Jedro

Prepoznave oseb po fotografijah na policiji v skladu s 46. členom ZNPPol ter "prepoznave" obdolženca kot storilca predmetnega kaznivega dejanja na glavni obravnavi s strani priče v okviru njene izpovedbe ne gre enačiti s sodno prepoznavo kot formalnim preiskovalnim dejanjem, urejenim v 242. členu ZKP. Prepoznava oseb po fotografijah, ki jo opravi policija, ni dokaz v procesno formalnem, ampak le v spoznavnem smislu, zato sodišče na uradni zaznamek o opravljeni prepoznavi sodbe ne sme opreti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženega se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 in mu na podlagi istega zakonskega določila izreklo kazen eno leto zapora. Odločilo je, da je obdolženi na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oškodovani družbi B. d.d. dolžan plačati znesek 5.042,93 EUR, s presežkom premoženjskopravnega zahtevka pa je oškodovano družbo napotilo na pravdo. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter odločilo, da stroški in nagrada zagovornice, ki je bila obdolžencu postavljena z odločbo o dodelitvi brezplačne pravne pomoči, na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP obremenjujejo proračun.

2. Zoper sodbo se je pritožila zagovornica zaradi kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Predlagala je, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovornica uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, ker dejanje, zaradi katerega se obdolženi preganja, ni kaznivo dejanje. Po mnenju pritožnice opis kaznivega dejanja v izreku obtožnega predloga in izpodbijane sodbe nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije, saj ni konkretiziran namen obdolženca, da si pridobi protipravno premoženjsko korist. 5. Kršitev kazenskega zakona ni podana. Iz opisa dejanja izhaja, da se je obdolženi prodajalki v trgovini B. d. d. lažno predstavil z osebno izkaznico na ime C. C., ji izročil naročilnico družbe D. d.o.o. in jo preslepil ter zapeljal, da mu je izdala material v vrednosti 5.042,93 EUR, računa pa nikdar ni plačal, saj tega namena že od začetka ni imel, saj se je predstavil z lažnim imenom in naročilnico družbe s firmo, ki je bila že spremenjena, na ta način pa si je na škodo družbe B. d. d. pridobil protipravno premoženjsko korist v višini 5.042,93 EUR. V opisu je resda navedeno tudi, da je obdolženi v trgovino prišel z dvema spremljevalcema, ki sta v trgovini (fizično) nabrala material in je eden od njiju tudi podpisal odpremnico, vendar je jasno razbrati, da sta spremljevalca material nabrala za obdolženca, zanj pa sta poskrbela tudi za podpis odpremnice, saj se v opisu očita, da je bil material izdan obdolžencu in je bil prejemnik protipravne premoženjske koristi on sam. Namen obdolženca, da si pridobi protipravno premoženjsko korist, je glede na navedeno v opisu ustrezno konkretiziran.

6. Zagovornica neutemeljeno uveljavlja bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Po ustaljeni sodni praksi uradni zaznamek o opravljeni prepoznavi oseb na policiji po fotografijah ni nedovoljen dokaz v smislu 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki bi ga bilo treba izločiti iz kazenskega spisa (VSRS sodba I Ips 34/2004 z dne 20. 1. 2005 in naslednje), kar napačno zatrjuje pritožnica. V konkretnem primeru je bila prepoznava osumljenca po fotografijah, ki jo je v predkazenskem postopku na policiji opravila priča E. E., opravljena v skladu s 46. členom Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol), torej tudi s predhodnim opisom osebe, ki bo predmet prepoznave in navedbo fizičnih znakov, po katerih se razlikuje od drugih, kar je E. E. storila, preden so ji bile pokazane fotografije, zato nasprotne pritožbene trditve niso utemeljene.

