinskih dokazov, ki potrjujejo, da je bilo nepremičnino potrebno popolnoma obnoviti, saj ni bila primerna za bivanje, in hkrati potrjujejo, da je izvedbo vseh renovacijskih del vodil tožnik. Ni se opredelilo do izjave N. S., da je toženka dvigovala denar iz računov in ga hranila v sefu v Z. Sodišče ni postavilo izvedenca, ki bi ocenil višino vlaganj v nepremičnino, in ni zaslišalo prokurista družbe E., d. o. o. Prav tako ni izvedlo zaslišanja priče A. B., ki bi izpovedal o finančni pomoči strankam. Ni se opredelilo do priloženih bančnih izpiskov z osebnega računa tožnika iz obdobja od 2005 do 2007, iz katerih izhaja, da so bila sredstva za obnovo plačana z njegovega računa. Tožnik prilaga izpis prometa v papirnati obliki za obdobje od 1. 1. do 21. 9. 2016 s transakcijskega računa X, d. o. o. Iz izpisa so razvidne sporne transakcije toženke, ki potrjujejo kanaliziranje denarnih sredstev na račune v tujini oziroma v sef. Tožnik je bil s transakcijami seznanjen šele v mesecu oktobru 2016, zato je dokaz pravočasen. Sodišče je bistveno kršilo določila postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih za izdajo izpodbijanega sklepa o vsebini listin, in med samimi listinami, zapisniki oziroma zvočnimi posnetki.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče preizkuša odločbe sodišča prve stopnje glede bistvene kršitve določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zgolj v okviru pritožbenih razlogov (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ti morajo biti tako konkretizirani, da preizkus omogočajo. Pritožnik zato zgolj s pavšalnim sklicevanjem na kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ne da bi pojasnil, kateri vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali zvočnih posnetkov nasprotujejo razlogi sodbe, ne more uspeti. Enako velja za pavšalno sklicevanje na tožbene trditve, iz katerih naj bi bila razvidna izpolnjenost vseh zakonskih predpostavk za izdajo začasne odredbe. Sodišče je namreč v ugovornem postopku te presojalo v luči trditev tožene stranke in se po opravljenem naroku v izpodbijanem sklepu, s katerim je razveljavilo zgolj na podlagi tožnikovih trditev izdano začasno odredbo, do njih ustrezno opredelilo.

5. Namen začasne odredbe je v zavarovanju tožnikove terjatve. Glede nepremičnine na naslovu ..., ..., je tožnik v tožbi zatrjeval, da je bila pridobljena s skupnim delom in sredstvi obeh pravdnih strank, v odgovoru na ugovor pa je pojasnil, da je sam v zvezi s to nepremičnino opravil predvsem organizacijska dela glede obnove (angažiranje arhitektov, iskanje primernih izvajalcev …), delno pa je obnovo toženkinega stanovanja tudi financiral, sam oziroma s pomočjo očeta. Sodišče prve stopnje je glede na predložene listinske dokaze, s katerimi je toženka dokazovala, da ji je bila nepremičnina s strani očeta podarjena že v letu 1985, pravilno zaključilo, da gre za posebno premoženje toženke. Tožnik ni s stopnjo verjetnosti izkazal, da bi skupna vlaganja strank v to stanovanje imela stvarnopravne posledice, zato bi lahko uspel zgolj z zahtevkom na obligacijsko terjatev do posebnega premoženja enega od zakoncev, ki jo predstavlja vrednost vlaganj(1), takšnega zahtevka pa ni postavil. Tudi v podrednem zahtevku tožnik namreč vztraja, da v skupno premoženje sodi nepremičnina in ne vložek v nepremičnino, ki je posebno premoženje toženke, nato pa sicer zahteva izplačilo kot obliko civilne delitve. Sodišču prve stopnje zato ni bilo treba izvajati dokazov o višini finančnega vložka tožnika in so nasprotne pritožbene trditve, ki izpostavljajo, da bi sodišče moralo postaviti izvedenca, oceniti listinske dokaze glede vlaganj in zaslišati njegovega očeta, neutemeljene.

