Jedro

Zdravstvene težave tožnika, ki so se pojavile kasneje (osem mesecev po škodnem dogodku), niso v vzročni povezavi s poškodbo pri delu, oziroma jih ni mogel sprožiti sunkovit gib oziroma dvig, v katerem je tožnik utrpel lažjo poškodbo - sindesmolizo vezivnega stika med ključnico in lopatico. Zaradi nepodane vzročne zveze z nezgodo pri delu je sodišče pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za škodo, ki je posledica tožnikove degenerativne bolezni.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka in drugo tožena stranka krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo prvi in drugi toženki naložilo, da sta dolžni tožnici solidarno plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 4.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 11. 2021 dalje do plačila in odškodnino za premoženjsko škodo v višini 275,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 10. 2021 dalje do plačila; prvi toženki pa je še dodatno naložilo plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska nepremoženjske škode v višini 4.600,00 EUR za čas od 22. 10. 2021 do 16. 11. 2021. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (za plačilo več zahtevanih zakonskih zamudnih obresti, višje odškodnine za nepremoženjsko škodo za znesek 62.900,00 EUR, višje odškodnine za premoženjsko škodo za znesek 12.561,20 EUR, za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo iz naslova izgube dohodka v višini 6.076,49 EUR, za plačilo mesečne rente v obdobju od 17. 11. 2021 do 10. 12. 2023 v višini 784,34 EUR mesečno, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi). Odločilo je še, da je prva toženka dolžna tožnici povrniti pravdne stroške v znesku 302,22 EUR in da je tožnica dolžna drugi toženki povrniti pravdne stroške v znesku 6.522,30 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.Zoper sodbo (dejansko zoper njen zavrnilni del in posledično odločitev o stroških postopka) se pritožuje tožnica. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Sodišču prve stopnje očita, da je izjave izvedenca izključilo iz povedanega konteksta. Iz izpovedi izvedenca tako zagotovo ni mogoče zaključiti, da degenerativna bolezen rame ni obstajala že v trenutku nezgode dne 7. 12. 2016. Izpovedal je namreč, da se po 30. in 40. letu vsakomur začnejo kazati znaki degeneracije. Poudaril je, da je tožnik utrpel lahko travmo (obravnavano lažjo poškodbo v škodnem dogodku) in da se je nato ta kot snežna kepa začela valiti z diagnosticiranjem in je prišlo do hudega kapsulitisa, zaradi česar je potreboval tri operativne posege. Poudaril je tudi, da je bila ta lahka poškodba, ki jo je tožnik utrpel v škodnem dogodku, značilen triger, ki je razgalil, da se v tej rami nekaj dogaja. Nadalje je izvedenec izpostavil, da je ultrazvok (ki je bil opravljen pri tožniku) zelo neprimerna naprava za zaznavanje degenerativnih bolezni. Vsi odgovori izvedenca kažejo, da je imel tožnik degenerativne spremembe že ob sami poškodbi, saj je bil takrat star 42 let. Zato je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da degenerativnih sprememb v trenutku nezgode še ni bilo. Izvedenec je tudi pojasnil, da do degenerativnih sprememb pride počasi, skozi leta, zato meni, da je nemogoče, da bi se te razvile v nekaj mesecih po poškodbi. Glede na izpoved izvedenca je za poslabšanje teh sprememb potrebna neka lažja travma. Tako meni, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je podana vzročna zveza med poškodbo in nastankom celotne škode. Obravnavani škodni dogodek je tožniku povzročil vso nastalo škodo, saj pred tem ni imel težav. Sodišču prve stopnje očita, da ni ocenilo vseh izvedenih dokazov in da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Enako velja tudi glede navedbe sodišča prve stopnje, da ugotovljena utesnitev levega medialnega živca ni bila v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Zaključuje, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati celotno obdobje zdravljenja tožnika in tako tožbenemu zahtevku v celoti ugoditi. Posledično je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka.

