Jedro

Obrazložitev sklepa o odreditvi pripora glede razlogov, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je oseba storila kaznivo dejanje, se ne more omejiti le na naštevanje zbranih dokazov in podatkov, ampak mora z oceno njihove vsebine ugotoviti in obrazložiti utemeljen sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje.

Izrek

Zahteva zagovornice obdolženega I.S. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Dežurni preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju je z uvodoma navedenim sklepom na predlog državnega tožilca po določbi 204.a člena ZKP zoper obdolženca odredil pripor iz razlogov po 1. in 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je pritožbo zagovornice zoper ta sklep zavrnil kot neutemeljeno.

Zoper navedena sklepa je obdolženčeva zagovornica dne 3.2.2003 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP in Vrhovnemu sodišču predlagala, naj pravnomočni sklep spremeni tako, da pripor zoper obdolženca I.S. odpravi, ali pa sklep razveljavi in zadevo vrne preiskovalnemu sodniku v novo odločitev.

Vrhovna državna tožilka B.B. je v odgovoru, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, podala mnenje, da je zahteva utemeljena. Pritrdila je stališču vložnice zahteve, da utemeljenost suma v sklepu o odreditvi pripora ni zadovoljivo obrazložena. Zoper obdolženca je bila podana kazenska ovadba zaradi 28 kaznivih dejanj. Na zaslišanju je obdolženec priznal, da je storil 16 dejanj, storitev preostalih pa je zanikal. Po mnenju vrhovne državne tožilke samo naštevanje listin, iz katerih izvira utemeljenost suma, da je obdolženec storil kazniva dejanja, ne zadošča, saj bi moral sklep vsebovati bolj konkreten opis, kaj konkretno izhaja iz zapisnikov o ogledu krajev storitve kaznivih dejanj, zapisnikov o zasegu predmetov, spisu priloženih zaseženih stvari in podobno, in kaj vse to dokazuje. Glede na to, da obdolženec ne prizna storitve vseh kaznivih dejanj, bi morala sklepa vsebovati konkretnejše navedbe, da bi ju bilo mogoče preizkusiti. Sklepa imata po njenem mnenju vse potrebne razloge glede obeh pripornih razlogov in ni podana kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Zaradi nestrinjanja z ugotovljenim dejanskim stanjem pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Preiskovalni sodnik je utemeljenost suma, da je obdolženi I.S. v sostorilstvu izvršil nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po 1. in 3. točki 1. odstavka 212. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ obrazložil z navedbami, da takšen sum izhaja "iz zapisnikov o ogledu krajev posameznih kaznivih dejanj, prijav oškodovancev, zapisnikov o zasegu predmetov obdolženemu I.S., obdolženčevi sestri S.S. ter številnim nadaljnjim kupcem stvari, ki so bile odtujene pri posameznih S.I.-ju očitanih kaznivih dejanjih, spisu priloženih nekaterih zaseženih stvari, zapisnika o preiskavi stanovanja, kjer živi obdolženi I.S. in nenazadnje tudi iz obsežnega zagovora obdolženca, v katerem je velik del očitanih kaznivih dejanj priznal". Zunajobravnavni senat je v celoti povzel razloge iz sklepa preiskovalnega sodnika in s tem zavrnil pritožbo obdolženčeve zagovornice, ki je uveljavljala absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker sklep po njenem mnenju naj ne bi vseboval razlogov za utemeljen sum.

Tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je vložila zoper pravnomočni sklep, zagovornica uveljavlja isto procesno kršitev (11. točka 1. odstavka 371. člena ZKP), pri čemer posebej opozarja še na določbo 2. odstavka 202. člena ZKP, po kateri mora preiskovalni sodnik v sklepu, s katerim odredi pripor, med drugim določno navesti tudi razloge, iz katerih izhaja utemeljen sum. V konkretnem primeru bi po mnenju zagovornice sodišči morali upoštevati navedeno določbo še posebej zato, ker je bil pripor zoper obdolženca odrejen še pred uvedbo kazenskega postopka in ker je obdolženec od skupno 28 kaznivih dejanj v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja storitev 11 kaznivih dejanj zanikal. Po določbi 2. odstavka 202. člena ZKP se pripor odredi s pisnim sklepom, ki poleg osebnih podatkov priprtega obsega kaznivo dejanje, ki ga je obdolžen, zakonski razlog za pripor, obrazložitev vseh odločilnih dejstev, ki so narekovala odreditev pripora, pri čemer mora preiskovalni sodnik določno navesti razloge, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je oseba storila kaznivo dejanje, obrazložiti odločilna dejstva iz 1. do 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP in povedati, zakaj je odreditev pripora v konkretnem primeru neogibno potrebna za varnost ljudi oziroma potek postopka. Iz citirane določbe izhaja, da mora preiskovalni sodnik v sklepu med drugim določno navesti tudi razloge, iz katerih izhaja utemeljen sum. Obrazložitev sklepa o odreditvi pripora glede razlogov, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je oseba storila kaznivo dejanje, se ne more omejiti le na naštevanje zbranih dokazov in podatkov, ampak mora z oceno njihove vsebine ugotoviti in obrazložiti utemeljen sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje (stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, sodba I Ips 370/2001 z dne 14.12.2001).

