Jedro

Gre torej za prikrito pravno praznino v okviru zastaranja obveznosti, ki jo je potrebno zapolniti z ustrezno metodo, pri čemer je v konkretnem primeru takšna metoda zakonska analogija z določbo prvega odstavka 356. člena OZ. Pri tem sicer sodišče prve stopnje pravilno zaključi, da dokončni obračun ni sodna odločba, vendar pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je terjatev, ki izvira iz dokončnega obračuna izvršitelja v stičnih točkah bližje judikatnim terjatvam, saj dvoma o obstoju terjatve več ni, terjatev pa ob dejstvu, da izhaja iz izvršilnega naslova, dobi novo pravno naravo, saj postane izvršljiva in vprašanje iztožljivosti ni več aktualno.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom ugovoru dolžnika ugodilo, sklep o izvršbi I 569/2017 z dne 29. 6. 2017 razveljavilo, predlog za izvršbo zavrnilo in izvršilni postopek ustavilo (I. točka izreka) ter upniku naložilo, da dolžniku v roku 8 dni povrne 169,24 EUR stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno odločitev se pravočasno pritožuje upnik ter pri tem uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava po 2. točki prvega odstavka 338. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), vse v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Zatrjuje, da je zaključek sodišča prve stopnje o uporabi pravila o splošnem zastaralnem roku 5 let v predmetni zadevi napačen. Poudarja, da gre v konkretnem primeru, ko je predlagal izvršbo na podlagi dokončnega obračuna izvršitelja, za pravno praznino pri določitvi zastaralnega roka ter da je njegova terjatev po lastnostih bližje terjatvam, za katere zakon predvideva 10 letni zastaralni rok (356. člen Obligacijskega zakonika - OZ) kot pa terjatvam, ki so podvržene splošnemu zastaralnemu roku (346. člen OZ). V zvezi s tem izpostavlja, da terjatev izhaja iz izvršilnega naslova ter da je kvaliteta te terjatve podobna judikatni terjatvi, saj je terjatev nesporna. Predlaga ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se ugovor dolžnika zavrne, dolžniku pa naloži v plačilo pritožbene stroške oziroma podredno, da se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče se ne strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da v predmetni zadevi za konkretno terjatev v zvezi z ugovorom zastaranja velja splošni zastaralni rok iz 346. člena OZ. Vprašanje zastaralnega roka za terjatve, ki izhajajo iz dokončnega obračuna izvršitelja, eksplicitno ni zajeto z nobenim pravnim predpisom, kot pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje.

Na podlagi primerjave časa, ki je potreben za zastaranje posameznih terjatev v skladu z OZ, lahko ugotovimo, da je krajši zastaralni rok predpisan npr. za ponavljajoče terjatve, „manj pomembne“ terjatve, terjatve med gospodarskimi subjekti in terjatve, pri uveljavljanju katerih utegnejo nastajati težave z dokazovanjem (347., 349., 351., 352. in 355. člen OZ). Na drugi strani pa so npr. gotovost dolžnikovega položaja in neobstoj bojazni, da bi se dokazi uničili, okoliščine, ki utemeljujejo daljši (desetletni) zastaralni rok (356. člen OZ).

5. Terjatve, izhajajoče iz dokončnega obračuna izvršitelja, upoštevajoč njegovo pravno naravo, se razlikujejo od terjatev, ki zastarajo v splošnem zastaralnem roku. Dolžnik ni v pravni negotovosti, upnik pa lahko neposredno vloži predlog za izvršbo. Ob navedenem se zato določba 346. člena OZ, ki določa splošni zastaralni rok 5 let, na terjatve, ki izhajajo iz dokončnega obračuna izvršitelja, ne more nanašati. Gre torej za prikrito pravno praznino v okviru zastaranja obveznosti, ki jo je potrebno zapolniti z ustrezno metodo, pri čemer je v konkretnem primeru takšna metoda zakonska analogija z določbo prvega odstavka 356. člena OZ. Pri tem sicer sodišče prve stopnje pravilno zaključi, da dokončni obračun ni sodna odločba, vendar pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je terjatev, ki izvira iz dokončnega obračuna izvršitelja v stičnih točkah bližje judikatnim terjatvam, saj dvoma o obstoju terjatve več ni, terjatev pa ob dejstvu, da izhaja iz izvršilnega naslova, dobi novo pravno naravo, saj postane izvršljiva in vprašanje iztožljivosti ni več aktualno. Zato je sklepanje sodišča prve stopnje, da dejstvo, da terjatev ni bila ugotovljena s sodno odločbo ali z odločbo drugega pristojnega organa, utemeljuje uporabo 346. člena OZ pri reševanju ugovora zastaranja predmetne terjatve, nepravilno.

6. Ob navedenem pritožba utemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava v zvezi z ugovorom zastaranja, in sicer je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 346. člena OZ, moralo pa bi uporabiti določbo 356. člena OZ. Ker pa je dolžnik poleg zastaranja v ugovoru zoper sklep o izvršbi uveljavljal še druge ugovorne razloge (na katere sodišče prve stopnje še ni dogovorilo; glej 12. točko obrazložitve), ni bilo pogojev za spremembo izpodbijane odločitve, temveč je pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, da ponovno odloči o ugovoru zoper sklep o izvršbi.