3.Druga toženka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi pokojnemu prvotnemu tožniku (v nadaljevanju tožniku) nastala v posledici poškodbe pri delu dne 7. 12. 2016.

6.Neutemeljen je pritožbeni očitek kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Izpodbijana sodba nima nobenih pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in med seboj skladni.

7.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek glede pomanjkljive dokazne ocene. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je namreč skrbna, vestna, prepričljiva in skladna z 8. členom ZPP ter ustrezno obrazložena, zato jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Sodišče prve stopnje je tako ustrezno ocenilo v pritožbi izpostavljeno izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke in ugotovitev izvedenca ni iztrgalo iz konteksta, kot poizkuša prikazati pritožba. Vse bistvene ugotovitve izvedenca je povzelo v izpodbijani sodbi. Katerih drugih dokazov naj sodišče prve stopnje ne bi ovrednotilo, pa pritožba ne navede. Zgolj zato, ker odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu sodbe tožnici ni v korist, pa ni mogoče slediti tudi sicer posplošenim pritožbenim navedbam o pristranskem vodenju postopka.

8.Drži, da je izvedenec medicinske stroke izpovedal vse, kar navaja pritožba. Vendar pa je izpovedal tudi in kar je bistveno (in česar pritožba ne navede), da tožnikove kasnejše zdravstvene težave, ki so posledica degenerativne bolezni, niso v vzročni povezavi s škodnim dogodkom, ki se je pripetil na delovnem mestu dne 7. 12. 2016. Zato niti niso bistvene obširne pritožbene navedbe, v katerih se tožnica zavzema za zaključek, da naj bi bile pri tožniku degenerativne spremembe na poškodovani levi rami prisotne že v času škodnega dogodka dne 7. 12. 2016. Tudi če bi bile te takrat res prisotne (česar izvedenec ni potrdil), je izvedenec argumentirano pojasnil, da zdravstvene težave tožnika, ki so se pojavile kasneje (osem mesecev po škodnem dogodku), niso v vzročni povezavi s poškodbo pri delu, oziroma jih ni mogel sprožiti sunkovit gib oziroma dvig, v katerem je tožnik utrpel lažjo poškodbo - sindesmolizo vezivnega stika med ključnico in lopatico. Izvedenec, ki je strokovnjak na svojem področju, je pojasnil, da ni mogoče povezati sindesmolize vezivnega tkiva s kapsulitisom, ki ga je tožnik utrpel kasneje kot posledico degenerativne bolezni in ki mu je onemogočil delo z levo zgornjo okončino. Res je izvedenec navedel, kar navaja pritožba, da je bila omenjena lahka poškodba kot nek sprožilec, a to le v smislu tega, da se v rami nekaj dogaja, da je bila ta zato slikovno obdelana, pri čemer pa na teh slikah v decembru 2016 degenerativnih sprememb ni bilo zaznati. Drži tudi, kar navaja pritožba, da je izvedenec pojasnil, da slednje samo po sebi še ne pomeni, da teh sprememb takrat ni bilo, a kot rečeno, jih izvedenec tudi ni potrdil. Izvedenec je jasno izpovedal, da je šlo zgolj za slučaj, da so se pri tožniku kasneje, po škodnem dogodku pojavile zdravstvene težave, ki so bile posledica degenerativne bolezni, kar vse je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje.

9.Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja tudi pravilno zaključilo, da tudi pri tožniku ugotovljena utesnitev levega medialnega živca v zapestnem prehodu ni v nobeni povezavi s škodnim dogodkom z dne 7. 12. 2016. Kot navaja že sama pritožba, je izvedenec pojasnil, da tožniku ta degenerativna poškodba niti ni povzročala težav v ramenskem sklepu.

10.Zaradi nepodane vzročne zveze z nezgodo pri delu dne 7. 12. 2016 je tako sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu sodbe pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za škodo, ki je posledica tožnikove degenerativne bolezni.

11.Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12.Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Druga toženka pa prav tako krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, saj odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Zveza: