Jedro

Glede na vsebino pogoja javnega razpisa, da je moral prijavitelj dne 31. 10. 2010 imeti poravnane vse davke in obvezne dajatve, pravno relevantnega dejanskega stanja ne spremeni dejstvo, da je imela tožeča stranka relevantnega dne preplačilo na določenih kontih.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ zavrnil vlogo tožeče stranke na Javni razpis za izbor programov javnih del v RS za leto 2011 (Uradni list RS, št. 85/10, v nadaljevanju Javni razpis), za program Družabništvo in spremljanje. V obrazložitvi navaja, da je tožeča stranka dne 17. 11. 2010 vložila pravočasno in popolno vlogo, ki jo je strokovna komisija ocenila na podlagi pogojev in meril, ki so bili navedeni v Javnem razpisu. Ta je ugotovila, da tožeča stranka ne izpolnjuje enega izmed razpisnih pogojev, saj ni imela poravnanih davkov in drugih obveznih dajatev v RS, zapadlih do vključno zadnjega dne v mesecu pred vložitvijo vloge na javni razpis (dne 31. 10. 2010), zato je bila njena vloga zavrnjena.

Zoper prvostopno odločbo je tožeča stranka vložila pritožbo, v kateri je navedla, da je imela dne 31. 10. 2010 na Davčnem uradu v Kopru plačane vse davke in druge obvezne dajatve oziroma je imela celo preplačilo, ki ga je dne 9. 12. 2010 z Davčnim uradom medsebojno usklajevala. Pritožbi je priložila potrdilo Davčne uprave RS, Davčnega urada Koper, z dne 23. 12. 2010, da ima na dan izdaje potrdila plačane vse davke in obvezne dajatve, ter predlagala, da upravni organ, v kolikor oceni kot smotrno, zasliši kontrolorko plačila davkov in drugih obveznih dajatev pri Davčnem uradu Koper.

Drugostopni organ je z odločbo, št. 563-124/2010-0200-5-0830 z dne 24. 1. 2011, pritožbo zavrnil. V obrazložitvi je navedel, da je iz listin v upravnem spisu razvidno, da je prvostopni organ pred izdajo izpodbijane odločbe po uradni dolžnosti pridobil podatke o stanju terjatev in obveznosti tožeče stranke iz naslova davkov in drugih obveznih dajatev na zadnji dan v mesecu pred oddajo vloge, to je dne 31. 10. 2010. Ker je iz dne 8. 12. 2010 posredovanega podatka Davčne uprave RS razvidno, da tožeča stranka dne 31. 10. 2010 ni imela poravnanih vseh davčnih obveznosti, je prvostopni organ pravilno zaključil, da ne izpolnjuje pogoja določenega v 5.1. točki Javnega razpisa in je zato njeno vlogo utemeljeno zavrnil. Tožeča stranka drugačnega dejanskega stanja ni izkazala niti v pritožbenem postopku, saj iz potrdila, da je imela poravnane davčne obveznosti dne 23. 12. 2010 ne izhaja, da jih je imela tudi relevantnega dne 31. 10. 2010. Četudi je navedeno dejstvo posledica neusklajenega stanja v knjigovodskih evidencah Davčne uprave RS, kasnejše spremembe na odločitev v konkretnem primeru ne morejo vplivati. Tožeča stranka pa je imela tudi možnost, da je, še pred prijavo na Javni razpis, preverila obstoj morebitnih obveznosti do Davčne uprave RS.

