Jedro

Sodba se ne opredeli do posebnih okoliščin, ki jih je zatrjeval tožnik, zaradi katerih je sicer nenevarna intervencija policistov postala nevarna.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je dolžna tožena stranka plačati 2.010,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 1. 2013 dalje in mu povrniti stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), in predlaga, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi, sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Napačno je stališče sodbe, da je šlo v obravnavanem primeru za običajno intervencijo in zgolj spremstvo vinjene osebe do intervencijskega vozila, kar ne predstavlja nevarne dejavnosti, in da tožnik ni izkazal posebnih okoliščin, zaradi katerih bi šlo za nevarno dejavnost s povečano stopnjo nevarnosti, in da zato objektivna odškodninska odgovornost zavarovanca tožene stranke ni podana. Konkretni primer ni primerljiv s primerom iz sodne prakse, na katerega se sklicuje sodba pri utemeljitvi zavrnitve zahtevka iz naslova objektivne odškodninske odgovornosti. Tožnik je kot policist opravljal svoje zakonske dolžnosti in od začetka intervencije do škodnega dogodka ravnal v skladu z Zakonom o policiji (ZPol). Nadzor osebe, kot je bil kritičnega dne kršitelj Š., ki je bil vinjen in agresiven, je predstavljal večji riziko, kot ga je bilo mogoče obvladovati. Tožnik in njegov sodelavec sta bila poklicana na pomoč patrulji, ki je izvajala postopek zaradi kršitve CPP nad kršitelji (gre za štiri osebe, ki so se upirale izdaji plačilnega naloga), in je bila potrebna okrepitev s strani policistov. Fizični napad na policiste s strani kršiteljev med izvajanjem postopka zaradi kršitev CPP je nedvomno okoliščina, ki sicer nenevarno intervencijo spremeni v nevarno dejavnost. Trditvena podlaga tožbe in izveden dokazni postopek pokaže, da je, sicer nenevarna intervencija, postala nevarna, ko je kršitelj (Š.), ki je bil vinjen in agresiven napadel (in poškodoval tožnika), ki mu je preprečeval dostop do policista Č. (Š. in drugim kršiteljem v ustavljenem avtomobilu je izdajal plačilni nalog), kasneje, ob aktivnem upiranju (ob poskusu izvedbe prisilnega ukrepa), je poškodoval še druge policiste, potem, ko je že bil vklenjen, pa se je uspel iztrgati iz prijema in napasti ter poškodovati policiste, med drugim ponovno tožnika (z brco v tožnikovo levo roko). V primerih (kot je predmetni), ko je med izvajanjem službene dolžnosti policista nenadoma napadla in poškodovala vinjena, agresivna oseba, je po enotni sodni praksi višjega sodišča podana objektivna odgovornost (judikati VSL II Cp 2136/2012, VSL II Cp 2059/2013, VSL II Cp 823/2009 in VSL II Cp 3036/2012). Razlogi sodbe so si sami s sabo v nasprotju, saj sodba najprej ugotavlja (18. stran), da je splošno znano, da do napadov pri opisanih intervencijah ne prihaja, in na njih ni mogoče računati, kasneje (20. stran) pa zaključuje, da je težko govoriti o nepričakovanosti udarca v takih konkretnih okoliščinah, glede na navedbo tožnika, da so vinjene osebe bolj agresivne in pri njih ne gre za običajne situacije. Sodba se ne opredeli do uveljavljene krivdne odgovornosti (trditve tožnika na naroku 15. 5. 2014), da so bili kritičnega dne, za obravnavo problematične, nevarne skupine petih ljudi, na območju PP Š. na voljo le štirje policisti, kar je premalo, da bi lahko tožnik s sodelavci, brez nevarnosti zase, izpeljal postopek. Ker se sodba do teh trditev ne opredeli, je podana bistvena kršitev, ker je ni mogoče preizkusiti.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba ne ugotavlja odločilnih dejstev, nima dokazne ocene in ni mogoč pritožbeni preizkus. Sodišče prve stopnje povzema izpovedbo tožnika in zaslišanih prič, ne naredi pa zaključka o okoliščinah, ki so bile podane v konkretnem primeru, in so potrditvi tožnika povzročile, da je sicer nenevarna intervencija postala nevarna. Glede obstoja krivdne odgovornosti se ne opredeli do tožbenih trditev (tožnik jih je podal na naroku 15. 5. 2014) o premajhnem številu policistov, ki so bili na razpolago, da bi tožnik s sodelavci brez nevarnosti zase izpeljal intervencijski postopek.

