Jedro

Odločitev prvostopenjskega organa o zavrnitvi zahteve za obnovo postopka, ki temelji na razlogih, ki niso bili obnovitveni razlog, pomeni nezakoniti poseg v pravnomočno odločbo.

Gradnja mulde na zemljiščih, ki so v investitorjevi lasti, pomeni izvrševanje njegovih lastninskih upravičenj, ki pa so v konkretnem primeru omejene z načinom in obsegom izvrševanja služnosti predlagateljev obnove postopka. Zato je treba presoditi, ali sporna mulda za služnostna upravičenca dejansko predstavlja tako obremenitev, da gre za bistveno oteženo izvrševanje te služnosti.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Žalec št. 35102-132/2002-58 z dne 27. 6. 2013 in odločba Ministrstva za infrastrukturo in prostor, št. 35107-34/2005-16-00641116 z dne 11. 11. 2013 se odpravita in se zadeva vrne prvostopenjskemu upravnemu organu v ponovni postopek.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov tega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano prvostopenjsko odločbo v 1. točki izreka zavrnila zahtevo tožnikov za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del za postavitev pomožnega objekta – odprte armiranobetonske mulde na severnem delu parc. št. 351/11 in 350/3 k.o. ... V 2. točki izreka je zavrnila njihovo zahtevo za postavitev opornega zidu na južnem delu parc. št. 350/3 iste k.o. Iz obrazložitve je razvidno, da je bila odločba izdana v postopku, ki je bil na predlog A.A. in B.A. obnovljen iz razloga po 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), in sicer v obsegu, da se v postopek za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del vključita omenjena predlagatelja. Upravni organ ugotavlja, da odločbe za armiranobetonsko muldo (širine 0,5 m in dolžine 13,5 m) ni mogoče izdati, saj ne gre za pomožni objekt, ki bi bil kot tak določen v odloku Občine Vransko, to je v Odloku o določitvi pomožnih objektov, za katera ni potrebno lokacijsko dovoljenje (Uradni list RS, št. 111/99 in 42/00, v nadaljevanju Odlok o pomožnih objektih). Ta je v osmi alineji prvega odstavka 2. člena dovoljeval gradnjo opornih zidov do višine 1,5 m, razen če ni bilo drugače določeno v prostorskih aktih. Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za del območja Občine Žalec z oznako PUP4 (Uradni list RS, št. 37/96, 74/98, v nadaljevanju PUP4) pa je določal, da se pri zemeljskih posegih v teren planiranje terena izvajajo z brežinami, le v primeru, ko to ni mogoče oziroma ko se mora upoštevati pogoj geotehničnega poročila, pa se izvede z opornimi zidovi. Ker tožniki kljub pozivu svoje vloge niso dopolnili z geološkim mnenjem za oporni zid, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti, da je izvedba opornega zidu nujna, je upravni organ zavrnil tudi zahtevo za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del za gradnjo opornega zidu.

