Jedro

Prava, resnična volja pravdnih strank, ki sta jo ti tudi ustno izrazili, je bila, da kondikcijski ''sporazum o ureditvi medsebojnih pravic in obveznosti'', ki se je ob vzajemnem vračilu vozil raztezal le še na plačilo skupaj 13.102,99 € visokega zneska v korist tožnika, ne pa tudi na kakršnokoli plačilo v korist toženca, velja ne oziraje se na obliko. Ker sta se torej stranki dogovorili o ureditvi medsebojnega razmerja, kot sta se, ne da bi ob tem veljavnost dogovora kakorkoli povezovali z njegovo obliko, pisne klavzule, ki obličnosti daje pomen ad solemnitatem (ad valorem), ni mogoče šteti za del izvornega dogovora.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 420 €.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku in toženca zavezalo k plačilu zneska 13.102,99 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 4. 2006 do plačila. Obenem je zavrnilo toženčev pobotni ugovor iz naslova škode, ki naj bi jo utrpel, ker je tožnik v posel prodaje avtomobilov ''staro za staro'' namerno oziroma hudo malomarno vključil avtomobil z bistveno večjim številom prevoženih kilometrov, kot je zanj sprva zatrjeval. 2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. V reviziji zoper to sodbo toženec uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Meni, da sta sodišči zmotno odločili, da ne obstoji njegova odškodninska terjatev iz naslova tožnikove manipulacije s prevoženimi kilometri na vozilu BMW 530D (temeljila naj bi na določilih 111., 470. in 468. člena Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ), saj se pravici uveljavljati jo s ''sporazumom o ureditvi medsebojnih pravic in obveznosti'' ni odpovedal. Ta sporazum ni nikoli stopil v veljavo. In sicer zato ne, ker je začetek veljavnosti v njem vezan na trenutek, ko ga stranki podpišeta, vendar tega nista storili. Ustna sklenitev, nadaljuje, pa ne zadošča. Tudi zato ne, ker si stranki nista vzajemno vrnili izročenih avtomobilov, da bi realizirali ta sporazum, ampak zato, ker je to pač običajna zakonska posledica, kadar se od pogodbe odstopi. Sploh pa se odškodninskemu zahtevku za škodo, ki jo je tožnik povzročil namenoma ali vsaj iz hude malomarnosti, ni mogel odpovedati že zaradi zakonske prepovedi vnaprejšnje izključitve odgovornosti pogodbenika za naklep ali hudo malomarnost (prvi odstavek 242. člena OZ). Vztraja, da je prvostopenjsko sodišče s tem, ko je v celoti verjelo izpovedbi tožnikovega odvetnika A. A., četudi ta ni bila potrjena z drugimi ustnimi dokazi in ne da bi se opredelilo, zakaj mu verjame, zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

4. Tožnik v odgovoru na revizijo obrazloženo nasprotuje revizijskim očitkom in predlaga zavrnitev revizije.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Tožnik je 5. 4. 2006 kupil od toženca avtomobil BMW X3 2.0 d, letnik 2004, pri čemer je poleg 12.477 € (prej 2,990.000 SIT) kupnine v posel primaknil tudi svoj prejšnji avtomobil, prav tako znamke BMW vendar drugega tipa (530 D) in nekoliko zgodnejšega datuma (letnik 2003), ki je bil sporazumno ocenjen na 29.210,5 € (prej 7,000.000 SIT). Ker so toženčevi zaposleni kmalu po vzajemni izročitvi avtomobilov odkrili, da tožnikov bivši avtomobil ni tisto, za kar ga je tožnik predstavljal – izkazalo se je, da je imel dejansko bistveno večje število prevoženih kilometrov od prikazanih na števcu – je toženec 24. 4. 2006 odstopil od pogodb, ki so bile del posla, in zahteval vrnitev izpolnjenega. Kako to izpeljati, kdo naj kaj oziroma koliko vrne in kdaj, sta v telefonskem pogovoru in z izmenjavo več elektronskih sporočil dorekla pooblaščenca obeh pravdnih strank.

8. Od te točke dalje se dejanski pogledi in pravna stališča pravdnih strank v bistvenem razhajajo. Toženčevo stališče je, da se njegov pooblaščenec s tožnikovim glede vzajemnih na odstopu od pogodb z dne 24. 4. 2006 temelječih pravicah in obveznostih ni dogovoril ničesar. Zlasti ne, da se toženec odpoveduje pravici zahtevati od tožnika odškodnino za škodo, ki mu jo je ta namenoma oziroma hudo malomarno povzročil z nepravilno kvantifikacijo obrabe svojega bivšega avtomobila, ki ga je toženec v okviru posla z njim vzel v račun. Tožnik ima glede vsega tega, razumljivo, diametralno nasprotno stališče. 9. Ker je po zaslugi revizije in odgovora nanjo torišče spora tudi v postopku pred Vrhovnim sodiščem povsem enako, kot je bilo na obeh nižjih stopnjah odločanja, dasiravno temu (ker revizijsko sodišče ni dejanska, pač pa izključno pravna instanca – prim. tretji odstavek 370. člena ZPP) ne bi smelo biti tako, je treba iz zadeve najprej izčistiti tisto, kar je v sodbah nižjih sodišč predstavljalo spodnjo premiso obeh sodniških silogističnih sklepov. Gre za naslednje za revizijsko sodišče zavezujoče dejansko stanje: pravdni stranki sta se ustno sporazumeli(1) o vzajemni vrnitvi obeh izročenih avtomobilov, vrnitvi plačila presežne vrednosti (12.477 € oziroma 2,990.000 SIT) tožniku in povrnitvi stroškov, ki jih je imel tožnik v zvezi s poslom (625,99 € oziroma 150.000 SIT), ta sporazum za toženca ni predvideval nikakršne odškodnine, nasprotno, toženec se je z njim odpovedal kakršnimkoli drugim zahtevkom iz razmerja s tožnikom oziroma zavezal, da takšnih zahtevkov ne bo podal, zapis, imenovan ''sporazum o ureditvi medsebojnih pravic in obveznosti'', v delu, da ''prične veljati, ko ga podpišeta obe stranki sporazuma'', ne odraža prave in z obeh strani izražene volje strank, ta je bila, da sporazum velja takoj, ne glede na podpis njegovega pisnega odpravka.