Tožeča stranka se z izpodbijano odločbo ne strinja, zato vlaga tožbo v upravnem sporu iz razlogov nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka in nepravilne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V njej navaja, da tožena stranka v izpodbijani odločbi ni obrazložila bistvene ugotovitve, da na dan 31. 10. 2010 ni imela poravnanih vseh davčnih obveznosti. V Javnem razpisu je bilo določeno, da vlagateljem dejstva poravnanosti obveznih dajatev ni potrebno dokazovati, saj bo te dokaze pridobila tožena stranka sama, zato napake za napačno ugotovljeno dejansko stanje ni mogoče pripisati njej, ki je v sami prijavi na Javni razpis podala izjavo pod materialno in kazensko odgovornostjo, da ima poravnane vse davke in druge obvezne dajatve. Poleg priloženega potrdila, je v pritožbi predlagala tudi zaslišanje kontrolorke pri Davčni upravi RS, ki bi jo tožena stranka morala zaslišati, da bi pravilno ugotovila dejansko stanje. Nerazumljiva je togost tožene stranke, sploh ob upoštevanju, da so bili podatki napačni zaradi neusklajenega stanja knjigovodskih evidenc Davčne uprave RS in ne iz razlogov, ki bi bili na strani tožeče stranke. Na podlagi vsega navedenega sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru prereka vse tožbene navedbe in navaja, da tudi tožeča stranka sama ugotavlja, da je imela dne 31. 10. 2010 zapadle obveznosti iz naslova obresti od davka od dobička, možnost, da lahko ta dolg poravna s preplačilom, ki ga ima iz naslova drugih davkov in obveznih dajatev, pa na to bistveno dejstvo ne vpliva. V Javnem razpisu je bilo sporno dejstvo navedeno kot pogoj, ki mora biti v celoti izpolnjen in je kot tak izključujoče narave. Pritožbi priloženo potrdilo z dne 23. 12. 2010 ni izkazovalo drugačnega dejanskega stanja od ugotovljenega, uslužbenka, katere zaslišanje je predlagala tožeča stranka, pa bi lahko izpovedala le to, kar je vsebina potrdila, ki ga je izdala. Poudarja, da do pobota terjatev ne pride avtomatično, tožeča stranka pa ni predložila dokaza, da so se pogoji za pobot iztekli pred 31. 10. 2010. V zvezi z očitanimi bistvenimi kršitvami določb postopka odgovarja, da se v postopkih javnih razpisov primarno uporabljajo določbe Pravilnika o postopkih za izvrševanje proračuna RS, ki postopek ureja strogo formalno, šele subsidiarno pa se uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Na podlagi vsega navedenega sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

V prvi pripravljalni vlogi tožeča stranka ugovarja stališču tožene stranke, da ni pomembno, če je imela dne 31. 10. 2010 pri Davčni upravi RS preplačilo ali ne in da je pomembno le, ali je imela knjižen določen znesek na kontu dolga. Bistveno je, da je bila tedaj neto dolžnica Davčna uprava RS in ne ona. Navedeno bi potrdila predlagana priča, izhaja pa tudi iz potrdila Davčne uprave RS z dne 10. 6. 2011, ki ga prilaga pripravljalni vlogi. Navaja še, da so zneski, ki so predmet presoje, glede na vrednost razpisa, minimalni.

Tožena stranka v prvi pripravljalni vlogi navaja, da predstavlja potrdilo Davčne uprave RS z dne 10. 6. 2011, ki ga je tožeča stranka priložila prvi pripravljalni vlogi, tožbeno novoto. Predlagane priče pa v pritožbenem postopku ni zaslišala tudi zato, ker tožeča stranka v predlogu ni navedla, da bi priča lahko izpovedala o drugačnem dejanskem stanju, kot je sicer izhajalo iz predloženega potrdila, in je zato dokazni predlog ocenila kot nepotreben.

Tožeča stranka v drugi pripravljalni vlogi poudarja, da dne 31. 10. 2010 ni bila dolžnica Davčne uprave RS in v nadaljevanju smiselno ponavlja tožbene navedbe in navedbe iz prve pripravljalne vloge.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma navaja, da je zakonitost izpodbijane odločbe presojalo tudi v okviru razlogov drugostopne odločbe, saj je upravni organ druge stopnje v pritožbenem postopku dopolnil razloge izpodbijane odločbe. Pritožbeni organ ima za tako svoje ravnanje pooblastilo v prvem odstavku 251. ZUP, po katerem lahko, v tam določenih primerih, sam dopolni postopek.

