Jedro

Tožnik ni aktivno legitimiran za vložitev tožbe, s katero na podlagi najemne pogodbe proti tretji osebi (ne proti sopogodbeniku) uveljavlja svojo pravico do posesti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožeča stranka je od sodišča zahtevala, naj razsodi, da je tožena stranka dolžna z grobnega mesta tožeče stranke in z vmesne potke med desnim grobom tožene stranke in grobom tožeče stranke odstraniti spomenik, nagrobni okvir, zemljo in zelenje, kar je na grob tožeče stranke in na vmesno potko postavil, nanosil in zasadil toženec.

Tožeča stranka je sodišču tudi predlagala, naj toženi stranki v bodoče prepove vsako poseganje na grobno mesto tožeče stranke in na potko med desnim grobom tožene stranke in grobom tožeče stranke.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ocenilo, da tožnik ni uspel dokazati, da je toženec res posegel na njegovo grobno mesto. Proti odločitvi sodišča prve stopnje se je pritožil tožnik. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje je odločilo, da je sodišče prve stopje pravilno ocenilo, da tožniku ni uspelo dokazati, da je toženec posegel v njegovo grobno mesto.

Sodišče druge stopnje pa je tudi navedlo, da tožnik ni aktivno legitimiran za zahtevek, kakršnega je uveljavljal v pravdi. Sodišče je v obrazložitvi svoje odločitve navedlo, da je tožnikov zahtevek stvarnopraven, tožnik pa je najemnik groba in ima proti tretjim le posestno varstvo, ne pa tudi petitornega po določbi 81. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR).

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlagal, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne v novo obravnavanje sodišču prve stopnje. Sodišči prve in druge stopnje sta po mnenju tožnika kršili določbe Zakona o pokopališčih, ko sta šteli, da je leta 1977, ko je toženec postavljal sporni spomenik, kamniti okvir tožnikovega groba predstavljal mejo grobnega mesta. Sodišči tudi nista upoštevali, da zakon določa minimalni odmik med posameznimi grobovi. Tožnik navaja, da sta sodišči kršili tudi določbe pravdnega postopka s tem, ko nista dopustili ogleda na kraju samem. Tožnik v reviziji tudi navaja, da ni pravilno stališče sodišča druge stopnje, da tožnik ni aktivno legitimiran za vložitev tožbe. Tožniku daje stvarnopravno upravičenje posest, ki izvira iz najema. V petitorni pravdi uveljavlja proti tožencu posestno varstvo, ker ima do spornega grobnega mesta večjo pravico. Po mnenju tožnika je nelogično, da bi imel samo lastnik pravico do vložitve tožbe po 81. členu ZTLR. Tožnik navaja, da je nezakonita razlaga, da posestnik, ki ni lastnik, potem ko zamudi rok za motenjsko pravdo, za zaščito posesti nima več nobenega pravnega varstva.

Sodišče prve stopnje je revizijo na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77, Ur.l. SFRJ, št.4/77 do Ur.l. RS, št. 55/92 v zvezi s prvim odstavkom 498. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 26/99) poslalo toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je najprej po uradni dolžnosti, na podlagi 386. člena ZPP/77, preverilo, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77 in ugotovilo, da kršitve ni bilo.

Odločitev sodišča druge stopnje, da tožnik ni aktivno legitimiran za vložitev tožbe, s katero na podlagi najemne pogodbe proti tretji osebi (ne proti sopogodbeniku) uveljavlja svojo pravico do posesti, je pravilna.

Med pravdnima strankama je nesporno, da je tožnik pridobil pravico do rabe groba na podlagi najemne pogodbe. Razmerje, ki nastane na podlagi najemne pogodbe, je obligacijskopravno razmerje. Kdor ima pravico zahtevati stvar na podlagi obligacijske zaveze nasprotne stranke, nima neposredne pravice do stvari. Vendar najem spada med tista obligacijska razmerja, iz katerih izhajajo pravice, ki ustanavljajo določeno dejansko razmerje do stvari oziroma dajejo oblast nad stvarjo.