7. Prepoznavo oseb po fotografijah na policiji ne gre enačiti s sodno prepoznavo kot formalnim preiskovalnim dejanjem, kar ureja 242. člen ZKP. Pritožbene navedbe, ki se sklicujejo na kršitev omenjenega člena v zvezi s prepoznavo na policiji, zato niso utemeljene. Enako s sodno prepoznavo ne gre enačiti „prepoznavo“ obdolženca kot storilca predmetnega kaznivega dejanja na glavni obravnavi s strani priče E. E., saj gre v tem smislu le za izpovedbo priče, da je prav obdolženi tisti, ki je prišel kritičnega dne v prodajalno B. in ravnal tako, kot se očita v izreku sodbe, ne pa za preiskovalno dejanje v smislu 242. člena ZKP. Pritožbeni navedbi, da sodišče ne bi smelo upoštevati prepoznave obdolženca na glavni obravnavi, ker je priča E. E. takrat že vedela za njegovo identiteto, pritožbeno sodišče zato ne sledi.

8. Prepoznava oseb po fotografijah na policiji ni dokaz v procesno formalnem, ampak le v spoznavnem smislu, zato sodišče na uradni zaznamek o opravljeni prepoznavi sodbe ne sme opreti. Pritožbeno sodišče v nasprotju z izvajanji zagovornice ugotavlja, da sodišče prve stopnje v tej zadevi tega tudi ni storilo, ampak se je s potekom in rezultati prepoznave seznanilo z zaslišanjem priče E. E., ki je prepoznavo opravila, dejanske ugotovitve sodbe pa je nato pravilno oprlo na njeno izpovedbo (VSRS sodba I Ips 34/2004 z dne 20. 1. 2005, VSRS sodba I Ips 426/2006 z dne 19. 4. 2007). Pritožbi zagovornice zato tudi v tem delu pritožbeno sodišče ni sledilo.

9. Zagovornica neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, in sicer protispisnost. Priča E. E. je zaslišana na glavni obravnavi izpovedala, da je pri opravi prepoznave na policiji morda pri eni od fotografij malce kolebala oz. sta se ji dva zdela malce podobna, vendar tudi, če bi ji sedaj pokazali fotografije desetih moških, bi rekla enako, torej bi prepoznala obdolženca kot storilca kaznivega dejanja. Na izrecno vprašanje o tem, ali je obdolženca zagotovo prepoznala, je priča na glavni obravnavi odgovorila pritrdilno, torej da ga je, kar je tudi v skladu z uradnim zaznamkom o opravljeni prepoznavi oseb po fotografijah z dne 8. 12. 2016, iz katerega izhaja, da je E. E. osebo na fotografiji (obdolženca) prepoznala in je oseba na fotografiji brez dvoma storilec kaznivega dejanja. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da je prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi ustrezno povzelo izpovedbo navedene priče, ko je zapisalo, da je obdolženca na policiji brez dvoma prepoznala, drugačne navedbe pritožnice pa niso utemeljene. Pritožnica nadalje spregleda, da je priča potrdila vsebino predočenega ji uradnega zaznamka o zbranih obvestilih na list. št. 83, s čimer je ta postala del njene izpovedbe na glavni obravnavi. Ker iz uradnega zaznammka izrecno izhaja, da je E. E. policistom navedla, da se ji je obdolženi v trgovini predstavil z osebno izkaznico na ime C. C., so nasprotne pritožbene navedbe zagovornice neutemeljene.

10. Brez teže so tudi pritožbene navedbe zagovornice glede domnevnega alibija obdolženca. Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da obdolženi za dne 8. 10. 2015, ko je bilo storjeno očitano kaznivo dejanje, nima alibija. Priči F. F. in G. F., ki ju izpostavlja pritožba, sta res navedli, da je obdolženi v mesecu oktobru 2015 delal v tujini, vendar sta obe priči o obdobju obdolženčevega dela v tujini govorili posplošeno, brez konkretnih datumov, njuna izpovedba glede natančnega časa in kraja dela v tujini ter glede takratnih sodelavcev obdolženca, ki naj bi bili na delu skupaj z njim, pa je bila v precejšnjem nasprotju s preostalimi zaslišanimi pričami H. H., I. I., J. J.). Izpovedbi prič sta bili deloma tudi v medsebojnem nasprotju, saj je F. F. izpovedal, da so šli z obdolžencem v tujino v drugi polovici leta 2015 in se nato štiri mesece niso nič vračali domov, medtem ko je G. F. izpovedala, da je obdolženi prišel domov konec septembra, čez dva dni pa je že šel v Belgijo.