Iz podatkov v upravnem spisu izhaja, da se je tožeča stranka pravočasno prijavila na Javni razpis. Prvostopni organ je njeno vlogo zavrnil iz razloga, ker je na podlagi odgovora Davčne uprave RS z dne 8. 12. 2010, ki je v upravnem spisu, ugotovil, da tožeča stranka (nesporno) relevantnega dne 31. 10. 2010 ni imela poravnanih vseh davkov in drugih obveznih dajatev v Republiki Sloveniji. Navedeni pogoj je eden izmed pogojev, ki jih morejo vlagatelji Javnega razpisa kumulativno izpolnjevati, določen pa je bil v 6. točki 5.1. poglavja Javnega razpisa. Da tožeča stranka dne 31. 10. 2010 ni imela poravnanih vseh davkov in drugih obveznih dajatev v Republiki Sloveniji je prvostopni organ ugotovil z vpogledom v uradno evidenco (179. člen ZUP), dokazno breme, da podatki v uradni evidenci niso točni oziroma da so drugačni, kot je ugotovil prvostopni organ, je na tožeči stranki. Iz pritožbi priloženega potrdila Davčne uprave RS z dne 23. 12. 2010, da je imela tožeča stranka na dan izdaje potrdila plačane vse evidentirane davke in druge obvezne dajatve, tudi po presoji sodišča ne izhaja, da jih je imela plačane tudi dne 31. 10. 2010, ki je relevanten dan za odločanje v tej zadevi. V pritožbi priloženemu dopisu z dne 9. 12. 2010 pa tudi sama tožeča stranka navaja, da ima dolg iz naslova zamudnih obresti od davka od dobička. Dejstvo, da je imela tožeča stranka relevantnega dne preplačilo na določenih kontih, kar zatrjuje tekom celotnega postopka, pa glede na vsebino pogoja javnega razpisa, da je morala dne 31. 10. 2010 imeti poravnane vse davke in obvezne dajatve, pravno relevantnega dejanskega stanja ne spremeni. Tožeča stranka je v pritožbi predlagala, da se „v primeru potrebe“ zasliši predlagano pričo, vendar dokaznega predloga ni posebej utemeljila. V konkretni zadevi je treba upoštevati, da gre za odločanje na podlagi javnega razpisa, ko se odloča v posebni vrsti skrajšanega ugotovitvenega postopka, zato bi morala tožeča stranka prvenstveno priložiti potrdilo Davčne uprave RS, ki bi se nanašalo na stanje davčnih obveznosti dne 31. 10. 2010, oziroma predlog za zaslišanje priče posebej tehtno obrazložiti. Drugostopni organ bi se sicer do tega dokaznega predloga moral opredeliti, vendar ta kršitev po presoji sodišča, na podlagi vsega navedenega, ni mogla vplivati na zakonitost odločitve. Ker tožeča stranka ni izkazala, da je imela dne 31. 10. 2010 poravnane vse davke in obvezne dajatve, je tožena stranka ravnala pravilno in zakonito, ko je njeno vlogo, na podlagi zgoraj citirane določbe Javnega razpisa, zavrnila. Tožeča stranka je tekom sodnega postopka predložila potrdilo Davčne uprave RS z dne 10. 6. 2011 o stanju njenih davčnih obveznosti na dan 31. 10. 2010. Predloženi dokaz predstavlja nedovoljeno tožbeno novoto (52. člen Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1), kljub temu pa sodišče dodaja, da tudi iz tega potrdila izhaja, da je imela tožeča stranka na dan 31. 10. 2010, poleg preplačila na drugih kontih, tudi davčni dolg iz naslova davka na dodano vrednost, nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča in zamudnih obresti od davka od dohodka pravnih oseb. Tudi iz slednjega potrdila tako izhaja, da tožeča stranka ni imela izpolnjenega spornega pogoja iz Javnega razpisa.

Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da je tožena stranka zaradi pomanjkljivo obrazložene izpodbijane odločbe bistveno kršila določbe postopka. Drugostopni organ je namreč na podlagi prvega odstavka 251. člena ZUP dopolnil razloge obrazložitve tako, da zadostijo določbam 214. člena ZUP, ki se v konkretni zadevi smiselno uporabljajo na podlagi 4. člena ZUP.

V ostalem se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, sklicuje na dejanske in pravne ugotovitve obeh upravnih organov v skladu z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1. Glede na vse navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 po tem, ko je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo upravnih aktov obeh stopenj pravilen, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu oziroma določbah Javnega razpisa utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni.

Ker je dejansko stanje, ki sta ga upravna organa pravilno in popolno ugotovila v upravnem postopku, razvidno iz upravnih spisov in je v konkretnem primeru sodišče presojalo pravilno uporabo materialnega prava, je odločitev na podlagi 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 sprejelo na seji. Iz istih razlogov tudi ni zaslišalo predlaganih prič.

K točki II. izreka: Tako tožeča stranka v tožbi kot tudi tožena stranka v odgovoru na tožbo sta predlagali, da sodišče nasprotni stranki naloži v plačilo stroške postopka. Sodišče njunim predlogom ni ugodilo na podlagi določbe četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.