Upravni organ druge stopnje je ob reševanju pritožbe tožnikov prvostopenjsko odločbo dopolnil s 3. točko izreka, v kateri je odpravil odločbo Upravne enote Žalec št. 35102-132/2002-0332 z dne 8. 5. 2002. V preostalem delu je njihovo pritožbo zavrnil. Med drugim se sklicuje na 62. člen Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju ZUN), ki je določal pogoje za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del. Ugotavlja, da imata predlagatelja obnove postopka na zemljišču posega parc. št. 351/11 k.o. ... na delu, kjer je predvidena gradnja armiranobetonske mulde, služnostno pravico hoje in vožnje s traktorji, ki se za spravilo sena izvršuje dvakrat letno, za spravilo lesa pa enkrat letno, in sicer v korist njunih parcel št. 351/10 in 351/1 k.o. ... Ker bi imela mulda bankino, dvignjeno za 10 cm, bi to ob izvrševanju služnosti vožnje povzročalo škodo na njuni kmetijski mehanizaciji. To pomeni ovirano izvajanje služnosti, zato bi morali investitorji glede na prvi odstavek 62. člena ZUN predložiti dokazilo o razpolaganju z zemljiščem, to je soglasje služnostnih upravičencev. Tega pa A.A. in B.A. nista dala, saj sta obnovo postopka sprožila prav zaradi motenja služnosti. V tem delu pravica razpolaganja z zemljiščem posega torej ni izkazana. Poleg tega za gradnjo mulde ne zadošča odločba o dovolitvi priglašenih del, saj ne gre za pomožni objekt v skladu z občinskim Odlokom. Glede opornega zidu ugotavlja, da njegov odmik od zemljišč parc. št. 353/2 in 354/2 k.o. ... ni 4 m, za manjši odmik pa soglasje lastnika sosednjega zemljišča ni bilo pridobljeno, kar je v nasprotju s prvim odstavkom 5. člena Odloka o pomožnih objektih. Na podlagi vpogleda v elektronsko zemljiško knjigo ugotavlja, da je lastnik zemljišča parc. št. 353/2 A.A. Tožniki se s tako odločitvijo ne strinjajo in v tožbi navajajo, da je prvostopenjski organ ves čas postopka zahteval dopolnitve vloge, kar pa se je ob izdaji drugostopenjske odločbe izkazalo za pomanjkljivo. S tem je bil bistveno kršen postopek in človekova pravica do učinkovitega pravnega sredstva. V zvezi z razlogi drugostopenjske odločbe poudarjajo, da k predložitvi soglasij lastnikov sosednjih zemljišč zaradi odmika od parcelne meje na prvi stopnji niso bili nikoli pozvani. Organ jih je 19. 3. 2002 pozval le na predložitev soglasij za primer, če bi predvideni objekti stali bližje kot 1,5 m od meje. Poleg tega parc. št. 350/3 na južnem delu, kjer naj bi stal oporni zid, sploh ne meji s parc. št. 353/2, zato soglasje predlagateljev obnove postopka za gradnjo opornega zidu ni potrebno. Do teh navedb se pritožbeni organ ni opredelil. Prav tako prvostopenjski organ ni ugotavljal, ali bo mulda res povzročala škodo na kmetijski mehanizaciji in s tem motenje služnostne pravice, ki se izvršuje le trikrat letno. Poudarjajo, da gre v obravnavanem primeru za ureditev plazljivega zemljišča in s tem za zaščito njihovih nepremičnin. Predlagajo, naj sodišče odpravi upravna akta obeh stopenj in jim prizna povračilo stroškov tega postopka.

Toženka ter A.A. in B.A. na tožbo niso odgovorili.

Tožba je utemeljena.

V skladu s prvim odstavkom 270. člena ZUP izda pristojni organ na podlagi podatkov, ki so bili zbrani v prejšnjem postopku in v obnovljenem postopku, odločbo o zadevi, ki je bila predmet postopka; z njo lahko pusti prejšnjo odločbo, ki je bila predmet obnove v veljavi, ali pa jo odpravi ali razveljavi in nadomesti z novo.

V zadevi ni sporno, da je bila v tej zadevi dovoljena obnova postopka iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP v obsegu, da se postopka, v katerem je bila izdana odločba z dne 8. 5. 2002 o dovolitvi priglašenih del za gradnjo opornega zidu in armiranobetonske mulde vključita A.A. in B.A. kot lastnika sosednjih zemljišč. To pomeni, da je bil postopek obnovljen zaradi varovanja njunih pravic oziroma pravnih koristi, ki jih v postopku za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del nista mogla zaščititi, saj v njem nista sodelovala kot stranska udeleženca. To pa tudi pomeni, da v nadaljnjem postopku ni dopustno preseči dovoljenega obsega, v katerem se postopek obnavlja.

