Jedro

Vložnik je v pritožbi podal konkretne razloge, s katerimi je podprl svoje stališče o nezakonitem vstopu policistov v tuje prostore. Iz izpodbijanega sklepa senata ni razvidno, da bi se sodišče s temi navedbami sploh seznanilo, posledično se do njih tudi ni opredelilo.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani I Ks 22250/2015 z dne 19. 6. 2015 razveljavi ter se zadeva vrne sodišču v novo odločitev.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom zoper osumljenega F. Š. odredila pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Zunajobravnavni senat je pritožbo osumljenčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je osumljenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Zagovornik predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijana sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da policista ob vstopu v stanovanjski blok nista kršila določb 218. člena ZKP ali 53. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (v nadaljevanju ZNPPol, Uradni list RS, št. 23/2015), ki določata pogoje za vstop v tuje stanovanje ali druge prostore, ne pa tudi v prostore, ki so dostopni vsakomur, kot na primer hodniki stanovanjskih blokov. Nadalje vrhovni državni tožilec meni, da je očitek zahteve o neupoštevanju osumljenčevega zagovora v sklepu o odreditvi pripora neutemeljen, saj je v tem sklepu izčrpno obrazloženo, na katere dokaze je preiskovalna sodnica oprla sklep o obstoju utemeljenega suma. Zunajobravnavni senat je v izpodbijanem sklepu tudi ugotovil, da je sklep o odreditvi pripora zakonit ter da so izpolnjeni vsi pogoji za odreditev pripora, zoper osumljenca je bila uvedena preiskava, pri čemer se je obramba odrekla pritožbi zoper sklep o preiskavi. Na podlagi istega dejanskega stanja in ob izpolnjenih dodatnih pogojih za odreditev pripora je bil izdan tudi sklep o odreditvi pripora.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo v izjavo osumljencu in njegovemu zagovorniku.

B.

5. Osumljenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je že v pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora navedel, da iz podatkov spisa izhaja, da sta policista, ki sta zaznala kaznivo dejanje, nezakonito vstopila v stanovanjski blok, v katerem se nahaja osumljenčevo stanovanje. Ta stanovanjski blok je v zasebni lasti, zato bi policista vanj lahko vstopila le, če bi bili za to izpolnjeni zakonski pogoji. Po vložnikovi oceni ni bil podan noben od razlogov iz 218. člena ZKP oziroma 53. člena ZNPPol, zato so vsi dokazi, zbrani z nezakonitim ravnanjem policije, nezakoniti. Po vložnikovem zatrjevanju je s tem v zvezi podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Nadalje vložnik navaja, da je v pritožbi navedel, da preiskovalna sodnica v svojem sklepu ni omenila ali ocenila osumljenčevega zagovora, iz katerega izhaja, da sploh ne pozna R. N., kateremu tudi ni prodal nobenih tablet, zasežene predmete pa potrebuje izključno za lastno uporabo. Po vložnikovem zatrjevanju se zunajobravnavni senat do takih pritožbenih trditev ni opredelil, temveč jih je enostavno prezrl, zaradi česar je podana kršitev enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

6. Vložnik ne more uspeti s sklicevanjem na vsebino osumljenčevega zagovora, saj na tak način izpodbija dejansko stanje, na katerem temelji obstoj utemeljenega suma storitve očitanega kaznivega dejanja, česar pa v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati (drugi odstavek 420. člena ZKP). Prav tako ni utemeljeno vložnikovo zatrjevanje o tem, da bi sodišče moralo oceniti osumljenčev zagovor. Namreč, preiskovalni sodnik v postopku za odreditev pripora oceni, ali dajejo zbrani dokazi dovolj podlage, da je podan utemeljen sum storitve kaznivega dejanja (drugi odstavek 202. člena ZKP), vsebinsko pa dokazov ne ocenjuje. Izpodbijani pravnomočni sklep vsebuje ustrezne razloge o obstoju utemeljenega suma storitve očitanega kaznivega dejanja, zato s tega vidika ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

7. Utemeljene pa so vložnikove navedbe, da se zunajobravnavni senat ni opredelil do pritožbenih navedb o nezakonitem vstopu policistov v stanovanjski blok. Iz ustaljene ustavnosodne presoje izhaja, da je obrazložena sodna odločba bistveni del poštenega postopka, varovanega s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, in da mora sodišče s sodno odločbo na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev. Sodišče se mora z navedbami strank seznaniti ter se do njih, če so dopustne in za odločitev pomembne, v obrazložitvi sodne odločbe tudi opredeliti. To ne velja le za dejanske navedbe, temveč tudi za pravna vprašanja. Ne glede na pravilo, da sodišče pozna pravo po uradni dolžnosti (iura novit curia), se obveznost sodišča do opredelitve (obrazložitve) nanaša tudi na pravna vprašanja. Pri tem sodišče ni dolžno posebej odgovarjati na vsak pravni argument stranke, mora pa se opredeliti do tistih, ki so za presojo primera odločilni. Za zagotovitev pravice do poštenega sojenja kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo je pomembno, da stranka, če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, iz obrazložitve sodišča lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, ter da ne ostane v dvomu, ali jih sodišče ni enostavno prezrlo.

8. Vložnik je v pritožbi podal konkretne razloge, s katerimi je podprl svoje stališče o nezakonitem vstopu policistov v tuje prostore. Iz sklepa zunajobravnavnega senata ni razvidno, da bi se sodišče s temi navedbami sploh seznanilo, posledično se do njih tudi ni opredelilo. Po presoji Vrhovnega sodišča bi se zunajobravnavni senat moral opredeliti do vložnikovih pravno relevantnih navedb o (ne)zakonitosti delovanja policistov in na tej podlagi pridobljenih dokazov.

9. Vrhovno sodišče je ugotovilo obstoj bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Zato je izpodbijani sklep zunajobravnavnega senata na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločitev. V ponovljenem postopku se bo sodišče moralo seznaniti s pravno relevantnimi pritožbenimi navedbami in se do njih določno opredeliti. Vrhovno sodišče ni presojalo zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj v izpodbijanem sklepu zaradi zgoraj ugotovljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka niti niso bila ugotovljena pravno relevantna dejstva, na podlagi katerih bi tako presojo bilo mogoče opraviti.