11. Nobenega dvoma ni, da se je obdolženi določeno obdobje v letu 2015 nahajal na delu v tujini, zlasti v Švici in Belgiji, saj to izhaja iz izpovedb vseh za ta namen zaslišanih prič, katerih izpovedbe o točnem času in kraju se sicer dela precej razlikujejo, vendar pa ni prav nobenega dokaza, da je bil obdolženi v tujini tudi na dan storitve kaznivega dejanja, upoštevaje tudi dejstvo, da so se delavci med posameznimi deli vsaj za kak dan vračali domov v Slovenijo. To je namreč poleg G. F. izpovedal tudi H. H., ki je v tujini delal skupaj z obdolženim, in sicer, da so bili med delom v Belgiji in Švici vmes morda en teden doma. Tudi iz kazenske evidence obdolženca je razvidno, da je kaznivo dejanje tatvine po sodbi Okrajnega sodišča v Mariboru II K 45332/2015 z dne 18. 3. 2016 storil v obdobju od 6. 8. do 7. 8. 2015, čeprav naj bi bil po izpovedbi I. I. julija, avgusta in še kakšen dan v septembru obdolženi skupaj z njim na delu v Švici. Kot neutemeljeno se izkaže tudi pritožbeno utemeljevanje alibija obdolženca z njegovo zglasitvijo na veleposlaništvu v Bruslju zaradi poteka osebne izkaznice med delom v tujini, saj je bil obdolženi na veleposlaništvu dne 26. 11. 2015, torej dolgo po datumu očitane storitve kaznivega dejanja v tej zadevi.

12. Zagovornica nima prav, ko izpodbija odločbo o premoženjskopravnem zahtevku z navedbo, da ni dokazano, da bi si protipravno premoženjsko korist pridobil obdolženi, ki materiala ni prevzel in ni podpisal odpremnice. Iz izpovedbe priče E. E., ki je potrdila vsebino uradnega zaznamka o zbranih obvestilih na list. št. 83, izhaja, da je bil naročnik materiala obdolženi – E. E. je povedal, da bo vzel material na podjetje D. d. o. o., ter da sta z njim dva sodelavca, ki bosta nabrala robo. Navedeno potrjuje zaključek sodišča, da je bil material v končni fazi izdan obdolžencu, ki je iz kaznivega dejanja pridobil protipravno premoženjsko korist. Glede na pravilno ugotovitev izpodbijane sodbe, da je bil material izdan obdolžencu, ki računa zanj ni plačal in si je na škodo družbe B. d. d. pridobil protipravno premoženjsko korist v višini 5.042,93 EUR, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je obdolženi na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP navedeni znesek dolžan plačati družbi B. d. d., s presežkom pa je družbo napotilo na pravdo.

13. Pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Ker zagovornica kazenski sankciji ne oporeka, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti. Ugotovilo je, da je prvostopno sodišče glede na težo kaznivega dejanja, krivdo obdolženca in olajševalne ter obteževalne okoliščine, pri katerih izstopa obširna predkaznovanost obdolženca, ki je bil že trinajstkrat pravnomočno obsojen za raznovrstna – tudi premoženjska – kazniva dejanja, obdolžencu izreklo po vrsti in višini ustrezno kazensko sankcijo, ki je ne gre spreminjati v njegovo korist. 14. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in ob odsotnosti kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (391. člen ZKP).

15. Zagovornica s pritožbo ni uspela, zato bi moral obdolženi plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka. Ker pa izpolnjuje materialne pogoje za prejemanje redne brezplačne pravne pomoči po zakonu, ki ureja brezplačno pravno pomoč, ga je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP plačila sodne takse oprostilo, saj bi v nasprotnem lahko bilo ogroženo njegovo preživljanje.