Po mnenju Vrhovnega sodišča z izpodbijanim pravnomočnim sklepom, kolikor se nanaša na obrazložitev utemeljenega suma, ni bila storjena absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, saj je sklep, kljub nekaterim pomanjkljivostim, obrazložen v skladu z določbo 2. odstavka 202. člena ZKP ter sprejetim stališčem Vrhovnega sodišča v citirani odločbi.

V obrazložitvi sklepa, s katerim je preiskovalni sodnik pred uvedbo preiskave odredil pripor, je naveden natančen opis posameznih dejanj v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine, ki naj bi ga obdolženec storil v časovnem obdobju približno dveh mesecev z vlamljanjem v različne objekte oziroma prostore ter v osebne avtomobile z namenom protipravne prilastitve tuje premične stvari. V sklepu je nadalje ugotovljeno, da je obdolženec podrobno priznal "velik del" očitanih kaznivih dejanj. V povezavi s takšnim obdolženčevim priznanjem je treba ocenjevati tudi vsebino listin in dokazov, na katere se sklicujeta oba sklepa in ki takšno priznanje podpirajo. Iz zapisnikov o ogledu krajev posameznih kaznivih dejanj ter prijav odškodovancev izhaja, da so bila kazniva dejanja storjena. Zaseg ukradenih predmetov obdolžencu, njegovi sestri ter drugim številnim kupcem, ki so bili odtujeni pri posameznih kaznivih dejanjih, pa potrjuje obdolženčev zagovor oziroma njegovo povezanost s temi kaznivimi dejanji. Glede dejanj, ki jih obdolženec prizna, iz omenjene obrazložitve izpodbijanih sklepov po navedenem izhajajo zadostne, specifične in dovolj konkretne okoliščine kot podlaga za presojo utemeljenosti suma. To pa pomeni, da so v sklepu določno navedeni razlogi, iz katerih izhaja utemeljen sum (2. odstavek 202. člena ZKP) in da je obdolžencu zagotovljeno tudi uveljavljanje in uresničevanje pravice do pritožbe in s tem pravice do obrambe.

Ni pa mogoče odreči utemeljenosti zahtevi za varstvo zakonitosti, kolikor zatrjuje, da pri obrazložitvi utemeljenosti suma niso bile v celoti upoštevane zahteve 2. odstavka 202. člena ZKP pri tistih 11 kaznivih dejanjih iz nadaljevanega kaznivega dejanja, katerih storitev obdolženec zanika. V teh primerih obdolženčevo zanikanje teh dejanj do neke meje zmanjšuje jasnost in specifičnost okoliščin, ki izhajajo iz že omenjenih dokazov, ki so podlaga za utemeljen sum tudi pri ostalih kaznivih dejanjih. Vendar pa ta pomanjkljivost pravnomočnega sklepa, zaradi katere je določnost razlogov res nekoliko zmanjšana, ob upoštevanju doslej navedenega, ne more vplivati na oceno, da je utemeljen sum kot podlaga za odreditev pripora vendarle podan in da so v sklepu obrazložena vsa odločilna dejstva, ki so narekovala takšno odločitev.

Zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti izpodbija tudi oba priporna razloga iz 1. in 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP. V zvezi s prvim omenjenim pripornim razlogom navaja, da je zatrjevanje njegovega obstoja "le formalne" narave in da nima stvarne podlage v razmerah, v katerih obdolženec živi; s tem v zvezi ne zanika obdolženčevega pobega z zaslišanja pred preiskovalnim sodnikom, navaja pa, da obdolženec nima kam pobegniti, da ima stalno prebivališče v C., kjer živi skupaj z mamo, ki ga tudi preživlja, da prejema socialno podporo in da bi z odhodom iz C. izgubil vse vire preživljanja. S takšnimi navedbami zagovornica po vsebini izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, saj obstoj begosumnosti presoja na podlagi drugačnega vrednotenja ugotovljenih okoliščin (obdolženčevega pobega z zaslišanja) ter s sklicevanjem na okoliščine, ki jih sodišče ni ugotovilo oziroma upoštevalo kot pravno relevantne. Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni zakonska podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Po ugotovitvah Vrhovnega sodišča v pravnomočnem sklepu, kot je že bilo omenjeno, niso podane zatrjevane procesne kršitve. V postopku s tem izrednim pravnim sredstvom tudi ni bil postavljen pod vprašaj obseg utemeljenosti suma glede vseh 28 dejanj v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine. Zaradi tega tudi ni utemeljeno zagovorničino zanikanje pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, pri katerem izhaja iz že omenjenih neugotovljenih okoliščin, to je "bistveno manjše kriminalne količine" ter s tem povezanega nesorazmerja med posegom v obdolženčevo osebno svobodo in težo dejanja. Glede na okoliščine, na katere je sodišče v izpodbijani pravnomočni odločbi oprlo ugotovitev o obdolženčevi begosumnosti in ponovitveni nevarnosti, takšnemu sklepanju po oceni Vrhovnega sodišča ni mogoče odrekati razumne presoje.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje vložnica v svoji zahtevi, zagovornica pa je zahtevo vložila tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.