Posest je, kot v reviziji navaja tožnik, institut stvarnega prava, vendar posest ni pravica. Pri posesti ne gre za pravno, temveč za dejansko razmerje, ki pa ima določene pravne posledice. Posest kot samo dejstvo, kot dejanska oblast nad stvarjo, je pravno varovana. Zato daje ZTLR posestno varstvo tudi pri najemnem razmerju. Po prvem odstavku 70. člena ZTLR ima posest stvari vsak, kdor ima neposredno dejansko oblast nad stvarjo, torej tudi tisti, ki nima stvari v oblasti kot svojo, temveč kot tujo. Bistvenega pomena je, da jo ima v oblasti v lastnem interesu.

Tožniku gre po ZTLR torej le posestno varstvo. Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih v 81. členu določa, da je mogoče zahtevati sodno varstvo posesti iz naslova pravice do posesti, ne glede na spor zaradi motenja posesti. Tožnik nima prav, ko v reviziji navaja, da je sodišče druge stopnje zavzelo stališče, da posestnik, ki ni lastnik, potem ko zamudi rok za motenjsko pravdo, za zaščito posesti nima več nobenega pravnega varstva. Posestnik, ki ni lastnik ima tudi potem, ko zamudi rok za motenjsko pravdo, pravico do pravnega varstva posesti, vendar je sodišče druge stopnje pravilno razložilo, da je od narave pravice do posesti odvisno, proti komu lahko upravičenec uveljavlja sodno varstvo.

Tožnik je pravico do posesti groba pridobil na podlagi najemne pogodbe, torej na podlagi obligacijskega razmerja. Značilnost obligacijskega razmerja je njegova relativnost: pravice in obveznosti obstajajo samo med strankama. Z najemno pogodbo se najemodajalec zaveže, da bo najemniku izočil določeno stvar v rabo, ta pa se zavezuje, da mu bo zato plačeval določeno najemnino (567. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Upravičenec ima pravice le proti drugi stranki obligacijskega razmerja, proti tretjim osebam pa nima nikakršnih pravic. Za tretje osebe je tuje obligacijsko razmerje le neko pravno dejstvo, v katero nimajo pravice posegati. Če tretje osebe z nedopustnim ravnanjem preprečijo ali ovirajo izvrševanje pravic in dolžnosti, ki izvirajo iz obligacijskega razmerja med drugima strankama, utegnejo biti odškodninsko odgovorne. Zato lahko tožnik uveljavlja sodno varstvo iz naslova pravice do posesti le proti svojemu sopogodbeniku - najemodajalcu.

Čeprav je obligacijsko razmerje relativno, ni ovire, da se poleg relativnih učinkov ustvarijo tudi absolutni učinki, če stranki želita, da naj bi razmerje učinkovalo tudi zoper tretje osebe. Pravna pravila določajo, da se lahko nekatera obligacijska razmerja vpišejo v zemljiško knjigo, s čimer pridobijo ta razmerja stvarnopravne (absolutne) učinke. Tožnik takih okoliščin ni zatrjeval. Glede na to, da je zemljišče, ki ga občani v komunalni skupnosti določijo za pokopališče, javna stvar, na kateri ni mogoče pridobiti stvarnopravne pravice, pa to tudi ne bi bilo mogoče. Tožnik torej nikakor ne more biti aktivno legitimiran za tožbo, s katero na podlagi najemne pogodbe proti tretji osebi (ne proti spopogodbeniku) uveljavlja svojo pravico do posesti. Ker tožnik v nobenem primeru s tako tožbo ne bi mogel uspeti, revizijsko sodišče na druge revizijske navedbe ne odgovarja.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, niso podani in je na podlagi 393. člena ZPP/77 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.