10. Izhajajoč iz navedenega dejstvenega kompleksa je preizkus pravilnosti uporabe prava v zadevi bolj kot ne preprost. Sodniška konkluzija (in njen preizkus) sta namreč v celoti podrejena ugotovitvi, da je bila prava, resnična volja pravdnih strank, ki sta jo ti tudi ustno izrazili, da kondikcijski ''sporazum o ureditvi medsebojnih pravic in obveznosti'' (kot je njegov pisni odpravek poimenoval toženčev pooblaščenec), ki se je ob vzajemnem vračilu vozil raztezal le še na plačilo skupaj 13.102,99 € (prej 3,140.000 SIT) visokega zneska v korist tožnika, ne pa tudi na kakršnokoli plačilo v korist toženca, velja ne oziraje se na obliko. Ker sta se torej stranki dogovorili o ureditvi medsebojnega razmerja, kot sta se, ne da bi ob tem veljavnost dogovora kakorkoli povezovali z njegovo obliko, pisne klavzule, ki obličnosti daje pomen ad solemnitatem (ad valorem), ni mogoče šteti za del izvornega dogovora. Ko je tako, tej določbi v zvezi z obstojem in obsegom obveznosti pravdnih strank iz omenjenega sporazuma ni mogoče pripisati nobenih pravnih posledic.

11. Zmotno je tudi toženčevo stališče, da se, ker odgovornosti dolžnika za naklep ali hudo malomarnost po zakonu ni mogoče s pogodbo vnaprej izključiti (prvi odstavek 242. člena OZ), s ''sporazumom o ureditvi medsebojnih pravic in obveznosti'' ni mogel veljavno odpovedati odškodninskemu zahtevku, ki ga uveljavlja v pobot. Toženec pozablja, da ugotovljeno soglasje volj, da stranki izven tistega, kar je zajeto s spornim sporazumom, druga napram drugi nimata nobenega drugega zahtevka, ne pomeni vnaprejšnje izključitve odgovornosti v smislu abstraktnega dejanskega stanu prej omenjenega pravnega pravila, saj se to soglasje ne nanaša na predmetno, tj. trenutno, pač pa na drugo, predhodno pogodbeno razmerje. Za odpoved (eventualno) že nastalim terjatvam v zvezi s pogodbenimi razmerji, kot so ta, ki so do toženčevega odstopa obstajala med njim in tožnikom, pa ni nikakršnih zakonskih ovir(2).

12. Kot je bilo v tej sodbi že nakazano, je revizijsko sodišče instanca, ki se ne ukvarja z dejanskimi vprašanji (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato so navedbe, kot je na primer tale: ''sporazum med pravdnima strankama ni bil nikoli veljavno sklenjen in tožena stranka se z njim ni odpovedala zahtevku za plačilo odškodnine'', ali pa ta: ''sodišči sta napačno presodili, da sta stranki izročitev vozil izvedli na podlagi ustno sklenjenega sporazuma, ki naj bi bil tako realiziran'', in še številne druge revizijske navedbe, ki zgoraj opisanemu odločilnemu dejanskemu substratu sodb nižjih sodišč odkrito nasprotujejo, za revizijsko neupoštevne. Enako velja za očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi ta namreč ni nič drugega kot v preobleko procesne kršitve zavit napad na odločilne elemente dokazne ocene.

13. Po povedanem uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je Vrhovno sodišče zavrnilo neutemeljeno revizijo (378. člen ZPP).

14. Toženec, ki je postopek pred revizijskim sodiščem izgubil, mora v skladu s kriterijem uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) povrniti tožniku stroške revizijskega postopka. Te je sodišče priznalo in odmerilo na podlagi stroškovnika v odgovoru na revizijo ter tako revidenta zavezalo k plačilu 420 € zadevnih stroškov.

Op. št. (1): Sporazum je bil resda dosežen na ravni pooblaščencev obeh pravdnih strank, vendar upravičenost za njegovo sklenitev pri nobenem od pooblaščencev ni sporna.

Op. št. (2): To ne velja v primerih, ko zakon izrecno prepoveduje, da se imetnik odreče pravici. Takšne terjatve so na primer preživninske terjatve. Več o tem glej N. Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV založba, Ljubljana, 2003, str. 413–414.