Iz obrazložitve prvostopenjske odločbe izhaja, da upravni organ pri odločanju omenjenega ni upošteval, saj je odločitev o zavrnitvi zahteve tožnikov utemeljil izključno s tem, da gradnja ni v skladu z določbami Odloka o pomožnih objektih in PUP4 (mulda ni pomožni objekt; z geotehničnim poročilom ni izkazano, da bi bila gradnja opornega zidu – namesto brežin – nujna). Pri tem pa se organ ni opredelil do tega, v katere pravice oziroma pravne koristi predlagateljev obnove postopka naj bi bilo z izdano odločbo poseženo. To pomeni, da odločitev prvostopenjskega organa o zavrnitvi zahteve temelji na razlogih, ki niso bili obnovitveni razlog, s čimer je nezakonito posegel v pravnomočno odločbo.

V tem pogledu se je tudi drugostopenjski organ nepravilno skliceval na pomanjkanje soglasja sosedov C.C. in D.C., saj se obnovljeni postopek ni vodil zaradi varstva njunih pravic. Poleg tega je skušal prej navedeno kršitev prvostopenjskega organa odpraviti, pri čemer pa je svojo presojo zakonitosti prvostopenjske odločbe oprl na dejansko stanje, ki v njej ni bilo ugotovljeno. Tako je med drugim ugotovil, da naj bi mulda ovirala izvrševanje služnosti predlagateljev obnove postopka, ker da bo povzročala škodo na kmetijski mehanizaciji zaradi dvignjene bankine.

To pomeni, da je drugostopenjski organ dopolnil postopek in sam ugotavljal dejansko stanje. V takem primeru pa bi morali imeti tožniki zagotovljene iste pravice, ki bi jih imeli, če bi ta dejstva ugotavljal prvostopenjski organ, konkretno pravico, da se izjavijo o dejstvih, pomembnih za odločitev (prvi odstavek 9. člena v zvezi s 146. členom ZUP). Ker jim drugostopenjski organ te možnosti ni dal, je bila storjena bistvena kršitev pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. S tem v zvezi je pravilno tudi tožbeno stališče, da bi moral pritožbeni organ tožnike pozvati na predložitev manjkajočih soglasij predlagateljev obnove postopka, šele po neuspešno pretečenem roku pa nadaljevati postopek (tretji odstavek 140. člena ZUP). Na okoliščino, da predlagatelja obnove postopka ne soglašata z gradnjo (bodisi z vidika izvrševanja njune služnosti bodisi glede odmika od meje in ob predpostavki, da sta soglasji v predpisu res zahtevani), po presoji sodišča ni mogoče sklepati zgolj zato, ker da sta obnovo tako ali tako sprožila zaradi motenja služnosti. Ni namreč vnaprej mogoče zavrniti možnosti, da med strankami pride do sporazuma oziroma razumnega dogovora. Zato gre za kršitev, ki bi lahko vplivala na zakonitost izpodbijanih odločb. V zvezi s služnostjo in njenim izvrševanjem sodišče dodaja, da gradnja mulde na zemljiščih, ki so v investitorjevi lasti, pomeni izvrševanje njegovih lastninskih upravičenj, ki pa so v konkretnem primeru omejene z načinom in obsegom izvrševanja služnosti predlagateljev obnove postopka. Zato je treba presoditi, ali sporna mulda za služnostna upravičenca dejansko predstavlja tako obremenitev, da gre za bistveno oteženo izvrševanje te služnosti. Upoštevati je treba, da se mora tudi stvarna služnost izvrševati na način, ki najmanj obremenjuje služno stvar (prvi odstavek 219. člena Stvarnopravnega zakonika, SPZ). Zgolj pavšalna trditev o predvidenem nastanku škode na neopredeljeni mehanizaciji zaradi vožnje trikrat letno za kaj takega ne zadostuje. Sodišče se zato ne strinja s pritožbenim organom, da bi morala služnostna upravičenca v vsakem primeru soglašati z načrtovano gradnjo na zemljišču, ki je v investitorjevi lasti.

Ker je sodišče ugotovilo, da je tožba utemeljena, je izpodbijani odločbi odpravilo (3. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena.

Tožniki so zahtevali povračilo stroškov tega postopka, ki pa jih niso specificirali. Glede na navedeno in ker bo plačana sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksna tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1), je sodišče njihov zahtevek zavrnilo.