6. Da bi tožnik uspel z začasno odredbo na prepoved razpolaganja z denarnimi sredstvi v višini 43.450,00 EUR na različnih računih toženke doma in v tujini, bi moral z verjetnostjo dokazati, da sta pravdni stranki kot skupno premoženje v sefu toženkine matere imeli ob razpadu njune zveze shranjen znesek 86.900,00 EUR. V predlogu za izdajo začasne odredbe je tožnik v zvezi s tem navedel le, da so po njemu dostopnih podatkih ta sredstva predstavljala 63.800,00 EUR in 94.500,00 USD, kar pa po preračunu ne pomeni zatrjevanega zneska 86.900,00 EUR. Tožnik je v odgovoru na ugovor sicer dodatno pojasnil, da je toženka, včasih tudi skupaj z njim, denar iz poslovanja prenesla v sef v Z., ker sta stranki varčevali za nakup stanovanja, namenjenega za oddajo. Vendar trditev glede konkretnih zneskov tožnik ni postavil, zaslišanje prič pa pomanjkljivih trditev ne more nadomestiti.

7. Dokazni standard verjetnosti, ki je potreben za izdajo začasne odredbe, je podan takrat, ko je razlogov, ki govorijo v prid nekega zaključka, več od tistih, ki kažejo nasprotno. Ob tem sodišče ne opravi celotne dokazne ocene, saj se v postopku zavarovanja uporabljajo določila ZIZ, določila ZPP pa le smiselno (15. člen ZIZ). V izvršilnem postopku sodišče prvenstveno odloča na podlagi vlog in drugih pisanj, narok opravi zgolj, če je to smotrno (29.a člen ZIZ), zato dokazovanje z zaslišanjem ni pravilo. Ker je toženka v ugovornem postopku obrazloženo prerekala, da bi v sefu njene matere bila gotovina, ki je skupno premoženje pravdnih strank, tožnik pa ne v predlogu za izdajo začasne odredbe niti v odgovoru na ugovor ni podal trditev, s katerimi bi z verjetnostjo obračunsko izkazal zatrjevani znesek gotovine, pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da gre zgolj za posplošene, hipotetične trditve, ki ne dosegajo standarda verjetnosti terjatve v zatrjevanem znesku. Poleg tega mora za izdajo začasne odredbe po določilu 270. člena ZIZ upnik izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Toženka je lastnica družbe, s katero uspešno posluje, v lasti ima tudi nepremičnino, katere vrednost bistveno presega zatrjevano terjatev, zato izdaja začasne odredbe za zavarovanje tožnikove terjatve v zvezi z denarnimi sredstvi, ki se nahajajo v sefu, tudi iz tega razloga ni utemeljena. Predlagana začasna odredba, s katero želi tožnik toženki v celoti onemogočiti razpolaganje na vseh njenih računih do višine 43.450,00 EUR, predstavlja močan poseg v finančno samostojnost toženke, ki preživlja tudi njuna dva mladoletna otroka, in takšnega posega glede na posplošene trditve tožnika v zvezi z obstojem denarnih sredstev v sefu pravdnih strank ni mogoče dopustiti.

8. V zvezi s k pritožbi predloženimi dokazi pritožbeno sodišče dodaja, da vsakršno razpolaganje z denarnimi sredstvi in njihov prenos na račun tretje osebe še ne pomeni odtujevanja ali skrivanja sredstev, saj mora biti podan tudi nadaljnji pogoj, da je zaradi takšnega razpolaganja uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Glede na uspešno poslovanje toženke, na katero kaže izpis prometa njene družbe, ob hkratnem obstoju nepremičnega premoženja, nakazilo denarnih sredstev kot vračilo posojila njeni materi ne more predstavljati takšnega odtujevanja in skrivanja premoženja, ki bi onemogočalo poplačilo morebitne tožnikove terjatve.

9. Ker po povedanem v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani in ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam krije svoje pritožbene stroške.

Op. št. (1): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 269/2014.