6. Sodba zavzame stališče, da lahko delo policista, zaradi posebnih konkretnih okoliščin predstavlja nevarno dejavnost, da pa tožnik posebnih konkretnih okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da je v konkretnem primeru šlo za nevarno dejavnost, za dejavnost s povečano stopnjo nevarnosti, ni izkazal. Ugotavlja, da je kot takšno okoliščino tožnik izpostavljal dejavnost izvajanja izdaje plačilnega naloga nad vinjenim povzročiteljem, ki je močno agresiven in povratnik (19. stran obrazložitve sodbe). Odločitev, da v predmetni zadevi ni podana objektivna odgovornost, sodba opira na odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 206/2011(1), v kateri je zavzelo stališče, da spremljanje vinjene osebe do intervencijskega vozila ne predstavlja nevarne dejavnosti. Ne gre za primerljivo zadevo s predmetno, kot utemeljeno opozarja pritožba. Glede na ponujeno trditveno podlago, ki jo pritožba izpostavlja, so v predmetni zadevi podane drugačne okoliščine. Sodba ne upošteva celotnega poteka dogajanja (ga niti ne ugotavlja). Po trditvah v tožbi (in izpovedbi tožnika) je bil tožnik poklican na pomoč k intervenciji, ki sta jo opravljala dva policista, pri katerih sta bila kršitelja D. Š. in E. J. vinjena in agresivna. Kršitelj D. Š. je tožnika, ki mu je onemogočal, da bi policistu M. Č. preprečil izdajo plačilnega naloga, napadel (s sunkovitim gibom glave ga je udaril s čelom v predel desne ličnice), ob aktivnem upiranju (ob izvedbi prisilnega ukrepa nad njim)in poskusu pobega, je poškodoval še drugega policista, in se mu je, še potem, ko je bil že vklenjen, uspelo iztrgati iz prijema in napasti in poškodovati policiste, med drugim ponovno tožnika (tokrat z brco v prst leve roke). Postopek izvajanja ukrepa nad kršiteljem Š. je oviral tudi kršitelj E. J. (policisti so bili prisiljeni uporabiti plinski razpršilec) in drugi (V. M., U. M.). Upoštevaje trditveno podlago ni mogoče pritrditi sodbi, da je šlo le za (običajno) izvajanje intervencije nad vinjeno osebo in tudi ne za „nedostojno vedenje in žaljenje“, s čimer sodba utemeljuje zaključek, da niso podane okoliščine, ki bi pomenile povečano stopnjo nevarnosti.

7. Materialnopravno pravilno je sicer stališče sodbe, da je kriterij nevarnosti pri presoji tveganja za nastanek škode pri policistih višji kot pri občanih, saj so policisti posebej izurjeni za ukrepanje v nevarnih situacijah. Nevarnost lahko izvira iz običajnega načina opravljanja dejavnosti, pri katerem še s tako skrbnim nadzorom in spoštovanjem pravil ni mogoče preprečiti nastanka škode, lahko pa povečana nevarnost izhaja iz posebnih okoliščin (tožnik jih zatrjuje), v katerih je bila sicer nenevarna dejavnost izvajana. Obstoj posebnih okoliščin, v katerih bi sicer nenevarno delo policista lahko postala nevarno, dopušča Vrhovno sodišče tudi v odločbi, na katero se izpodbijana sodba sklicuje. Tudi sodišče druge stopnje je v primerih, na katere se pritožba sklicuje(2), kot posebno okoliščino upoštevalo ukrepanje policista ob intervenciji nad alkoholizirano osebo. Sodba, kot je bilo že obrazloženo, nima dejanskih ugotovitev glede poteka škodnega dogodka v celoti in se ne opredeli do vseh okoliščin (upošteva le poškodbo tožnika ob varovanju izvajanja izdaje plačilnega naloga).

8. Sodba, ki zaključi, da ni podana objektivna odgovornost, se sicer opredeli tudi glede zatrjevane krivdne odgovornosti in sicer trditve tožnika, da bi delodajalec moral zagotoviti čelado z nameščeno plastično zaščito za obraz in usnjene rokavice, ne opredeli pa se, kot je bilo že obrazloženo, do uveljavljenega krivdnega razloga nezadostnega števila policistov, v primerih kot je bil predmetni.

9. Ugotovljena absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je glede na njeno naravo ne more odpraviti sodišče druge stopnje samo, narekuje ugoditev pritožbi, razveljavitev odločitve in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Posebni napotki sodišču prve stopnje, glede na obrazloženo niso potrebni. Sodišče prve stopnje naj presodi, ali je potrebna morebitna dopolnitev dokaznega postopka, ali že izvedeni dokazi nudijo zadostno podlago za odločitev. Ob upoštevanju metodološkega napotka 8. člena ZPP naj ugotovi odločilna dejstva (ugotovi naj konkretne okoliščine primera, pri čemer naj upošteva celoten potek dogodka) in (ponovno) presodi, ali so podane take okoliščine primera, ki nudijo podlago za objektivno odgovornost, v primeru presoje, da ni podlage za objektivno odgovornost, naj se opredeli do obstoja subjektivne odgovornosti.

10. Sodišče druge stopnje je odločitev o pritožbenih stroških pridržalo in bo o njih odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo (3. točka 165. člena ZPP).

(1) V njej je do škodnega dogodka prišlo, ko je tožnik kot policist spremljal alkoholiziranega voznika v pridržalni prostor intervencijskega vozila, pri čemer se je le-ta pri vstopu v vozilo na stopnici nenadoma opotekel ter se močno nagnil nazaj. Da ne bi padel, ga je bil tožnik primoran zadržati, pri tem pa se je vinjena oseba z vso silo naslonila na tožnikov palec desne roke in mu s tem povzročila poškodbo.

(2) VSL II Cp 2316/2012 z dne 20. 3. 2013, VSL sodba II Cp 2059/2013 z dne 8. 1. 2014, VSL sodba II Cp 3036/2012 z dne 15. 5. 2013.